Življenjska energija kot temelj duševnega zdravja
Številne duševne motnje, pa tudi splošno nezadovoljstvo z življenjem, po mnenju mnogih psihoterapevtov izvirajo iz neštetih notranjih konfliktov, razvojnih fiksacij in nepredelanih travm, ki so skupaj ali posamično prekinile normalen tok življenjske energije. Stanislav Grof, češki psihiater in eden ustanovnih očetov transpersonalne veje psihoterapije, ki je svoje življenje posvetil raziskavam v psihoterapiji in razširjenim stanjem zavesti, je prišel do uvida, da je resnično duševno zdrav le tisti človek, ki čuti, da je življenje samo po sebi zadovoljivo, srečno in izpopolnjujoče. To pomeni, da naj bi takrat, ko so zadovoljene njegove najosnovnejše življenjske potrebe po hrani, pijači in zavetju, našel srečo in globoko izpolnitev v samem dejstvu, da živi v danem trenutku »tukaj in zdaj«, ne glede na širše okoliščine, v katerih se nahaja.
Preseganje vsakdanjega trpljenja
Sigmund Freud, oče psihoanalize, je bil mnenja, da takšnega stanja nekakšne presežne in končne izpopolnitve v zemeljskem življenju ni mogoče doseči in da je največ, kar lahko storimo, to, da s pomočjo psihoanalize pretirano trpljenje nevrotika spremenimo v normalno, vsakodnevno trpljenje »zdravega« človeka, ki nato najde dovolj dobro zadovoljitev svojih potreb in izpolnitev življenja v delu in ljubezni. Grof in številni drugi bolj humanistično in transpersonalno usmerjeni avtorji pa so desetletja za Freudom prišli do nekoliko drugačnih spoznanj. Občutenje končne zadovoljitve in globoke notranje izpolnitve v »tukaj in zdaj« je po njihovem namreč mogoče doseči tudi v zemeljskem življenju, in sicer tako, da nam v globokem notranjem procesu psihospiritualne preobrazbe uspe v celoti sprostiti blokirano življenjsko energijo. Človek, skozi katerega teče življenjski tok odprto in neovirano, namreč doživlja izredno globoko zadoščenje v preprostih življenjskih okoliščinah, kot so druženje s prijatelji in družino ali uživanje v lepotah narave, v hrani in spolnosti, v umetnosti in igri, v empatični pomoči sočloveku in drugim bitjem in podobno. Torej v stvareh, v katerih nevrotičen človek ne more najti globokega zadoščenja ali pa jih jemlje za samoumevne.
Življenjski cilji kot pot iskanja notranje izpopolnitve
Po Grofovem mnenju je glavna ovira ljudi, ki v sebi ne doživljajo globoke izpolnitve, ta, da občutenje primanjkljaja projicirajo iz svoje notranjosti na zunanje življenjske okoliščine. Tak človek zato meni, da je neizpolnjen predvsem zato, ker so neizpopolnjujoče okoliščine, v katerih živi, kar ga vodi v ustvarjanje in zasledovanje številnih ciljev v zunanjem svetu, v želji doseči tisto »manjkajoče nekaj«, za kar meni, da ga bo končno izpolnilo. Žal se praviloma izkaže, da ko človek doseže te cilje, pri tem ne doživi tiste resnične izpolnitve, ki jo je pričakoval. To si razloži s tem, da cilji, ki si jih je izbral, niso bili pravi ali pa niso bili dovolj ambiciozni, zaradi česar si nato ustvarja nove in nove cilje, ki jim spet slepo sledi skozi vse življenje, nikoli pa ne opazi, da se mu končna izpopolnitev in občutek zadoščenja izmikata kot zaklad na koncu mavrice.
Stanislav Grof, Ken Wilber, Carl Gustav Jung in številni drugi analitiki menijo, da je glavna ovira takšnega človeka to, da se v resnici nikoli ne ustavi, premisli in po globokem samospraševanju spozna, da je njegova celotna življenjska strategija iskanja zadovoljitve napačna. Srečo in končno izpopolnitev je namreč po mnenju teh avtorjev moč doseči le tako, da se posameznik usmeri navznoter, kjer se skozi intenziven proces globoke notranje psihospiritualne preobrazbe osvobodi tako ovir, ki motijo prost pretok življenjske energije, kot tudi tlake »lažnega ega«, dela osebnosti, ki živi v prepričanju, da je svet bojišče, kjer je treba biti neprestano na preži pred različnimi nevarnostmi, in ki verjame, da je končno zadovoljitev moč doseči v zunanjem, materialnem svetu.
