Z vidika jungovske analitične psihologije je naša duša stara več tisočletij. Jung je dušo največkrat poimenoval s besedo »psiha« (angl. psyche), ko gre za celoto vseh psihičnih procesov, vendar je občasno uporabil tudi besedo duša (angl. soul), kadar je želel poudariti globinsko gibanje[1][2]. V tem članku se bomo v večini usmerili na dušo v pomenu psihe kot celote. Predstavili bomo njene sestavne dele, njihove funkcionalnosti ter poslanstvo in namen duše v našem življenju, v smislu njene individuacije.
JUNGOVSKA ZGRADBA DUŠE
Da bomo lažje razumeli dogajanje, ki poteka znotraj nas samih, si moramo najprej ogledati sestavo naše duše. Duša je skupek vseh zavednih in nezavednih procesov, ki se dogajajo v človeku. Center in celota zavestnega dela naše duše je ego. Nezavedni del duše pa je razdeljen na individualno podzavest, ki je pri vsakomur svojstvena in vsebinsko predstavlja vse tisto, kar si je pod nezavedno predstavljal Freud, ter na kolektivno podzavest, ki nam je skupna. Koncept kolektivnega dela duše je Jungova posebnost, kajti ostali raziskovalci duševnosti so se v tistem času izogibali domnevam, da bi kar koli duševnega obstajalo že pred našim rojstvom. Vendar pa najnovejše raziskave v nevrologiji kažejo ravno dognanja v tej smeri, da se določene lastnosti posameznika prenašajo iz roda v rod, in sicer v smislu, da se tisto, kar je usvojila prejšnja generacija, prenese na naslednjo. (tu pride slika)
SEBSTVO KOT VSEOBSEGAJOČI DEL DUŠE
Če se osredotočimo na zgradbo duše, je bistveno, da si jo predstavljamo kot nekaj fluidnega in dialektičnega, kar nikoli ne miruje in ves čas prehaja iz enega v drugo stanje zavesti. Če si pomagamo z zgornjo sliko, potem vidimo, da je duša sestavljena iz več delov, ki so prav tako v večini žive in gibljive celote. Osrednji in hkrati vseobsegajoči del naše duše je sebstvo[3], ki je v globalnem smislu naša celota in naše bistvo, zajema pa zavedni in nezavedni del duše. Andrew Samuels[4] je nalogo sebstva pojmoval kot uravnavanje nasprotujočih si polov in njihovo integriranje v celoto, odkritje pomena in namena našega življenja ter uresničenje naših poslanstev oz. individuacija. Sebstvo se izraža skozi občutja, ko zaznavamo svoje jedro[5].
EGO KOT CELOTA PSIHIČNIH PROCESOV V ZAVEDNEM DELU PSIHE
V zavednem delu naše duše se nahaja ego, ki je podobno kot sebstvo hkrati jedro in celota vseh psihičnih procesov, vendar le v njenem zavednem delu. Ohranja našo osebno identiteto, naš razvoj, spomin, preverja realnost in na nek način odgovarja svojemu nadrejenemu – sebstvu. Ego s pomočjo čutov zaznava svet okrog sebe in razbira sporočila, ki mu jih pošilja sebstvo preko simbolov iz sanj. Ego povezuje tudi naše odnose z zunanjim svetom. V odnosu do zunanjega sveta uporablja različne načine predstavljanja sebe, kar imenujemo persona. Tako na primer ego ve, da mu je vsako leto poleti vroče in bo zato takrat oblekel poletna oblačila. Če se bomo ravno takrat znašli v nekem verskem objektu, pa si bomo nadeli drugačno persono (drugačen stil oblačenja), kot bi jo, če bi ležerno ležali na plaži, in bomo skladno s pravili tega okolja oblekli dolge hlače ali krilo.
