Vstop v polje duha je temelj sleherne ustvarjalnosti. Duh je to, kar okusu daje kvaliteto, kar zažari v barvi, kar podeljuje konsistenco in viskoznost vodi, kar omogoča zaznavo dotika. Brušen temni dragulj biva v jedru biti, njegove zrcalne površine odsevajo stvarstvo. Kadar ga od bližje pogledam, se razlije v vesoljni potop: kajti ni kamna, kraja, ne bitja, katerega ne bi orosil in napojil s svojo limfo. Ta starodavni dragulj, to temno brezbrežno morje, zaobrnjeno kot neskončni vozel v lastne nepredirne globine, vselej – kot omphalos ali popek sveta – počiva v središču stvarstva. Središče biva v duhu kot duh biva v središču, od koder sveti navzven, torej vase, saj ni ničesar, kar bi bilo izven njega. Vse je deležno središčne lege in »vse« biva v središču. Nikoli se ne premakne dlje od središča. Da se je os izmaknila in koleba, preden se znova vrne vanj, je zgolj iluzija. Nikolaj Kuzanski je naravo Boga opisal s prispodobo »sfere, katere središče je povsod, obod nikjer«. Nešteto je vhodov v nevidno mrežo. Dokler smo živi, je najbližji v srcu: presečišču transcendence in imanence. Svoj gejzir nosimo s seboj po svetu, kamor koli gremo. Kamor koli pridemo, je neprimerno »pristnejše« kot na razglednici: barve zasijejo, okusi so polni, zaznavamo neopredeljivo vzdušje kraja, njegov genius loci, postanemo del njegovega polja, ki nas ogrne. Tako smo vselej znova premično središče lastnega nepremičnega bistva. Ni treba hoditi daleč in se poditi po daljnih celinah, ne iskati eksotičnih resnic, saj modreci potrjujejo: »V vsakem vodnjaku je ista voda«.
UM JE PLAMEN, KI SE NAPAJA IZ POLENA-FIZIČNEGA TELESA
Glede razmerja med duhom, umom in telesom Nisargadatta Maharaj ponuja slednji uvid: Um je plamen, ki se napaja iz polena-fizičnega telesa. Vendar kdo je živa priča, ki uživa v ognju? Odgovor je neizgovorljiv, čeprav ga slutimo. Ko Kosovel piše o elektriki, ki bo požgala mehanizme in je za mehanike »paradoks«, zajema iz lastne slutnje živega duha. Soočenje s sebstvom je za jaz pogosto poraz. Zavedati se moram, da nisem sam gospodar v svoji hiši! Najprej se moram kot oseba »dezintegrirati«, da se lahko »ekspandiram« v neskončnost.
V jedru življenja je nekaj nerazložljivega. Tudi znanost ni kos temu izzivu in ji vsakič spodleti, ko skuša opredeliti, kaj je zavest. Sodobne materialistične znanstvene teorije jo pojasnjujejo kot senco ali odsev kemičnih reakcij v našem centralnem živčnem sistemu ali kot tako imenovan »epifenomen«. Vendar od kod vznikne zavest? In če ni prisotna že v mineralih, rastlinah in živalih, kako se je »na lepem« vzpostavila pri človeku? Zavest je transverzalen pojav. Kot uči budizem, nam naše antropocentrično stališče zamegljuje pogled. Skozi človeške oči ptica samo sebe zre, kako jadra na nebu. Vse je povezano in vse govori o vsem. Spoznamo pa lahko samo to, kar je v umu. Psiha in njene vsebine ponujajo edino resničnost, ki nam je dostopna. Naše vedenje o naravi se je porodilo kot iskra navdiha, ki jo je zunanja narava prižgala v globinah človeške duše. Ker je sama psiha del narave in ji vladajo isti zakoni, v zunanjem svetu neprestano prepoznava sorodnosti, ki jo napeljujejo na poglobljeno razumevanje sebe v aspektu individuuma in v aspektu kozmosa. Jung bi rekel, da se brez vzročne povezave nepsihično obnaša kot psihično in psihično kot nepsihično. Se bolj čudi pes roži, jaz psu ali roža meni, tako spokojna in večna v svoji neomadeževani lepoti? Koliko se lahko intuitivnemu človeku o njem samem razodene ob kontemplaciji metaforične zveze med človekom (oz. dramo človeške eksistence kot inkarnacije luminoznega delca) in plamenom sveče, lotosovim cvetom, ki izrašča iz kalnega ribnika, ali alkimistično analogijo z destilacijsko posodo, v kateri vre materia prima na razbeljeni peči.
