Arhetip očeta v psihologiji ženske (2.del)

avtor
Amy I. Allenby
Prevedla: Tina Ojsteršek

Pozitivni animus se je v sanjah pojavil v podobi »lastnika bližnjega zemljišča, ki se je nedavno tega vrnil iz tujine«. V sanjah ga je videla plavati v morju, nato pa se je povzpel na plavajoči splav ter se podal njej naproti. V naslednjih sanjah se je ponovno prikazal. Tokrat je oral polje, polno rjavih brazd, in nato vanjo zalučal na roke spisano ljubezensko sporočilo.

Nekaj mesecev pozneje so ji sanje ponudile pomembno sporočilo, v katerem je do izraza prišla kolektivna narava animusa. Pacientka je sanje opisala na sledeči način:

»Bila sem v veliki dvorani s približno enakim številom Kitajcev kot Angležev. Kljub temu, da so se med seboj dobro ujeli, je bilo čutiti, da so bili drug do drugega precej sumničavi, vzdušje pa je bilo zelo napeto. Nenadoma je Kitajec na plano povlekel nož. Takrat sem se pričela zavedati, da bo prišlo do izgreda, če se ne bo kakorkoli ukrepalo.« Nato je sanjalka predlagala, da morajo drug drugega dobro preiskati za morebitno orožje. Ko so to storili, so našli precej orožja in ga zasegli. Sanjalka v nadaljevanju pripoveduje: »Napetosti več ni bilo. Želela pa sem si, da bi bili vsi srečni, zato sem pričela plesati. Plesu sem se popolnoma prepustila in kmalu ugotovila, da me je cela dvorana navdušeno opazovala. Ko sem se v krogu vrtela naokoli, sem opazila visokega, finega Kitajca, ki je najverjetneje bil vodja kitajskih udeležencev. Pomolila sem mu roko, on pa se je krogu priključil. Skupaj sva se vrtela po sobi in zraven vabila vse ljudi, mimo katerih sva šla. Prav kmalu so plesali popolnoma vsi in čutiti je bilo nepopisno srečo.«

Sanje so se nato še ponovile, vendar ne v popolnoma enaki obliki. Najbolj omembe vredna sprememba je bila ta, da je kitajski vodja priznal kdo v resnici je. Bil je namreč kitajski cesar. »Nosil je čudovito srebrno kimono, ki je izžarevala srebrno svetlobo, njegovo čelo pa je prav tako oddajalo magično svetlobo.« Tudi ples ni bil več enak. Prelevil se je namreč v neke vrste orgiastično Dionizijsko blaznost.

Če natančneje preučimo te sanje, ugotovimo, da so polne simbolizma. Pravzaprav bi skorajda nujno bilo omeniti tudi to, da se sanjalka v sanjah še vedno pojavlja v obliki priljubljenega otroka, pri čemer do izraza prihaja tudi njena brezsramna ženstvena nečimernost. Velik pomen se skriva tudi v tem stavku: »Plesu sem se popolnoma prepustila in kmalu ugotovila, da me je cela dvorana navdušeno opazovala.« Kljub vsemu je najbolj pomembno dejstvo, da sanjalka v vso dogajanje vstopa prostovoljno in za seboj pusti izkušnjo, v kateri se spomin na odnos z očetom v otroštvu ponovno pojavi na kolektivnem, simboličnem nivoju. Nekdo morda lahko reče, da se incestni motiv, ki je bil prvotno prikrit v odnosu z dejanskim očetom, tukaj spremeni v ritualni hieros gamos s pozitivnim animusom. Ko sanjalka prisostvuje ritualu, prevzame aktivno vlogo pri usklajevanju nasprotij, ki se v sanjah simbolizirajo skozi podobo Kitajcev in Angležev – gospodarjev notranjega življenja in gospodarjev družbenega prilagajanja ter primernega vedenja. Ta ista tematika se je že pojavila v prejšnjih sanjah. V enih se je poudarila povezava očeta z morjem, medtem ko je v drugih mlad lik animusa izplaval iz morja. Sanje, ki jih opisujem zdaj, pa povsem na novo opozarjajo na to, da je animus prikazan v podobi vladarja kolektivno veljavnega načina življenja, ki poveličuje notranji svet v kozmično načelo.

Skoraj dve leti kasneje se je v sanjah pojavil animus, ki usklajuje nasprotujoči si strani in nad njima gospoduje.

