Pojem volje v povezavi z zavestjo in nezavednim

avtor

piše: Maja Jarc
spomladanska številka revije Anima, številka 02, 2018

 

KOMPLEKSNOST POJMA VOLJE

»Človek ima um in voljo,« navaja kot primer SSKJ, s čimer voljo opredeli kot sposobnost hotenja, ki pa ga usmerjajo racionalne, zavestne odločitve. S to opredelitvijo se strinjajo tudi nekateri filozofi, na primer Platon, ki razlikovanje med zavestnim in nezavednim, dvema svetovoma, še poglobi, ko voljo postavi med um in čustva. Meni namreč, da je glavna naloga uma, da z voljo kroti čustva. Poleg tega pa idejo delovanja posameznika prenese še na delovanje družbe, kajti po njegovem prepričanju so za ohranjanje reda v državi na njenem vrhu potrebni filozofsko izobraženi vladarji (um), ki imajo »pomočnike« (udejanjajo voljo), ti pa nadzorujejo množice (čustva)[1]. Platon je nakazal omejenost volje z željami posameznikov in željami družbe, Kant pa je prikazal voljo kot privilegij človeka glede na živali. Menil je, da ima le umno bitje zmožnost delovati po volji ali na podlagi predstav, izhajajočih iz zakonov, tj. na podlagi principov.. Za dejanje, ki izhaja iz zakonov, je potreben um, in tako ni volja nič drugega kot praktični um[2]. Tudi Kant je um človeka povezal z voljo, obenem pa pokazal na pomen dejanja ali delovanja v povezavi s pojmom volje.

Ti pogledi nakazujejo, da je človeški um, ki je v domeni zavesti, predpogoj za voljo. Pri tem pa um, in s tem sposobnost volje, opisujejo kot privilegirano možnost, v nasprotju s čustvenimi, nezavednimi in spontanimi odzivi, ki naj ne bi imeli volje.

A psihoanalitiki menijo drugače. Ko Freud odkrije nezavedni del človekove osebnosti, v katerem potlačena čustva poskušajo vplivati na zavestno delovanje, ugotovi, da nas nezavedno vodi, da ga ne moremo nadzirati, kar pomeni, da se tudi v nezavednem izvaja volja, samostojna volja nezavednega. Jung se pridruži njegovi predpostavki o avtonomnem delovanju nezavednega, a poleg osebnega nezavednega vpelje še kolektivno nezavedno in s tem arhetipe, ki kot globoko zasidrani vzorci vplivajo na človekovo delovanje.

Vsak od teh pogledov opisuje nasprotje, ki na nek način omejuje pojem osebne volje. Na eni strani je posameznik, na drugi družba; obenem se kaže še odnos med zavestno in nezavedno usmerjeno voljo. In ravno omejevanje, predvsem pa svoboda, sta tesno povezana s pojmom volje. »Pri tem ni vprašanje, ali imamo svobodno voljo ali ne, ampak do kakšne mere lahko posameznikova osebnost oziroma sebstvo uveljavlja voljo svobodno glede na različne omejitve.«[3]

Model volje, ki ga predstavljam v nadaljevanju, izhaja iz psihologije in temelji na združitvi pogledov Freudove psihoanalize ter Jungove analitične psihologije. Model nakazuje na vpetost pojma svobodne volje v odnos med posameznikom in družbo ter obenem v odnos med zavestjo in nezavednim – med štiri kvadrante, ki voljo omejujejo, da bi se svobodno izrazila. Skozi model se kažeta oba odnosa, ki sta na kontinuumu (posameznik – družba, zavest – nezavedno), in štirje deli osebnosti kot kvadranti (ego, superego, id, kolektivno nezavedno), ki se pri uveljavljanju volje medsebojno usklajujejo. (Tukaj pride shema modela)

NA STRANI ZAVESTI
Odnos med posameznikom in družbo lahko na zavestni ravni obrazložimo skozi Freudova pojma ega in superega, ki naj bi bila soodvisna, kar nakazuje tudi dejstvo, da ju je težko opisati ločeno. Freud opiše superego kot pravila družbe, ki jih pridobimo skozi proces socializacije (starši in drugi) in ki vsebujejo zakone, moralna in etična pravila ter vrednotne sisteme delovanja, ki naj bi jih upoštevali. Superego kot skupek prepričanj človeka pogosto žene k popolnosti, kar ustvarja občutek krivde in pritiska. Nekateri pri upoštevanju superega pretiravajo, vodi jih perfekcionizem, ki pa ni del naravnega sveta, v katerem so možne tudi napake. Voljo ega kot samorefleksivnega dela osebnosti Freud vidi v vzpostavljanju ravnovesja med idom kot nezavednimi instinktivnimi potrebami in željami po ugodju ter superegom kot strogimi moralnimi načeli. Naloga ega je nadzirati pritiske ida in superega ter jih zadovoljiti, za kar so potrebni razmišljanje, predvidevanje in odločanje o tem, kaj bi bilo v danem trenutku najbolj smiselno. Jung ego poimenuje jaz in ga vidi kot središče zavesti ter s tem kot princip realnosti[4].