Azijske filozofije učijo, da je zunanja resničnost iluzorna, produkt napačnih predstav, ki jih tvorimo na podlagi efemernih čutnih zaznav. Drevesa, hiše in avtomobili se nam ne zdijo prav nič iluzorni! Z vsemi čutili in tudi z znanstvenimi inštrumenti jih lahko zaznamo, kar nedvomno potrjuje njihovo objektivno prisotnost. Kako umsko zapopasti in se pomiriti z dejstvom, da so predmeti in bitja, s katerimi imamo opravka vse življenje, neznatni v primerjavi s praznino (ali Duhom), ki jih obdaja, in tistim v njih samih, kar jim daje obliko. Ker sestojijo večinoma iz praznine, so snovne oblike krhke in minljive. Telesa so akumulacije hranilnih snovi v času, ki jim vselej preti, da razpadejo na prafaktorje in se razblinijo.
KOZMIČNO MEDMREŽJE
Pesniki že stoletja pričajo o navdihu, ki jih navdaja iz nadosebnega vira (v antiki so verjeli v posredovanje nadzemskega Genija). Indijski modrec Sadhguru je v enem svojih govorov rekel, da internet ne predstavlja nobene novosti in da imajo jogiji ves čas dostop do kozmičnega »medmrežja«. Ta trditev morda ni povsem neprištevna. Kako bi sicer lahko pojasnili Nostradamusove napovedi, ki so se uresničile že nekaj let po njihovem obelodanjenju, s smrtjo Henrika II., ki jo je kot njegov dvorni astrolog metaforično opisal. Na viteškem turnirju je trska nasprotnikovega kopja kralju skozi vizir čelade prebodla oko in poškodovala možgane. Nepojasnjene ostajajo napovedi ameriškega mistika Edgarja Cayceja, ki je očitno tudi sam imel dostop do prvobitnega »medmrežja«, ko je do potankosti narekoval sestavine zdravila, izdelanega v Franciji, ki ni bilo več v prodaji in za katerega ni mogel vedeti. V stanju hipnoze je bil tako povezan z univerzalno bitjo, da mu je spregovarjala tudi Zemljina zavest in je točno napovedal številne potrese.
Znanost je iz svojega področja preučevanja morala izločiti nepreverljive naravne fenomene (predvsem tiste, ki sodijo na področje parapsihologije in psevdoznanosti), da bi se lahko konstituirala kot znanost. Po Jungovih ugotovitvah so psihični fenomeni prav tako resnični, čeprav niso materialni. Z znanostjo ni mogoče pojasniti celote, kaj šele celoto poustvariti. Če se navežemo na misel svetega Avguština, je intelektualec nekdo, »ki bi z žlico rad zajel morje«. Znanost se zdi napredna in vsevedna, samo dokler se vanjo ne poglobimo. V resnici je omejena kot vsa druga človeška prizadevanja. Biologija lahko marsikaj pove o vrtnici, toda ali lahko razkrije njeno bistvo? Ne bi nas smelo presenečati, da so bili veliki izumitelji in znanstveniki tudi duhovno bogati in pronicljivi ljudje: spomnimo se na Pitagoro, Leonarda da Vincija, Giordana Bruna, Keplerja, Newtona in Nikolo Teslo (medtem ko so nadarjeni učenjaki brez lastne iskre za katedri navajali tuje misli).
NADČASOVNA DIMENZIJA DUHA
Nerazložljivi psihični pojavi so dobro znani številnim ljudem. Pomislimo samo, kolikokrat prikličemo v obstoj nekaj, na kar intenzivno usmerjamo pozornost: slučajno srečamo določeno osebo, naključno najdemo iskani podatek v neki knjigi, nenadejano prejmemo telefonski klic od osebe, na katero smo mislili. Sinhroniciteta je živa in oprijemljiva izkušnja zgolj za tistega, ki jo doživi. Kdor nima tega izkustva, ne more ne biti skeptičen. V duhu tudi prepoznamo sebi sorodne ume in se z njimi uglasimo, ne glede na to, kdaj v preteklosti (ali prihodnosti) so ali bodo rojeni. V duhu je vse hkrati, sočasno, brez vzročnega reda. Včasih imamo občutek, da čas teče počasi, včasih bliskovito pospeši. Lahko dolgo stagniramo, da se nam naposled vse zgodi naenkrat in se hitro razreši. Težko je pregnati misel, da so se nam nekateri dogodki morali zgoditi, da so »nekje zapisani«. Moja žena je na primer že v rani mladosti imela »vizijo«, da bo njenemu partnerju ime Jure (ne Matjaž ali Luka!). Dolgo je čakala tega neznanca, več kot trideset let. Najino prvo srečanje 15. decembra 2016 je bilo tako usodno, da se je kar iskrilo! En teden za tem sem jo, malo v zadregi, že imenoval »moja žena«. Sam to doživljam, kot bi se čas in prostor ukrivila, da bi si dva kraka vesolja lahko segla v objem. Kot bi smoter najinega obstoja bil položen v presečišče najinih življenj od začetka časa.
