Pogovor z mag. Miranom Možino, doktorjem medicine, specialistom psihiatrom, psihoterapevtom ter direktorjem Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, o pojmu melanholije, katere izvor kljub dolgi zgodovini najrazličnejših poskusov razlag in definiranj ostaja precej enigmatičen ter posledično težko opredeljiv. Po drugi strani pa gre za koncept, ki se zaradi svoje tesne povezanosti s samim bistvom tega, kaj pomeni biti človek, kaže kot esencialni pojem, na katerega lahko naletimo znotraj najrazličnejših področij, kot so medicina, literatura, umetnost, psihologija in filozofija.
Prvi poskusi utemeljevanja pojma melanholije so, gledano z zgodovinskega vidika, v veliki meri temeljili na poskusih naravoslovnih oz. fizioloških razlag, med katerimi je morda najbolj znana Hipokratova teorija o obstoju štirih telesnih sokov, ki naj bi določali tako telesne kot značajske poteze posameznika. Vendar postavlja se vprašanje, kakšno vrednost, če sploh kakšno, imajo dandanes takšne teorije.
Pri vrednotenju grške misli se večkrat zapletemo, ker se nahajamo na čisto drugi stopnji razvoja znanosti in tehnologije, zaradi česar se nam zdijo teorije, kot je Hipokratov nauk o štirih telesnih sokovih, malce za lase privlečene. Težko si predstavljamo, da bi prav črni žolč bil tisto, kar tako odločilno definira posameznika.
Podobna grški pa je danes prevladujoča perspektiva, s katere iščemo telesno, biološko vzročno podlago kot ključno za razlago melanholije oz. depresije. Fascinantno se mi zdi, da spet, podobno kot Hipokrat, iščemo odgovor v telesnih sokovih, ne sicer v žolču, ampak v nevrotransmiterjih. Če se pošalim, danes iščemo melanholin, transmiter, ki bi pojasnil depresivne tegobe. Seveda ga nismo našli in ga tudi ne bomo, ker je kemija možganov izjemno kompleksna in zato zagotovo ni odgovora samo v eni molekuli.
Če torej takšno vračanje k poskusom izključno fiziološke razlage prinaša resne omejitve, na kakšen način bi se po vašem mnenju bilo mogoče približati celovitejši razlagi pojma melanholije?
Ključno izhodišče zame je, kako si razlagati velik porast diagnosticiranih duševnih motenj, ki jih psihiatrija imenuje depresivne oz. anksiozne motnje. Ali se je morda na telesni ravni, v smislu vzroka, kar naenkrat nekaj spremenilo pri tako velikem številu ljudi? Če vzamemo, da anksiozne in depresivne motnje danes prizadenejo že okoli trideset odstotkov populacije, ali to pomeni, da so naša telesa kar sama od sebe degenerirala v takem obsegu, kot še nikoli v zgodovini?
Meni se zdi to vprašanje absurdno, zato raje pogledam s sociološke perspektive, ki pravi, da se v družbi in kulturi dogaja nekaj toksičnega, na kar se tako veliko število ljudi odziva anksiozno oz. depresivno. Depresija je torej zdrav odziv posameznika in njegovega telesa na škodljive družbene razmere. Še posebno zdravniki in psihologi danes težko napravimo ta obrat. Zagotovo se dogajajo tudi spremembe na telesni ravni in v osebnosti posameznika, ampak vprašanje je, kaj je primarno.
V medicini so kriteriji za diagnosticiranje simptomov depresije pregledni, tu vlada red. Problem pa je, da medicina za večino depresivnih motenj še ni našla etiopatološke razlage, kar je pogoj, da bi lahko rekli, da gre za bolezen. Tu imamo zaradi mnoštva hipotetičnih razlag precejšen kaos.
Trenutno smo v obdobju izrazite tehnizacije in dekontekstualizacije. Človeka medicina obravnava z vse bolj dovršenimi in specializiranimi tehničnimi pripomočki ter ga obravnava kot ločeno enoto, izvzeto iz okolja. Tako je tudi pri medicinskem obravnavanju depresije. Po napovedih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi po svetu do leta 2020 depresija postala zdravstveni problem številka ena, kar žal pomeni tudi, da bo vse več ljudi, ki jih bo medicina prepoznala kot depresivne, izpostavljenih nevarnosti, da bi dobili nasvete in sledili ukrepom, ki bodo njihove težave še poslabšali.