Otrok se rodi v kaos nezavednega, zato mu na začetku še ne uspeva delovati po volji zavesti. Ker tem poskusom vztrajno sledijo sankcije socializacije, se začne otrok določenim stvarem nezavedno izogibati (pogojni refleks). Ko dojame, da z nezavednim impulzom nekaj ni v redu, se te naravnanosti oziroma volje zave, še preden se izrazi v dejanju, in ustrezno ukrepa z zavestno odločitvijo, ki lahko vodi v dejanje ali pa tudi ne. Tudi Libet, ki je izvedel raziskavo na podlagi merjenja možganskih aktivnosti, je ugotovil, da se potencial pripravljenosti v nezavednem pojavi vsaj 400 milisekund pred zavestno voljo, ki ima potem približno 200 milisekund časa, da se odloči, ali bo dejanje izvedla ali ne. Zanj je torej svoboda to, da se lahko odločimo, ali bomo delovali ali ne[5]. Pa vendar, ali se res lahko vedno odločimo za dejanje ali se nam to včasih sámo zgodi? In tudi če gre za spontanost, ali ni to vseeno volja? Volja nezavednega?

NA STRANI NEZAVEDNEGA
Po Freudu v osebno nezavedno ali id spadajo prirojene posameznikove nagonske težnje ali čustveno nabiti kompleksi, ki vzniknejo spontano in zahtevajo takojšnjo zadovoljitev, ne glede na okoliščine. Po Jungu pa je osebno nezavedno temna plat človekove osebnosti, ki jo je poimenoval senca. Opisuje jo kot »živalsko bitje, ki prebiva v človeku kot nagonski del njegove psihe in postane nevarno, če ga človek ne prepozna. Ljudje smo edina živa bitja, ki lahko z lastno voljo nadziramo svoj nagon, prav tako pa ga lahko potlačimo, popačimo in ranimo. Vendar pa ranjena žival – potlačeni nagoni – lahko človeku zavlada in ga celo uniči.«[6] Če energije, ki zastane, ne sprostimo voljno, se slej ko prej sprosti sama, saj po Jungu vse v naravi temelji na kompenzatorni funkciji. Kompenzacija se dogaja tudi skozi obrambne mehanizme, ki nam onemogočajo resničen pogled na realnost.

Senca na ravni subjektivne psihe ustvarja projekcije, ki jih v zavesti ne prepoznamo, in tako se predamo iluziji, ki nam zastira resnico o sebi in okolju. Jung pa poleg subjektivne predpostavlja tudi obstoj objektivne psihe, ki jo je imenoval kolektivno nezavedno. Objektivna psiha deluje kot kulturne univerzalije, kot tipične strukture ali vzorci, ki se pojavljajo v vseh družbah v obliki arhetipskih podob, ki niso statične, ampak dinamične – v povezavi z voljo so to recimo potovanje, transformacija in ravnovesje. Primer arhetipa je potovanje junaka. To ima vedno tri tipične elemente: odhod od doma, potovanje in vrnitev domov. Za junaka na potovanju je po načelu kompenzacije (zaradi hubrisa – pretiranega ponosa) predvidena smrt oziroma simbolično transformacija, preko katere se mu s pomočjo volje kot sile, ki spodbuja k dejanju, odpira možnost za razvoj lastnih potencialov. Ko se junak vrne domov, je spremenjen, ni več isti, kot je bil takrat, ko se je odpravil na pot. Arhetip heroja se pogosto pojavlja pri odraščajočih mladostnikih, ko se poslavljajo od naivne mladosti in vstopajo v odraslo, odgovorno obdobje ter prvikrat izkušajo meje svobode lastne volje.


NA ENI STRANI
Posameznik potrebuje družbo, saj mu s pravili zagotavlja red in strukturo, ki ju sam nima, obenem pa tudi družba potrebuje različne posameznike, ki skozi različne družbene vloge in naloge udejanjajo njeno voljo.

Po Jungu nezavedno ni projekcija zavesti oziroma ogledalo zavestnim vsebinam, ampak deluje samostojno in spontano ter tako predstavlja neskončni bazen možnosti, ki se lahko potencialno realizirajo v zavesti. Zavest in nezavedno delujeta vzporedno, vsak s svojo samostojno voljo, ki pa jo izkazujeta na različen, sebi lasten način. V zavestnem okolju se objektivno najbolj razumemo skozi znanost, ki razmišlja vzročno-posledično, medtem ko objektivno nezavedno uporablja vzorce in strukture v obliki simbolov, metafor in podob[7] ter se razkriva skozi sanje in različne sinhronicitetne dogodke. Fenomen sinhronicitete vsebuje nevzročno, akavzalno povezavo med notranjim in zunanjim svetom na pomenski način. Primer sinhronicitete je, ko sanjaš smrt nekoga, potem pa naslednji dan zunaj na bloku zagledaš črno zastavo. Pomensko podobna dogodka se v tem primeru združujeta v simbolu smrti, ki seveda ni treba, da je fizična.