»Skupaj z ostalimi sem si ogledala stavbo, ki je bila v lasti Winstona Churchilla. Po upokojitvi je namreč prav on bil tisti, ki je zgradbo prepustil narodu in ga dal v uporabo parlamentu. Bila je stara, vendar lepo prenovljena in vzdrževana. Četudi je bila ogromna, je bila za ta namen ravno pravšnja. Vse se je dogajalo v čudovitem podeželskem okolju. Dobila sem vtis, da je obstajal le en parlament, brez jasne razmejitve med »gosposkim« in »običajnim«. V glavni dvorani je stala sončna ura, sestavljena iz pravokotne kamnite plošče, postavljene vodoravno na klop. Kazalec na sončni uri pa je bil postavljen pokončno točno na sredini. Ura je bila na ločenem kamnu, postavljena vertikalno z nišo zgoraj ter prekrita s krogom s figurami, reliefno izklesanimi v rimskem slogu. Svetloba je prihajala skozi ogromno okno pod takšnih kotom, da je senca padala direktno na uro in se premikala po izklesani reliefni osi.«

V obdobju med sanjama, ki sem jih omenila nazadnje, je prišlo do precejšnjega procesa integracije. V enih izmed sanj se sanjalka ne pojavlja več kot občudovanja vredna junakinja, temveč zgolj kot opazovalka. Preprostost celotnega ozadja je primerljiva s čustvenostjo predhodnih sanj. Ego pacientke se je odcepil od področja neosebnega. Hkrati je bila dosežena še ena stopnja v diferenciaciji očetove podobe. Kitajski cesar je obogateni sin nebes, komur so podeljene posvetne in religiozne moči. Winston Churchill, bolj ponižno, pooseblja prevladujočo nadarjenost posamezne socialne enote v določenem času in prostoru, medtem ko je duhovno načelo prepuščeno soncu, ki vodi senco po starodavnem kamnu sončne ure.

Medtem ko je sanjala ta dva dogodka se je bolnica pričela spopadati s človeško naravo in pomanjkljivo osebnostjo svojega lastnega očeta. Sanjala je namreč tudi, da ga je srečala, ko se je sprehajala po temačni ulici z otrokom v naročju. Vedela je namreč, da ji oče več ne more škodovati, če le se bo dovolj tesno oklepala otroka. V nadaljevanju je v sanjah videla očeta, ki je sedel v svojem kabinetu in pozorno poslušal glasbo. V resnici ga je v svojem otroštvu namreč pogosto videla tako zasedenega. Tako kot ona je bil oče dovzeten za iracionalne vzgibe, saj je v zavetju nezavednega izgubil svoje človeške meje. Sedaj razloga za strah ali sovraštvo ni imela več. Prebujalo se je namreč sočutje.

Vzporedno s progresivno diferenciacijo očetove podobe, razkrite v sanjah, se je nadaljeval ločen razvoj simbolov ženstvenosti, ki so zadevali tematiko človeških rok.

Roke so se v sanjah pojavile kmalu zatem, ko je sanjala, da plava do počitniškega letovišča X. To je bilo ključno pri nakazovanju začasnega ravnovesja med starševskimi podobami.

Vse se je pričelo, ko je v svoji fantaziji videla dve podobi, ki sta klečali ob dnu križa. Njune roke so bile v iztegnjenem položaju in prosile za hrano za obhajilo. Zdelo se je, da sta bili ti dve podobi angela. Pa vendar je to bila ona v dveh oblikah. Toda že v naslednjem trenutku, sta se dva para rok spojila v eno.

V tistem času je pacientka pričela oblikovati izdelke iz gline. Želela je narediti dve podobi na kolenih, kot jih je videla v svoji viziji. A to ji ni uspelo. Naslednje sanje je opisala na sledeč način

»V spanju sem razmišljala o rokah podobe, ki sem jo želela ustvariti, vedoč, da so bile prav roke izjemnega pomena. Vedela sem, da so se prav tu skrivali odgovori na vsa moja vprašanja. Le videti bi jih morala.«

Od takrat dalje je pacientka pričela vse bolj uporabljati svoje roke. Prepuščanje domišljiji ji pri slikanju in modeliranju ni šlo zlahka, zato se je tega malokdaj lotila. Preizkusila pa se je vendarle v šivanju, pletenju, vezenju in si na ta način zaslužila tudi malo denarja. Kadarkoli se je tega lotila, je čutila nepopisno srečo in mir. Postala je celo prepričana, da mora prav to biti del česarkoli se bo lotila v prihodnosti. Vsakič, ko je počela kaj drugega, so jo sanje opozorile, da naj ne zapostavlja svojih rok. To so bile sanje, v katerih je na primer iz rok krvavela ali jih je imela umazane od črnila ali pa so ji ob odhodu naklonile le nežen objem. V približno istem času, ko je v sanjah z otrokom v naročju srečala svojega očeta, so se ji pojavile še naslednje sanje.