Ego deluje na način, da sprejema tiste dele duše, ki so skladne z njegovo zavestjo. Dele, ki mu ne ustrezajo, pa potlači. Potlačene dele lahko z raziskovanjem najdemo v svoji individualni podzavesti. Tu na primer najdemo svojo senco. Senca obsega vse tiste naše lastnosti, ki jih sami ne moremo sprejeti, jih ne vidimo, opazijo pa jih vsi okrog nas. Tu so tudi spoznanja našega nezavednega, ki so tik pred tem, da jih ozavestimo. Vendar pa globlje ko se pomikamo v podzavest, bližje smo vsebinam, ki še nikoli niso in tudi nikoli ne bodo postale zavestne. Namreč, v kolektivnem nezavednem delu se po Jungovem prepričanju nahajajo neke vrste psihološki geni, ki jih imenujemo arhetipi. Arhetipi delujejo v globokem nezavednem in vplivajo na podobe, ki se nam izoblikujejo, ali pojave, ki jih doživljamo, skladno z našimi izkustvi. Lahko bi rekli, da se z oddaljevanjem arhetipa iz kolektivnega nezavednega v individualni podzavesti arhetipi na nek način oblečejo v izkustva posameznika, povezana z določenim arhetipom, in takrat postanejo kompleksi (na sliki je to ponazorjeno s posameznimi sloji, ki jih je čedalje več, bolj ko se približujemo zavesti ega).
KOMPLEKSI SO SESTAVNI DELI DUŠE
Kompleksi po Jungovem prepričanju niso nič slabega, pač pa so sestavni del duše in se med seboj privlačijo glede na čustveno obarvanost, ki izhaja iz naše izkušnje s tem arhetipom. Na primer, arhetip velike matere ima med ljudmi najbogatejši razpon izkustev, a vsak od nas ima na ta arhetip pritrjene svoje izkušnje. Če me je mama v otroštvu zapustila, potem je moje občutje mame zelo boleče. To pomeni, da se je na arhetip velike matere v moji duši nakopičilo veliko čustvenih doživetij in se oblikovalo v močan kompleks. Za razreševanje tega kompleksa sem porabila ogromno energije, ker je slojev – ali kot smo napisali prej, oblačil, ki so nadeta na ta arhetip in jih je sčasoma treba sleči – veliko.
V kolektivnem nezavednem se nahajata tudi arhetipa anime in animusa. Anima v jungovski analitični psihologiji predstavlja celoto ženskih lastnosti v moškem, animus pa celoto moških lastnosti v ženski. Na primer, kadar je moški muhast, rečemo, da je v posesti anime, ali kadar ženska pretirano zatrjuje svoj prav, pravimo, da je v posesti animusa. Način, kako se ta arhetip izraža v nekem moškem ali neki ženski, pa je značilen za posameznika in je del individualne podzavesti vsakogar.
Kompleksi in vsa nasprotja v naši duši so tisti, ki omogočajo, da psihična energija (v Freudovem jeziku bi to poimenovali libido) kroži oz. prehaja od enega pola duše do drugega med nezavednim in zavednim delom duše in se na neki točki lahko tudi uravnovesi. Ta psihična energija, kot trdi Stein[6], poganja strukture znotraj duše in deluje kot čustvo, želja ali življenjska kri duše in je njena dinamična značilnost. Na njej so osnovani vsi odnosi znotraj duše, prisotna pa je v vsem budnem in sanjskem življenju.
SEBSTVO IN EGO NE MORETA OBSTAJATI DRUG BREZ DRUGEGA
Ob človekovem rojstvu sta ego in sebstvo združena, potem pa se pri dojenčku okrog tretjega meseca starosti začne ego počasi oddvajati od sebstva. Samostojno ego zaživi šele pri otroku, starem tri do štiri leta. V drugi polovici življenja pa se začenjajo soočenje ega s sebstvom in tudi napetosti med njima. Po Samuelsu[7] je naloga druge polovice življenja, da se človek preko diferenciacije ega in osebne identitete osredotoči na pomen obstoja in osebnih vrednot. Zato postane ego bolj stabilen. V nobenem primeru pa sebstvo in ego ne moreta obstajati drug brez drugega.