Zdi se torej, da takšen enostranski, objektivistični pogled, ki zanemarja širši družbeni kontekst, potencialno predstavlja nevarnost napačne oz. neuspešne diagnostike in nadaljnjega zdravljenja depresivnih motenj ter nezmožnost razlikovati jih od melanholije kot razpoloženja. V kakšnem pomenskem razmerju se torej nahajata ta dva pojma znotraj polja psihiatrije?
Psihiatrija ju danes z brisanjem zgodovinskega spomina obravnava na skrajno zožen, objektivističen način. Na redukcionističen naravoslovni način zanemarja družbene in kulturne dejavnike. Žene jo želja po moči in obvladovanju telesnih procesov, kjer išče vzročne povezave. Ta zoženja vodijo v posploševanja in ne nazadnje tudi v ukrepanja, ki ne spoštujejo širše slike in posledično samo povečujejo problem. Rešitve, ki jih za depresijo ponujata medicina in farmacija, so zelo podobne viziji »krasnega novega sveta«, ki jo v svojem antiutopičnem romanu opisuje Aldous Huxley, oziroma njegovi »somi«, zdravilu, ki naj bi odpravilo vse človekove duševne tegobe. To je za večino ljudi z depresivnimi težavami zabloda, ne pa rešitev.
Sodobna psihiatrija torej s pojmom depresija označuje sindrom, nabor določenih simptomov. Pojem melanholija pa po eni strani uporablja za težje oblike depresije, pri katerih predvideva izrazitejši telesni vzrok, a po drugi strani kot oznako za potrto, to je melanholično razpoloženje.
Zdi pa se, da na splošno v družbi še vedno prevladujejo napačne predstave o duševnih boleznih, ki se jih pogosto drži tudi določena stigma, ki se kaže v tem, da se na primer depresijo ali melanholijo pogosto razume kot znak nekakšne nezadostnosti, šibkosti posameznika.
Skrbi me, da je danes vse več ljudi, ki nimajo duševnih težav, in večina pacientov, ki se obračajo po pomoč, sprejelo za resnično dejstvo, da je depresija bolezen, ki ima izvor v možganih, ne zavedajo pa se, da je to le hipoteza.
Ljudje v depresiji vse bolj vidijo le negativno: bolezen, oviro, sramoten poraz, znak lastne nezadostnosti, neuspešnosti. Zato jo razumejo kot nekaj, kar je treba čim hitreje popraviti, odpraviti. Najlažje je, da pojem par tablet, kadar se slabo počutim, in pričakujem, da bom v prsih čim prej spet začutil polet in radost. S tem pa seveda preneham raziskovati samega sebe in okoliščine, v katerih živim; subjektivni vidik postavim v oklepaj, izognem se soočenju z raznolikostjo lastnega doživljanja in z vpetostjo v družbeno in kulturno okolje.
Alternativa, ki je čustveno in spoznavno veliko zahtevnejša, pa je, da se vprašamo, kako sploh nekaj prepoznamo kot depresijo oz. kot melanholijo. In kako se je način prepoznavanja spreminjal skozi čas, ki presega kratkost našega življenja. Ko razpremo pogled navznoter in navzven, obudimo enkratnost svoje subjektivnosti in zgodovinski spomin. Začne se nam razkrivati družbeni in kulturni kontekst, ki ključno določa, kaj prepoznamo kot depresijo in kako jo vrednotimo.
Kako pa je po drugi strani mogoče oba pojma opredeliti v luči upoštevanja širšega zgodovinskega in družbenega konteksta?