»Pred menoj je bil lik Marije v pravi velikosti, ki sem ga ustvarila sama. Okoli njenih nog, kolen in delom oblačil je bilo videti kačo, pa vendar ni bilo na njej prav nič odvratnega. Vse skupaj se je namreč zdelo kot nekaj popolnoma naravnega. Izrazi, položaj in gibanje so se nenehno spreminjali. Večkrat sem odšla stran, da bi poiskala miren kraj, kjer bi lahko bila sama. Pokleknila sem, zaprla oči in meditirala, pri čemer sem mislila na to podobo. Vrnila sem se vedno, ko sem dobila zamisel za nadaljnji korak pri ustvarjanju njene podobe, in nadaljevala z delom. Po eni izmed teh meditacij, sem se vrnila in pričela s poslikavanjem njenih oblačil, pri čemer sem najprej posegla po temno vijolični barvi. Nato sem dodala precej bele barve vse dokler obleka ni postala slezenasto mavrična in sem z njenim ljubkim videzom bila zadovoljna. Ko sem pogledala njen obraz – tako nežen, čuten in izrazen – sem uvidela kako zelo vzhodnjaške so bile njene poteze. Pa vendar še vedno povsem angleške. V rokah sem držala čopič in se pričela zavedati, da bi se pri tej aktivnosti lahko zadržala zelo dolgo časa – celo več let. Takrat sem postala prepričana, da sem se ji zavezala za celo življenje.«

Na tem mestu se je končno razblinila podoba grde Marije iz prejšnjih sanj.

Kljub vsemu pa te sanje niti približno niso pomenile konca zaporedja sanj kot tudi ne pacientkine želje po integraciji. Smer je bila vendarle zastavljena. Prevlada ženskega principa nad moškim, ki je skoraj uničil pacientko, bi bilo težko lepše izraziti kot na način, da to predstavlja zavezo za življenje. Poleg tega daje obliko podobi božanske matere, v prisotnosti katere destruktivna moč kače postane popolnoma neškodljiva. Tisto, s čimer se to aktualizira so pacientkine lastne roke, tj. fizični organ v stiku z njegovo žensko sfero. Prepričana sem, da imajo roke v psihološkem smislu nalogo občutenja. Po mojem mnenju je bila pacientka introvertiran tip človeka. Potrebno je bilo razviti funkcijo občutenja, da bi lahko izrazila, z namenom prebuditve ekstraverzije. psihološko energijo, ki se je nabirala v introvertiranem stanju.   To je bil pogoj za usklajeno delovanje notranjega in zunanjega sveta, tj. Kitajcev in Angležev ter dveh hiš parlamenta. Združitev parov rok dveh angelov v eno, v prej omenjeni viziji, je nakazovala na način na katerega bi lahko bila ozdravljena pacientkina disociacija. Občutenje je tisto, kar bi moralo nadomestiti poprej kompulzivne ekstravertirane mehanizme, katerim dominira animus.

Po tem orisu ženskega položaja se je nezaveden proces obrnil k izpopolnitvi podobe očeta.

Iz niza vseh sanj so bile prav o Churchillu tiste, v katerih se je nezavedno prizadevalo za progresivno diferenciacijo očetovega principa. Kot smo že omenili poprej so sanje predstavljale razliko med moškim principom, ki vodi zunanjo, kolektivno sceno, ki jo pooseblja Winston Churchill, in duhovnim principom, ki ga simbolizira sonce. Od zdaj naprej se je duhovni vidik moškega principa, ki je bil prvotno skrit v podobi očeta, izrazil v simbolih čedalje bolj neosebnega in abstraktnega značaja. Sanje, ki jih opisujem v nadaljevanju, so se dogodile nekaj mesecev kasneje.

