Antropološko razmišljanje o pojmu duša
Poglabljanje v pojem duša že v samem začetku prične vzbujati shizofrene in utesnjene občutke. Postavite si to vprašanje ali ga postavite komu drugemu. Dobili boste vse, le jasnega odgovora ne. Če sodim po sebi, bi to stanje povezala s prispodobo polnega kozarca, v katerega želimo natočiti še več, a vendar se prilivanje le preliva, neprekinjeno, v neskončnost. Drznila bi si postaviti vzporednico s sodobno družbo in njenim posameznikom. A vendarle, odgovor na isto vprašanje išče posameznik na katerem koli delu sveta. Imamo torej mnogo interpretacij in odgovorov, le zadovoljenega posameznika ne. Čemu je tako in ali je razumevanje pojma duše eksistencialnega pomena za obstoj človeškega bitja?
NEZRELOST JE SAMO V POPOLNEM NEPOZNAVANJU SEBE
Da bi sploh lahko pričeli odstirati tančico, ki zakriva metafizični del nas, dušo, je treba začeti pri razumevanju sebe. Tako ali drugače se vsi strinjamo, da obstaja del nas, ki ga povezujemo z neko nevidno silo, ki jo interpretiramo skozi čustva in s tem potrjujemo njen obstoj. Kot pravi Jiddu Krishnamurti, »nezrelost je samo v popolnem nepoznavanju sebe« [1]. Da bi lahko pričeli raziskovati pojem duše, moramo postati zreli. In ker se učimo o sebi, se ne moremo učiti po zgledu drugega, ker potem bi se učili o njih, in ne o sebi.[2] Za razumevanje je treba torej odvreči tudi tisto, kar smo se naučili, znanja o konceptih obstoja, ki smo jih pridobili skozi življenje. Treba je začeti, kot da ne vemo nič, saj se lahko samo na ta način izognemo potencialno deformiranim konceptom, ki smo jih zgradili s pomočjo izkušenj, prav tako pogojenih z vplivi okolja in družbe.
Človeško bitje je neprestano učeči se ‘organski stroj’ in njegova učilnica je njegovo življenje v odnosu do drugih; tako je skoraj nemogoče določiti, kaj je posameznikova osebna avtentična izkušnja in kaj je naučena izkušnja. Sploh pa, kako to razlikovati. Težko je gledati stvari neposredno, takšne kot so, osvobojeno, brez opredeljevanja. Zgodovina nam kaže predvsem to, da je neutrudno iskanje odgovorov na temeljna vprašanja človeškega obstoja neprekinjen proces, ki obstaja, odkar smo tu, in še vedno traja, in ki ga lahko vidimo v odkritih sledeh, ki jih je človek pustil skozi svoje delovanje.
Ne da bi se spuščali v podrobnosti tega procesa, lahko trdimo, da smo posledično oblikovali koncepte razumevanja človeškega obstoja v obliki religij in znanosti. To so danes in že dolgo splošno sprejeti mehanizmi delovanja, ki pa delujejo na še dokaj nezavedni ravni, saj z njimi živimo vsak dan, ne da bi se spraševali po njihovem izvoru in avtentičnost. In tu tiči omejitev v vsakem od nas, saj je znotraj sebe, v subjektivnem svetu, izredno težko razlikovati avtentični jaz od naučenega/družbenega jaza.
DO SPOZNANJA SKRIVNOSTI DUŠE VODI VEČ POTI
Kakor lahko vidimo, bolj ko se poglabljamo v razumevanje sebe, več plasti odkrivamo in manj se poznamo. Zakaj? Zato, ker je spoznavanje proces. Tudi razumevanje duše je proces. Ne obstaja cilj spoznanja duše, temveč zgolj opazovanje njene manifestacije. S tega gledišča je nesmiselno navajati definicije, ki so jih podale uveljavljene religije; opazujemo jih zgolj kot oblike poskusov razumevanja, ki še zdaleč niso zaključeni, čeprav se skozi trajajočo tradicijo vsaj navidezno dokazujejo kot končni in nespremenljivi. V znanosti lahko opazujemo isto, le da ima znanost tendenco izpraševanja same sebe mnogo bolj poudarjeno kot tradicionalna duhovna sfera. Ampak to prav ničesar ne dokazuje, če govorimo o pojmu duša. Dokazuje samo to, da obstaja več poti.
Ker je ob vsem zavedanju lastne pogojenosti težko videti, kje začeti, je najbolje začeti pri posamezniku, pri osnovnem delovanju človeka. Če resnično zreduciramo človeške elemente, lahko zaključimo, da je vsak od nas ob rojstvu prejel osnovna orodja za preživetje in bivanje. V osnovi so to telo, um in duh/čustva – instinkt, intelekt, intuicija.[3] To razdelitev ohranimo zgolj kot smernice za nadaljnje razmišljanje.