Zgodovinsko gledano je bila melanholija v grških, rimskih časih in srednjem veku vse tja do renesanse razumljena kot bolezen, ki ima primarno organski vzrok. Šele v renesansi in razsvetljenstvu so jo ugledali na nov način: kot razpoloženje in kot prehodno stanje. Če so Grki koga označili za melanholičnega, je to pomenilo trajno značilnost oziroma bolezen. Renesansa pa je rekla, ne, vsak človek ima lahko melanholična razpoloženja, ki so omejenega roka trajanja. Poleg tega pojem melanholije obrnejo navzven, da se lahko »oprime« skoraj vsakega objekta ali situacije. Melanholično je lahko na primer megleno jutro, star klavir, uvelo listje, naletavanje snega, ki prekriva odtise stopinj, žalostna melodija iz beračeve lajne, zavijanje zimskega vetra okoli voglov praznih ulic …
Takšno dojemanje doživi svoj vrhunec v romantiki, kjer smo priča izjemnemu subjektivnemu razcvetu melanholičnega doživljanja, njegovemu prekipevanju v filozofiji in umetnosti, glasbi, literaturi … Melanholija postane nujni zaščitni znak kvalitete ne samo v umetnosti, ampak tudi v celotnem človekovem bivanju. Kdor je v romantiki želel biti moderen, je moral biti melanholičen, torej popolnoma obratno kot danes. Enačili so se z njo, celo samomor je postal znak odličnosti, kar je bil seveda jasen znak, da so šle stvari predaleč. Ključno pa je bilo, da so ljudje dobili dovoljenje, da govorijo, pišejo in pojejo o sebi. Končno so se lahko obrnili stran od boga, kar je bilo ves srednji vek strogo kaznovano. Posameznik s svojimi burnimi čustvi je postal sam sebi dovolj, sam si je začel krojiti mero, brez božjega oziroma cerkvenega blagoslova. Če odmislimo romantično pretiravanje, je pozitivni vidik od renesanse naprej eksponentni razmah raznolikosti subjektivnega.
Kljub izredno raznoliki izraznosti melanholičnih občutij v obdobju romantike pa je ob prebiranju najrazličnejših pesmi in proze iz tega obdobja moč opaziti tudi stalnico v obliki tesne povezanosti občutenja melanholije s hrepenenjem.
Hrepenenje je nedvomno skoraj obvezen del nabora občutij in doživljanja, ki mu pravimo melanholija oz. depresija. Najpogostejši sprožilec melanholičnega razpoloženja so ljubezenske težave. V okviru ljubezenske melanholije je hrepenenje pogosto povezano z določeno osebo, ki je nedostopna. To si lahko predstavljamo. Bolj pa nas preseneti, da se hrepenenje, ko človeku uspe navezati bližnji stik s to osebo, ne neha. Pričakovali bi, da nas bo dosegljivost ljubljene osebe rešila hrepenenja, pa presenečeni ugotovimo, da se skozi zadnja vrata spet priplazi v našo dušo. Na tej točki se lahko začnemo spraševati globlje: Ali je hrepenenje dejansko vezano na objekt ali pa to ni nujno, je nekaj bolj prosto lebdečega?
Notranja osvoboditev človeka in njegovo osebno zorenje sta v veliki meri povezana z razrešitvijo tega vprašanja. Šele ko spoznaš, da hrepenenja ni mogoče potešiti z nobeno osebo, substanco ali aktivnostjo, ga lahko začneš motriti v njegovem temeljnem eksistencialnem pomenu. Z nekaj sreče lahko ugotoviš, da zadovoljitev sploh ni bistvena, temveč da hrepenenje samo daje človeku doživljajsko polnost. To je seveda paradoks – v pomanjkanju je polnost. Ko zdržiš ta paradoks in ga ne poskušaš ukiniti, se nenadoma znajdeš v čisto drugem prostoru, kjer hrepenenje objameš in vzklikneš: »O, življenje, hvala ti, da lahko to doživljam.« Odkriješ, da se napaja iz naše nezadostnosti in nepopolnosti ter iz odnosov z drugimi, ki so prav tako nezadostni in nepopolni ter zato hrepeneči.
Na kakšen način pa je mogoče z bolj sociološkega vidika razumeti pojem melanholije dandanes, torej v času, ki ga zaznamujeta sunkovit tehnološki napredek ter neverjetna informacijska pretočnost?