Vse to nakazuje, da se nezavedno kaže zavesti kot spontanost, a je jasno, da ima svoj namen in s tem voljo. Poleg tega se razlika ustvari samo zaradi lažjega razumevanja zavestnega sveta, ne pa nezavednega, ki razdvojenosti ne vidi, kajti zanj je vse eno. To pomeni, da sta spontanost kot lastnost nezavedne volje in namera kot lastnost zavestne volje le dve plati ene celote – volje kot nečesa tretjega. Tako kot sta dve plati ene celote kvantum in psiha. Ko kvantum ni opazovan, je nelokalno valovanje potencialnih pozicij, ko pa je opazovan, je delec s končno lokalizirano pozicijo. Da v celoti opišeta kvantum, sta kot rezultat pomembna tako delec kot valovanje: koncept delca je pomemben, da opiše vedenje delca, ko je opazovan, medtem ko koncept valovanja opiše vedenje valovanja, ko je neopazovano. Koncepta delec in valovanje sta komplementarna opisa, saj sta za to, da opredelita opazovani in neopazovani aspekt kateregakoli kvantuma, potrebna oba[8]. Enako je pri odnosu med zavestjo in nezavednim: prehod dvojnost–enost je po Jungu pot individuacije.
Nezavedno je navidezno spontani spodbujevalec, medtem ko je naloga zavesti te spodbude tolmačiti (jezik) in usmerjati (nadzirati) v zanjo sprejemljivo obliko. Volja je kot spodbuda prisotna ves čas. Kot potencial, namera ali naravnanost za dejanje ima namreč izvor v nezavednem, kjer se kot valovanje neprekinjeno razprostira skozi celoten prostor in s tem predstavlja neskončno možnosti oziroma večen potencial, medtem ko z odzivom preide v materijo podobno kot delec, ki ima omejeno mesto, kar pomeni, da je udejanjen, aktualiziran potencial. »Refleksivna zavest« je psihična funkcija, ki z opazovanjem spremeni potencialni svet v dejanskega[9].

Čim več omejitev se zavedate, tem bolj svobodni ste lahko v trenutku, tukaj in zdaj, ter obenem voljo, ki se izkazuje skozi dejanja, usmerjate iz sebstva.

VIRI

  • Ilievski, Oliver. 2017. Libetova svobodna volja in fenomenologija odločanja: Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_ilievski-oliver.pdf.
  • Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Slovar slovenskega knjižnega jezika: Volja. Pridobljeno: 8. januar 2018 na http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=volja.
  • Jung, Carl Gustav. 2002. Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Založba mladinska knjiga.
  • Jung, Carl Gustav. 2010. Aion: prispevki k simboliki sebstva. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.
  • Magee, Bryan. 2002. Poti filozofije: Zgodovinski in tematski pregled razvoja filozofije. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
  • McFarlane, Tom. 2000. Quantum Physics, Depth Psychology and Beyond. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://www-integralscience.org/psyche-physis.html.
  • Petrovič, Robert. 2004. Uvod v Kantovo etiko. Zofijini ljubimci. Pridobljeno: januar 2018 na http://zofijini.net/online_etika_kant.

[1] Magee, Bryan. 2002. Poti filozofije: Zgodovinski in tematski pregled razvoja filozofije. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 29.

[2] Petrovič, Robert. 2004. Uvod v Kantovo etiko. Zofijini ljubimci. Pridobljeno: 14. januar 2018 na http://zofijini.net/online_etika_kant.

[3] Ilievski, Oliver. 2017. Libetova svobodna volja in fenomenologija odločanja: Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_ilievski-oliver.pdf, 26.

[4] Jung, Carl Gustav. 2010. Aion: prispevki k simboliki sebstva. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 9.

[5] Ilievski, Oliver. 2017. Libetova svobodna volja in fenomenologija odločanja: Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Pridobljeno: 10. januar na http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_ilievski-oliver.pdf, 9, 13.

[6] Jung, Carl Gustav. 2002. Človek in njegovi simboli. Ljubljana: Založba mladinska knjiga, 240–241.

[7] McFarlane, Tom. 2000. Quantum Physics, Depth Psychology and Beyond. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://www-integralscience.org/psyche-physis.html, 4.

[8] McFarlane, Tom. 2000. Quantum Physics, Depth Psychology and Beyond. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://www-integralscience.org/psyche-physis.html, 3.

[9] McFarlane, Tom. 2000. Quantum Physics, Depth Psychology and Beyond. Pridobljeno: 10. januar 2018 na http://www-integralscience.org/psyche-physis.html, 6–7.

Morda vam bo všeč tudi

X