Na podlagi opazovanja človeškega obnašanja lahko trdimo, da se na določene okoliščine odzivamo racionalno, emocionalno ali instinktivno. Razlika med omenjenimi načini je v doseženem učinku. Kadar gre za preživetje, v večini primerov govorimo o nagonskem/instinktivnem odzivanju. Kadar so vpleteni naši bližnji, nekdo ali nekaj, do česar gojimo čustva, predvsem ljubezen, lahko govorimo o intuitivnem odzivanju. Racionaliziramo pa predvsem, kadar se ukvarjamo z materialno realnostjo, logiko, dolgoročnim načrtovanjem, sodbami in podobnim. Vsi trije potenciali razumevanja in odzivanja so za preživetje in celostno bivanje pomembni, saj izzivi življenja nikoli niso ločeni po tem principu; zato se lahko človek s prepletom vseh treh sposobnosti uspešno spoprijema z vsakodnevnimi izzivi in razvija veščine za obvladovanje svojega obstoja. Če življenja ne uspemo uravnavati s celostnim pristopom, se to v večini manifestira skozi neravnovesja – telesna, čustvena, psihična, materialna in podobno. Torej lahko trdimo, da imamo tri potenciale, ki nas ali pogojujejo ali pa nam služijo.
IRONIJA ČLOVEKA JE, DA VEDNO ZNOVA POZABI KAJ SE JE NAUČIL O SEBI
Ironija človeškega obstoja je v tem, da vedno znova pozabi, kaj se je naučil o sebi. Nekatera primarna ljudstva, starejša od vseh modernih družb, s svojim načinom življenja in dojemanjem obstoja, z ohranjanjem elementarnih značilnosti in potreb človeka, lepo držijo ogledalo nam, ki nekatere stvari dojemamo kot samoumevne.
Prostorska pogojenost je omogočila, da so ta ljudstva ostala v določenem mentalnem/intuitivnem/instinktivnem konceptu delovanja, ki jih na prvi pogled z našega gledišča sicer postavlja med materialno siromašne in mentalno manj razvite, a vendarle nihče izmed nas ne bi preživel živeč na njihov način. Predvsem pa posplošeno smatramo, da je tak način življenja stvar preteklosti. Ko gre za preživetje, se zdi, da je naša DNK sicer poskrbela, da nikoli ne pozabimo temeljnih elementov za preživetje. A vseeno si predstavljajte, da vas v tem trenutku preselim med Bušmane ali Masaje v Afriko ali med perujske Indijance v Južno Ameriko. Morda bi celo preživeli, če bi imeli s sabo satelitski telefon in prvo pomoč. Če živite v urbani, tehnološko razviti regiji, kot je Slovenija, ste verjetno razvijali predvsem intelektualni del sebe, intuicijo in instinkt pa uporabljate spontano, nevede. V bistvu je ne uporabljate, zgodi se vam. Na nezavedni ravni znamo verjetno uporabljati vse veščine, le da smo, živeč v različnih hitrostih razvijanja, družbeno gledano postali izredno družbeno in prostorsko pogojeni. Nekatere veščine smo opustili, morda pa so celo na robu izumrtja – glede na neverjetno hiter razvoj »hladnih« tehnologij, ki človeka vse bolj usmerjajo v brušenje zgolj intelektualnih in nagonskih delov sebe.
V ISKANJU KLJUČA DO VRAT DUŠE
Če želimo razumeti pojem duše, moramo najprej ugotoviti, s katerim orodjem lahko odpremo vrata do nje. Odgovoriti na to morda niti ni težko, vprašanje pa je, ali je veščina razvita do te mere, da nam lahko pomaga priti do odgovora. Imamo torej kot razvita, moderna družba zadosti razvite veščine, da smo se sposobni ukvarjati s takimi vprašanji? V tehnološkem smislu postajamo intelektualno superiorni in dominantni, svoje nagone smo ukrotili z udobjem in materialnim razvojem, edina neukrotljiva enigma – s katero imajo danes delo predvsem psihološki svetovalci in zdravniki – je čustveno-intuitivni del nas, ki ga težko kontroliramo in ki je hkrati postal naša najmočnejša in najšibkejša točka. Opazujemo in opisujemo jo le še v obliki »čudežev«. Intuitivno delovanje na primer pripisujemo posameznikom, ki pokažejo sposobnosti t. i. napovedovanja prihodnosti; tistim, ki znajo tolmačiti naše notranje stanje brez našega pojasnjevanja – imenujemo jih guruji, modreci in podobno, kot da imajo neke vrste čudežne moči. Če gledamo tako, je dojemanje intuitivnega dela nas še vedno tabu, neznan teren. Glede tega smo še vedno tisočletja v preteklosti, ko je človek z animističnim pogledom na svet orisoval bogove v kamnih in listju ter določenim stvarem in pojavom pripisoval magične in nadnaravne značilnosti. Na ta način bomo o sebi le stežka odkrili kaj več, sploh če bomo intuitivno raven posameznika zgolj intelektualno zavrgli kot za njegov obstoj nepomembno. Dejstvo je tudi, da nekatera še živeča tisoče let stara ljudstva s svojim neprekinjenim delom na duhovnih ravneh človeka svoj intuitivni del uporabljajo zavestno in ga vključujejo v svoj vsakdanjik ter s tem dokazujejo predstavljeno tezo, da moramo za razumevanje nekaterih pojmov negovati določene veščine.