Alternativni pristop k osvoboditvi življenjske energije
Omenjeni procesi notranje psihospiritualne preobrazbe, ki naj bi vodili k sprostitvi življenjske energije, potekajo predvsem v sklopu številnih duhovnih praks in določenih psihoterapevtskih pristopov, za katere je značilno, da uporabljajo kartografijo nezavednega, veliko širšo od klasičnega biografskega nezavednega, ki ga uporablja večina klasičnih psihoterapevtskih smeri. To so predvsem analitična psihoterapija C. G. Junga, transpersonalna psihoterapija Stanislava Grofa, logosinteza Roberta Assagiola, primalna terapija Arturja Janova in nekatere druge. Te šole so mnenja, da se človek ne rodi »prazen in nepopisan list papirja«, temveč da ga pomembno oblikujejo tudi pred- in obrojstni vplivi (trenutek spočetja, bivanje v maternici, rojstvo) ter številni vplivi s transpersonalne ravni nezavednega, kot so arhetipi in kolektivno nezavedno.
Proces globoke preobrazbe v teh psihoterapevtskih smereh pogosto poteka z delom v razširjenih stanjih zavesti in s pomočjo tehnik, za katere je značilno, da mimo številnih obramb, ki jih ego vzdržuje v vsakdanjem življenju, hitro in globoko odprejo nezavedno. V tem stanju razširjene zavesti se mora človek soočiti ne le z vsemi nepredelanimi in neintegriranimi deli svoje osebnosti ter zgodnjimi travmami in razvojnimi fiksacijami, temveč tudi z nepredelano travmo lastnega rojstva in na višji arhetipski ravni s procesom lastne smrti in preporoda, ki vodi iz popolne identifikacije z »lažnim egom« k širši in globlji kozmični identiteti.
Zaradi soočenja z dejstvom lastne minljivosti in globoke eksistencialne krize, ki spremlja to soočenje, ter kot rečeno zaradi končnega odpiranja našega majhnega jaza proti presežnemu in neumrljivemu Bitju, ki se razkrije kot tisto večno za vsemi minljivimi oblikami tega sveta, ta proces ni le psihološki, temveč psihološko-spiritualni. To pomeni, da v njem presežemo klasično psihoterapijo in na neki točki stopimo v polje duhovnega popotovanja in prerajanja. Opise tega procesa zato, z izjemo Jungovih del, v zahodni psihoterapevtski literaturi najdemo le izjemoma, pogosto pa v številnih virih duhovne literature, predvsem v t. i. »knjigah mrtvih«, kot so srednjeveški Ars moriendi ali Umetnost umiranja, Bardo Thodol ali Tibetanska knjiga mrtvih in staroegipčanska Knjiga mrtvih. V retrospektivi se ti viri izkažejo ne le kot navodila popotujočim dušam na njihovi poti v onostranstvo, temveč tudi kot opisi vseh globokih psihospiritualnih procesov, ki vključujejo smrt in preporod našega ega.
Štiri faze preporoda
Proces globoke psihospiritualne preobrazbe je izredno multidimenzionalen, saj ga poleg arhetipskega duhovnega preporoda praviloma spremlja tudi podoživljanje lastnega biološkega rojstva. Zaradi tega je njegovo kompleksno dinamiko mogoče dobro napovedati in zaobjeti le s kombinacijo transpersonalne ter pred- in obrojstne psihologije, alkimije ter arhetipske astrologije. V luči teh smeri se razkrije, da ta proces tako kot samo biološko rojstvo praviloma poteka skozi štiri faze, ki pa si zaradi organske narave samega procesa ne sledijo vedno linearno.
- faza je del biološkega rojstva, v katerem so idealne okoliščine maternice za vedno izgubljene: porodna voda je odtekla, porodni kanal še ni odprt, situacija je videti brezizhodna. Ljudi spremlja občutek izgube, odtujenosti in kozmične zapuščenosti, strahu, obupa ter globoke eksistencialne stiske in nesmisla, zaradi česar se praviloma identificirajo z vlogo žrtve. V katoliški duhovni literaturi je ta faza znana kot »temna noč duše«, ki sta jo opisala svetnika Janez od Križa in Tereza Avilska, v budistični literaturi pa kot »štiri videnja«, ki so Budi razkrila minljivo naravo tega sveta ter nezmožnost človeštva, da se izogne bolezni, trpljenju in smrti – dejstvom bivanja, ki so Budo vodile na pot iskanja končne odrešitve. Na arhetipski ravni gre za vpliv matrice Saturna, v alkimiji pa za fazo, imenovano calcinatio.