NAČINI URESNIČEVANJA NAŠEGA POSLANSTVA
Glavna naloga sebstva kot našega bistva je, da postopoma uresniči poslanstvo naše duše, kar je Jung imenoval individuacija. Podrobneje bi jo opredelili[8] kot gibanje v smeri postopnega opuščanja slepega sledenja kolektivnim normam preko integracije zavestnih in nezavednih vsebin osebnosti, s čimer postajamo tisto, kar v resnici smo, oziroma tisto, kar nam je bilo namenjeno, da postanemo.
Pomembno vlogo pri procesu individuacije imajo tudi sanje. Po Jungovem prepričanju[9] so vsake sanje za posameznika pomembne, saj običajno upoštevajo nek red oziroma sledijo nekemu vzorcu. Če niz sanj spremljamo, jih analiziramo in jim sledimo, pospešimo posamezne spremembe znotraj sebe. Počasi se izoblikuje bogatejša in zrelejša osebnost, ki postaja učinkovitejša.
Individuacija se v terapiji običajno začne z integracijo sence. Jung trdi[10], da lahko z integracijo sence, ki je pogosto boleča, ker gre za sprejemanje zavrnjenih, zatrtih in še ne izživetih aspektov naše duše, dosežemo popolnejšo osebnost. Proces integracije sence poteka preko postopnega luščenja številnih slojev posameznih kompleksov. Na primer, raziskovanje vloge elementov nasprotnega spola v nas – anime in animusa – lahko služi kot vrata v nezavedno. S tem naša podoba postane popolnejša in bližje našemu življenjskemu cilju, da se uresničimo. Nadaljujemo z drugimi kompleksi, ki običajno nastopajo v naših sanjah, s čimer jim jemljemo energijo in jo vračamo egu. Posledično imamo več energije za vsakdanje zadolžitve ega in uresničevanje svojega bistva.
Naslednji pomemben vidik individuacije je uravnoteženje bipolarnosti. Za Junga[11] je bipolarnost bistven in neizbežen pogoj za psihično energijo in za življenje, ki ga živimo na drugih ravneh, ki niso izključno instinktivne. To nasprotje bi lahko opisali kot izmenjavanje stalnega konfliktnega razmerja in odprtega sodelovanja med obema aspektoma življenja, zavednim in nezavednim. Združevanje nasprotij pripelje do uravnoteženja ali samoregulacije, ki v naši duši deluje kot kompenzacija delov, ki jih nimamo, kar pomeni avtomatsko popravilo neravnotežij ali enostranskih stališč. Takšna kompenzacija se lahko pojavi v tudi v negativni preobleki kot simptom duševne motnje ali bolezni. Tako lahko nevroza pomeni neuravnotežen enostranski razvoj, ki izhaja iz dominantnosti enega ali drugega dela para. Ženska, ki je nadpovprečno versko aktivna, na primer razvije nevrozo zaradi zanikanja svoje instinktivne ženskosti. Zato po Jungu[12] individuacija ni odstranitev konfliktov, pač pa povečana zavest o teh konfliktih in njihovem potencialu za napredovanje.
Če si izposodimo Samuelsove[13] besede, pomeni individuacija[14] postopno uresničevanje sebstva skozi čas, njeno bistvo pa je doseči osebno mešanico kolektivnega in univerzalnega na eni strani ter unikatnega in individualnega na drugi. Kot čudovito opisuje uresničevanje sebstva Pascalova[15], »se le-to namreč izraža kot neka zemeljska izkušnja boga, ki povsem presega racionalno razumevanje in prinaša ogromno energije. Za večino ljudi je to izkustvo omejeno, kratkotrajno, vendar nam predstavlja cilj, h kateremu stremimo. Ko smo v sebstvu, lahko začnemo stvari opazovati z gledišča, kot da bi se nahajali v mirnem središču viharja, vse okrog nas pa vihra neurje.«
Individuacijo bi torej lahko opisali kot občutje doma po tem, ko smo skozi velike muke in iskanja surovin zgradili svojo hišo ali ko smo skozi neurje pripeljali barko v pristan, prav tja, kamor spada, medtem ko nas je prej metalo enkrat v skale na obali, drugič na sredino brezmejnega oceana. Izkušnje po tem procesu niso nikoli enake tistim, ki smo jih doživljali pred njim. Na določenem življenjskem področju se počutimo, kot da smo prišli na cilj – utrujeni, z nekaj praskami in brazgotinami, vendar izpolnjeni.