Živimo v času hiperaktivnosti, kar se med drugim kaže v tem, da premalo spimo, se preveč utrujamo, hočemo preveč v prekratkem času. Ritem sodobnega življenja je prehiter. Cela kultura je šla v stanje hipomaničnosti, pretiranega nemira in izčrpavanja. Stopnjujejo se naša pričakovanja, kaj vse bi morali napraviti, da bi bili uspešni. In to nas drago stane. Naša telesa ne sledijo, klecajo. Niso prilagojena na eksponentno zviševanje ritma, do česar je predvsem zaradi razvoja tehnologije prišlo v dvajsetem stoletju. In kaj je lahko eden od zdravih odgovorov na to iztirjanje? Depresija. Naš organizem nam preko nje sporoča, naj se ustavimo, počivamo in se morda celo odpovemo nesmiselnemu prizadevanju za uspehom. Če zato, da bi to preprečili, jemljemo antidepresive, se samo še bolj izčrpavamo.
Glede na povedano se skorajda samo od sebe postavlja vprašanje: Ali je v današnji družbi – ki se, po vaših besedah, nahaja v stanju nekakšne hipomaničnosti – sploh mogoče biti srečen? Ali pa gre nemara le za »mit o srečnosti« oz. za nekakšen zunanji konstrukt?
Iz norme uspeha je izpeljana druga norma sodobnega časa: Uživaj! In to takoj, ker se današnja priložnost ne bo ponovila. Uspeh in užitek morata danes hoditi z roko v roki, da se lahko imamo za normalne. Posledica takega življenjskega scenarija pa je paradoksna – depresivna hedonija.
Francoski pisatelj in esejist Pascal Bruckner govori o »prisilni sreči«, s čimer poimenuje sodobno ideologijo, ki nas obvezuje, da vse vrednotimo iz zornega kota užitka oziroma izogibanja neugodju, trpljenju. Obrat v to smer se je začel v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se kot kritika potrošniške družbe pojavila gesla »Vse takoj«, »Smrt dolgčasu«, »Živimo brez mrtvega časa in uživajmo brez omejitev«. Iz ust upornikov leta 1968 so še zvenela revolucionarno in progresivno, potem pa jih je vse bolj začela izkoriščati trgovina, postala so tržna, reklamna formula. Prodajanje sreče se je razvilo v najdonosnejši posel. Na ljubezenskem področju postane nova tržna niša romantična ljubezen, ki naj bi bila polna užitka in sreče. Vzporedno pa se veča število depresivnih ljudi.
Ob tem se lahko spomnimo na Junga, Freuda ter njuno razumevanje nezavednega in potlačevanja. Čim hočemo imeti vse več dobrega, svetlega, prijetnega, zadovoljnega, moramo vse bolj potlačevati tisto, kar to ni. Bolj ko na silo potlačujemo, bolj smo ranljivi, krhki in bolj nam diha za ovratnik grožnja, ki nas lahko v katerem koli trenutku vrže na drugo, temačno stran. Spet se srečamo s paradoksom: ko mi skoraj uspe biti popolnoma srečen, takrat postanem najbolj lahek plen gospodarja teme.
V povezavi s pojmom melanholije se mi zdi zanimivo tudi Freudovo povezovanje žalovanja in melanholije. Kako torej Freud povezuje oba procesa?
Freud je poskušal najti kavzalno razlago. Njegov veliki cilj je bil, da bi psihoanalizo znanstveno utemeljil. Če medicina išče vzroke v telesu, Freud naredi premik in išče vzroke za razne psihopatološke fenomene v osebnosti, v njeni notranji dinamiki. Po eni strani je bil to dober premik, po drugi strani pa je vseeno šlo za ponovitev medicinske logike.
Leta 1917 je napisal članek z naslovom Žalovanje in melanholija, v katerem je najprej poudaril, da sta si patološka melanholija in »normalno« žalovanje podobna. V obeh primerih človek doživi, da je nekaj izgubil. Razlika pa je v tem, da je pri žalovanju subjektivni občutek izgube povezan z objektivno izgubo, recimo z izgubo pomembnega ideala (npr. svobode) ali pa pomembnega odnosa zaradi smrti ali ljubezenske ločitve, zato se svet zdi osiromašen in prazen, medtem ko so melanholični simptomi globlji. Ne samo, da melanholičen posameznik negativno dojema zunanji svet, ampak črti tudi sebe, svoj ego; počuti se krivega, ponižanega, pomanjkljivega (lahko je celo sovražen do sebe), nesposobnega kar koli doseči, moralno zaslužnega prezira in ničvrednega. Zato se ponižuje in pričakuje, da bo razkrit in kaznovan. Žalujoči, povedano v Freudovem besednjaku, izgubi katektirani objekt, melanholik pa izkusi narcistično ranjenost.