KAJ JE NAJGLOBLJA TOČKA SAMOSPOZNANJA?
Očitno je razumevanje pojma duše najgloblja točka samospoznanja, a pot do tega stanja je odvisna od labilnosti posameznika oz. njegove podvrženosti vplivom iz okolja. In ravno zaradi tega vpliva je treba razumeti, da se posameznik uči v odnosu do drugih. In če imamo okoli sebe nezrele posameznike, se sprašujem, ali lahko ti vzgojijo zrele posameznike, ki vedo, kdo so, in ki znajo odgovorno uporabljati svoje veščine?
Če se kljub vsej tehnologiji in mentalni razvitosti kot skupnost na Zemlji pogledamo iz vesolja, vse skupaj še vedno izgleda kot alkimistični laboratorij. Alkimija kot taka je predhodnica znanosti, je mati kemije, ki nam je razložila organski in anorganski svet ter njegove funkcije. S pojavom kemije je abstraktni, nestvarni del, ki je pripadal alkimiji, počasi zbledel, kemija pa je v 18. stoletju postala naravoslovna znanost in se ločila od (al)kemije, ki se je usmerila v hermetizem/hermetiko. Na ta način, kot pravi Carl Gustav Jung, je hermetika izgubila izkustvena tla in »zašla v gozd kičastih in praznih alegorij in razmišljanj, ki so se hranila s spomini na boljše čase. Ti boljši časi so bili, ko se je duh alkimista še vedno resnično soočal s težavami snovi, ko je raziskovalna zavest stala nasproti temnega prostora neznanega, verujoč, da v njem vidi like in zakone, ki pa vseeno niso izvirali iz same snovi, temveč iz duše«.[4] Primer alkimije navajam zato, ker je v mnogočem dober primer tega, kako človek poskuša odkriti nekaj, kar v osnovi že ve in ima v sebi, le da potrebuje povezavo s fizičnim svetom in mora to manifestirati.
Morda bi bilo sedaj smiselno prebuditi zavest alkimista izpred nekaj stoletij in mu dati orodje današnjega intelekta – tehnologijo – ter upati, da bo to zadostovalo za spoznanje o celostno samouresničenem človeku. Ne vem, če si lahko dovolim takšno romantiziranje. Vzemite to kot moje osebno glasno razmišljanje.
ALI JE ŠE UPANJE ZA ČLOVEŠTVO?
Človeštvo je mlado. Zemlja sebe ustvarja že štiri milijarde let. Človek skupaj z Zemljo obstaja od 150 do 200 tisoč let. Pravijo, da smo šesta civilizacija na tem planetu.[5] Težko je mentalno sprejeti ta dejstva, a vendarle lahko sočustvujoče do človeštva rečemo, da smo dokaj mladi in da je vse, kar se je dogajalo od začetka človeštva do danes, potrebno zato, da bi skozi neskončne izkušnje posameznikov na tem poligonu, ki mu pravimo Zemlja, izurili svoje veščine in se naučili skozi manifestacijo zavestnega sebe ustvarjati nekaj, kar si s sedanjega stanja verjetno sploh ne znamo predstavljati. Drugačen svet? Drugačne ljudi? In tako si lahko pričnemo ponovno postavljati že znana vprašanja … Kaj je človek? Kaj je duša? Spirala samospoznavanja se tako nadaljuje.
Ostali viri:
- Franz Bardon, Iniciacija u Hermetizam (Beograd: IP Esotheria, 1996).
- Jeremy Narby, The Cosmic Serpent (Velika Britanija: Phoenix, 1998).
- [1] Jiddu Krishnamurti, Osvoboditev od znanega (Radovljica: Didakta, 2008), str. 9.
- [2] Prav tam, str. 16.
- [3] Osho, Intuition; Knowing beyond logic (New York: St. Martin’s Griffin, 2001), str. 11.
- [4] Carl Gustav Jung, Psihologija i Alkemija (Zagreb: Naprijed, 1984), str. 138.
- [5] Michael A. Cremo in Richard L. Thompson, Prikrita zgodovina človeške rase (Ljubljana: ARA, 2001).