- faza je del biološkega rojstva, ko se porodni kanal odpre in plod prične svojo pot k svobodi. V tej fazi, ki jo v alkimiji imenujemo solutio, gre za nadaljnji proces čiščenja in osvobajanje starih identifikacij in ovir. Proces spremljata globoka jeza in agresija zaradi trpljenja tega sveta, pri čemer je polje zavesti pogosto polno motivov iz vojn, nasilnih revolucij, atomskih eksplozij, vulkanskih izbruhov in drugih motivov presežne energije. Človek se v tej fazi praviloma identificira z vlogo agresorja. Na arhetipski ravni gre za matrico planeta Plutona, v duhovni literaturi pa za »vice«, kraj duhovnega očiščenja in priprave duše na nebesa.
- faza je del biološkega rojstva, ko plod prihaja iz materničnega kanala v svet. Stari jaz umira, pričenja se utelešenje, novo rojstvo. V alkimiji to fazo imenujemo coagulatio. Proces značilno spremlja občutek, da človekov stari jaz izgoreva ali umira v velikih mukah. Na arhetipski ravni gre za nadaljevanje Plutonovega arhetipa, pogosto v kombinaciji z arhetipom planeta Urana.
- faza je končni del biološkega rojstva, ko je plod zapustil porodni kanal. V alkimiji to fazo imenujemo sublimatio. Novi jaz je po dolgotrajnih mukah in trpljenju končno rojen, »novi človek« se počuti osvobojenega, odrešenega, oblivata ga globoko zaupanje do sveta in ljubezen do soljudi. Življenje je dobilo nov smisel in pomen. Novi jaz je zdaj pripravljen služiti svetu brez skritih sebičnih motivov. Stare motivacije, kot so želja po uspehu, družbeni uveljavitvi in materialnih dobrinah ter potreba po nadzoru, vse odpadejo in so v novi luči videti kot proizvod strahov starega ega, zdaj pa nevredne novega jaza. Na arhetipski ravni gre za matrici planetov Jupitra in Urana.
Novo življenje
S preporodom se proces zaključi in človek zaživi novo življenje, v katerem mu osvobojena življenjska energija omogoča doživljanje globoke notranje vrednosti, pozitivnega pogleda na svet in soljudi ter bivanja v »tukaj in zdaj«. Svet ni več videti kot dolina solz ali neskončno bojišče, temveč se razkrije kot Lila, neskončna igra neumrljive kozmične zavesti, ki je ustvarila ta svet z namenom samospoznavanja, igre in iskanja številnih izrazov ljubezni do vsega življenja.
Takšna globoka notranja transformacija praviloma poteka več mesecev ali celo let in sovpada s pomembnimi astrološkimi tranziti Saturna, Urana, Neptuna in Plutona, zaradi česar so posamezniku lahko v veliko pomoč uvidi iz arhetipske astrologije, pa tudi spremstvo in pomoč terapevta, ki dela po principih tovrstne astrologije.
Naj se na koncu dotaknemo le še življenjske izkušnje C. G. Junga, ki je v sredini svojega življenja šel skozi lasten proces globoke psihospiritualne preobrazbe. Ta je na začetku grozila, da ga bo preplavila in v celoti uničila, a je Jungu temu navkljub uspelo, da je znotraj sebe našel zaupanje in se mu v celoti predal. Ta pogum je bil bogato nagrajen, saj je iz temnih globin po mnogih letih izšel prerojen, kot popotnik iz daljnega onostranstva, in z darovi, ki so služili za temelj njegove nove, analitične psihoterapije in konceptov, kot so kolektivno nezavedno, Sebstvo, kompleksi in arhetipi, ki so nam še danes v temeljno pomoč pri razumevanju teh izjemnih procesov naše najgloblje duševnosti. In morebiti, če bomo zbrali pogum in se odpravili na pot, tam tudi nas čakajo darovi, da jih poiščemo in prinesemo nazaj človeštvu, da mu bodo služili kot pomoč na poti iz kolektivne temne noči duše v novo jutranjo zarjo, ki na koncu noči v globoki tišini že dolgo čaka na našo prerojeno vrsto.
Viri:
- Grof, S. (1985). Beyond the Brain: Birth, Death, and Transcendence in Psychotherapy. Albany, NY: State University of New York Press.
- Jung, C. G. (1993). Memories, dreams, reflections. London: Fontana Press.
- Somers, B. (2004). The Fires of Alchemy: A Transpersonal Viewpoint. Morton: Archive Publishing.