Seveda je to z današnjega vidika samo še eden od mnogih poskusov vzročne razlage, ki ni znanstveno podprt, ampak je na ravni hevristike. Je dragocena hipoteza, ki jo lahko postavimo ob bok drugim. Na primer, sodobna teorija navezanosti, ki je dokaj empirično podprta, deloma podpira Freudovo tezo. Človek, ki je kot otrok zaradi raznih oblik nasilja in/ali zanemarjanja doživel hude travme, je zaradi svoje nevarne navezanosti veliko bolj nagnjen k melanholičnemu odzivu. Ko na primer doživi zapustitev ali neuspeh, ni samo žalosten, ampak se počuti razvrednoteno, ničvredno.
Za zaključek bi se želel dotakniti še vzpostavitve zelo zanimive povezave med genialnostjo in melanholijo, ki jo je začrtal že Aristotel v svojem delu Problemi XXX, kjer se sprašuje, zakaj so bili vsi izjemni ljudje, na primer filozofi, državniki, pesniki ali umetniki, povsem očitno melanholiki.
Mislim, da je Aristotelovo opažanje, ki je prišlo v ospredje v renesansi in razsvetljenstvu ter potem v dvajsetem stoletju ponovno poniknilo, še posebej pomembno za današnji čas, ko absolutno prevladuje patologizacija depresije. Seveda moramo paziti, da njegove hipoteze preveč ne posplošimo in banaliziramo. Bilo bi preveč preprosto, če bi imeli melanholijo za zaščitni znak genialnosti. Žal ni vedno tako.
Vendar ne moremo zanikati, da kamor koli se ozremo, najdemo veliko primerov umetnikov, znanstvenikov, poslovnežev, politikov in drugih izjemnih posameznikov, ki imajo močno izraženo melanholično noto in so veliko prispevali k razvoju kulture in skupnosti. Pravkar se na primer v kinematografih vrti film Najtemnejša ura, večkratni kandidat za oskarje, ki prikazuje enega najbolj znanih depresivnih državnikov vseh časov, Winstona Churchilla. Z izjemno igralsko prepričljivostjo je prikazan dvojni obraz depresije – v enem trenutku sedi sredi noči na postelji v temi, skrušen, od dvomov vase popolnoma razjeden, v drugem trenutku zablesti kot genialen govornik, ki ves narod potegne za sabo iz obupa v boj, v upanje na zmago.
Tudi zase lahko rečem, da sem okusil dvojni obraz depresije. Kadar koli se mi je »udrlo«, sem prišel tudi v stik z izjemno močnimi kreativnimi impulzi. Postal sem še bolj radoveden, še bolj resno sem se posvetil ključnim eksistencialnim vprašanjem. Po Nietzschejevo bi lahko rekli, da te ali ubije ali pa ojača, v smislu, da te naredi bolj prisotnega, bolj živega, ustvarjalnega in kontaktnega.
Je torej lahko melanholija na osebni ravni tudi izvor ustvarjalne moči?
V času, v katerem prevladujeta biologistični in individualistični pogled na depresijo, je važno, da se temu trendu upremo in jo poskušamo uzreti širše, z družbene in kulturne perspektive; da se pri tem tisti, ki smo jo doživeli, otresemo sramu; da jo destigmatiziramo in jo izkoristimo kot vir. Ob tem pa ne smemo podcenjevati njene destruktivne dimenzije. Depresivni ugrez je lahko tako mučen in globok, da se pojavijo tudi samomorilne misli in poskusi samomora. Poudarimo torej pozitivne vidike, vendar ne na naiven način, da ne bi naša kampanja za opolnomočenje depresirajočih izpadla kot cenena pozitivna psihologija.