Urška Ajdišek
Viri:
- Samuels, A., Jung and the Post-Jungians (London: Routhledge & Kegan Paul plc, 1985).
- Samuels, A., idr., A Critical Dictionary of Jungian Thought (New York: Routledge, 1986).
- Storr, A., The Essential Jung (London: Fontana Press, 1998).
- Pascal, E., Živeti z Jungom (Ljubljana: Založba Sophia, 1999), str. 118–126.
- G. Jung in M.-L. von Franz in drugi, Človek in njegovi simboli (Ljubljana: Mladinska knjiga založba, 2006).
Stein, M., Jung’s map of the Soul, (Illinois: Carus Publishing Company, 1998).
[1] Samuels, A., idr., A Critical Dictionary of Jungian Thought (New York: Routledge, 1986), 140.
[2] Če pojem duše uporabljamo v smislu duha (angl. spirit), gre za nematerialni vidik človeka; njegovo bistvo, srce, center. Nekateri postjungovski analitični psihologi pa ta izraz uporabljajo z namenom posebne perspektive sveta, ki se osredotoča na globinsko podobo in način, na katerega psiha spreminja dogodke v izkušnje (angl. soul-making) (Samuels, prav tam).
[3] Za Junga je bilo sebstvo intuitiven in izkustven simbol psihične celovitosti, zajemajoč osebne in medosebne sfere zavesti. Doživljamo ga kot skrivnostno, paradoksalno zbliževanje vseh dozdevno nespravljivih nasprotij, spremenjenih v povezano celoto. Tudi naše bitje je sestavljeno iz delov telesa, čustev, uma, duše in duha. Na vse to lahko gledamo kot na celoto, čeprav so si posamezni deli po svoji naravi zelo nasprotujoči, a so med seboj v sinergiji. Celotna zavest je tako večja kot vsota njenih delov in tudi sebstvo kot izraz naše najgloblje celosti zaobjema več kot samo celoto posameznih delov – zavestnega ega, individualnega ter kolektivnega nezavednega (po Pascal 1999: 113).
[4] Samuels, A., idr., A Critical Dictionary of Jungian Thought, 91.
[5] Samuels, A. Jung and the Post-Jungians (London: Routhledge & Kegan Paul plc, 1985), 91.
[6] Stein, M., Jung’s map of the Soul, (Illinois: Carus Publishing Company, 1998), 59–60.
[7] Samuels, A. Jung and the Post-Jungians, 102.
[8] Prav tam, 102–104.
[9] C. G. Jung in M.-L. von Franz in drugi, Človek in njegovi simboli (Ljubljana: Mladinska knjiga založba, 2006), 162–163.
[10] Samuels, A. Jung and the Post-Jungians, 102.
[11] Prav tam, 92–93.
[12] Prav tam, 102–104.
[13] Prav tam, 102.
[14] Pri individuaciji gre za proces, ne za stanje. Razen če za končni cilj vzameš smrt, se individuacija nikoli ne konča in zato ostaja idealni koncept. Oblika ali ustreznost procesa individuacije je odvisna od posameznika. Določene podobe predstavljajo bistvo procesa individuacije, na primer potovanje, smrt in ponovno rojstvo ali simboli iniciacije, v alkimiji pretvorba v zlato. Individuacijo moramo po Jungu razlikovati od individualnosti ali doseganja individualne ego-identitete. Zdravo delovanje ega je lahko za individuacijo pomembno, vendar ne sovpada z njo (Samuels 1985: 102).
[15] Pascal, E., Živeti z Jungom (Ljubljana: Založba Sophia, 1999), str. 118–126.