Veselim se novih prebojnih znanstvenih odkritij, ki nam bodo širila diapazon mišljenja, vendar si ne delam utvar, da bi lahko pospešila naše notranje zorenje. Še v začetku 19. stoletja je bila elektrika pravo čudo, danes jo uporabljamo vsi. Vendar, če fascinacije do pojava elektrike, ki nas nevidna obdaja in prežarja, ne čutimo v svojem telesu, za kar je potrebno urjenje v občutljivosti in želja po odkrivanju pretanjenih plasti resničnosti, bomo ostali vase zaverovani posamezniki, opremljeni z najnovejšimi tehnologijami, ki nam uspešno »zapeljujejo čute«.
DUH KOT IZVIR OBČUTKA ŽIVOSTI
Vstop v polje duha je temelj sleherne ustvarjalnosti in občutka živosti. Omogoča nam empatično vživljanje v druga bitja vseh oblik, v vseh časih in krajih; pa tudi bliskovite potepe, saj na svetu ni nič hitrejšega od Uma (kakor je zapisano že v Corpus Hermeticum). Podarja nam divjo imaginacijo in z njo neizčrpno notranje bogastvo. Obstajajo sanje, ki zajemajo iz osebnega izkustva (dnevnih dogodkov), in sanje, ki izvirajo iz kolektivnega nezavednega in imajo višji, numinozen naboj: take sanje težje pozabimo, saj so izrazito emblematične in sporočilne. Tudi v podobah naše domišljije prevladujejo interference iz zunanjega sveta, med njimi pa se včasih na površje dvignejo pristna sporočila duše, ki se nemalokdaj »oglasijo«, da bi nas o čem posvarila, a jih pogosto (v našo škodo) prezremo.
Arhetipske kristalizacije so zame osebno tudi nenadomestljiv motor presežne literature in umetnosti na splošno. Vsako umetniško delo je najbolj živo, neponovljivo in vznemirljivo v trenutku, ko pravkar nastaja, ko se iz duha rojeva v obstoj. Neko stvaritev duha najgloblje doživimo, ko smo najbolj zbrani in razprti, navadno je to prvič, ko pridemo z njo v stik. Slast, ki spremlja porajanje v obstoj, nas žene k ustvarjanju. Bojazen, da bi presahnila moč naše kreativnosti, naznanja odtujenost od njenega neusahljivega izvira. Kreativni smo lahko na nepredvidljive načine z vsako trohico lastne biti. Ko se usedemo na prestol, ki bi moral vselej ostati prazen (to sporoča krščanski ikonografski motiv etimasije, ki prikazuje prazen prestol, namenjen Bogu), neupravičeno povzdignemo lastne zasluge in za poteptano ponižnost plačamo z zožitvijo zavesti na štiri stene omejenega uma, v zameno za občutek lažne varnosti in moči.
Prilagam dve svoji pesmi na to temo.
PRAPOČELO
Je ni stvaritve, ki ne bi plavala
v prapočelu kot sir v sirotki,
vselej vlažna, mlada in odvisna.
Prapočelo me je naplavilo,
razpenjeno na svoje daljne dolge,
neskončno dolge obale.
Ni mu mar za svetlikanje
in razpoke na površini.
Za to, kar nekdo lahko spozna.
Razdvojilo se je, da bi me
neznosnost dvojnosti
vztrajno vsrkavala vanj!
Prapočelo ljubi,
da se zavest v njem prepozna!
II
Duh lebdi nad vodami
in polni zemeljsko oblo
z modrino.
Dih življenja
iztisne brstenje
iz suhih vej kot plaz!
Kot bi z očesom
sledil verigi,
ki tone v vodnjak,
kot bi sledil
stezi, ki izginja v megli,
se oglasijo skomine.
Kdo naredi,
da reke ne presahnejo?
Da vode stalno tečejo k izviru?
Narava je svečano
ogrinjalo Sijajnega.
Kot puščavnik
brezciljno tava
po jesenskih gozdovih,
nikdar rojen.