»Stala sem ob strani velikega in lepega starega drevesa. Veje so bile upognjene, rasle pa so tako, da so se dotikale zemlje. Veje, polne listov, je obdajala čudovita zelena trava. Vse skupaj se je zdelo kot neka listnata jama, saj so veje tvorile popoln krog okoli mene. Četudi se je zdelo kot v jami, je bilo znotraj povsem svetlo. Ker sem vedela, da tu ne morem ostati, sem iz kroga izstopila s hrbtom, obrnjenim proti deblu. Čutila sem moč in nisem objokovala za mirom in tišino, ki sem ju bila deležna v teh zelenih nebesih. Potem sem pogledala navzgor in videla zlato kroglico, ki se mi približuje. Iztegnila sem roke, da bi jo ujela.«

Ko je pacientka pričela te sanje opisovati skozi svoje risbe, je nezavedno za ozadje izbrala enak zlat odtenek, s katerim je naslikala kroglico. Takoj ko se je tega zavedela, je vzkliknila: »Zlata kroglica!« Čutila je, kot da je na robu ogromnega paradoksa, v katerem so nasprotja skrivnostno postala eno, hkrati pa so drug drugega ustvarjala – notranji umik in izstop, statična zakoreninjenost drevesa in dinamično gibanje kroglice, ki pacientko vabi, da jo ujame. Vse skupaj je bilo obdano z velikim zlatim globusom, ki ga brez poznavanja ozadja morda ne bi nikoli niti zaznali.

Še nekaj mesecev kasneje je ponovno sanjala nekaj pomembnega. In prav te sanje, čeprav izjemno kratke, so nanjo naredile globok vtis. Čutila, ne le videla, je, da je bila v središču ognjene krogle. Ni se niti opekla, niti ranila. Pravzaprav jo je ogenj le prijetno obdajal in zadrževal kot nespremenjena in neizčrpana manifestacija moči. Ona pa se je počutila tako, kot da bi bila v sami prisotnosti božanstva. Četudi je bila narava teh sanj povsem v nasprotju z razumom, je prav tedaj prejela odgovor na vsa vprašanja, ki so se ji porajala celo življenje.

Na podlagi Jungove študije simbolizma vemo, da so sonce, zlata kroglica, ognjena krogla in arhaična podoba očeta simboli božanstva. [1] »Vidni oče sveta je sonce – nebeški ogenj – zato so oče, bog, sonce in ogenj mitološko sopomenski.[2] Čaščenje sonca pravzaprav pomeni čaščenje velikanske ustvarjalne moči narave. In prav vsaka božanska podoba ceni energijo arhetipa.« Pa vendar se je pacientka šele po tem, ko je našla varnost njenega ženskega prostora, lahko srečala s prvobitno podobo Boga, v enem od najbolj močnih simbolov arhetipa očeta.

In še nekaj zadnjih besed o pacientki sami. Bogatost in globina nezavednega ne bi smeli nekoga zavajati k prepričanju, da gre pravzaprav za bogat značaj. Tudi ona, kakor vsak drugi pacient, ki ima veliko nezavednih metaforik, je na nek način ostala oseba, kakršna je vselej bila. Relativna nestabilnost njenega ega in njene težave v odnosu še vedno niso izginile. Se pa je spremenil njen način razmišljanja in z njim njeno celotno življenje. Zavedati se je pričela središča, pod vplivom koristnih starševskih podob, iz katerega naj bi izstopila in bila kos življenjskim izkušnjam, ne da bi se pri tem sama izgubila. Arhetip očeta se je razkril kot kozmični vir ustvarjalne moči, ki stvari ni več uničeval, temveč jih obvladoval. Arhetip matere pa je obvladoval konkreten svet, do katerega je sedaj pacientka čutila pripadnost in je na ta način lahko izražala svojo ženskost. Pa vendar se je v nekem smislu še vedno, kar je pogosto tudi pri ostalih pacientih, oklepala povezave z očetom v zgodnjem otroštvu. V njenem primeru roke niso simbolizirale osebnega odnosa kot instrumentov za povezovanje nje z neosebno sfero. Ti instrumenti namreč omogočajo povezovanje značaja z neosebnim na ženski način.

Vsaj takšno je moje mišljenje. In, v kolikor se pri tem ne motim, imajo moje omembe veliko težo. Dvomim pa, da bi bilo potrebno sprejemati kot splošno veljavno načelo dejstvo, da je ženska vez z očetom produktivna za intelektualno mentaliteto. Prav tako pa tudi njene usmerjenosti k kulturnim in duhovnim interesom ne bi smeli vzeti kot samoumevne. Čeprav pretirana navezanost na očeta ostaja nerešena, lahko uniči temelje, na katerih je zakoreninjena ženskost. Četudi je ta problematika rešena na podlagi postavljanja primernih ženskih vzorcev, še vedno pogojuje ženski osnovni način razmišljanja. Moje mnenje je, da pretirana navezanost na očeta lahko žensko zaveže k neosebnemu za celo življenje, četudi je specifična narava te navezanosti odvisna od lastnih psiholoških prepričanj. Poleg tega jo pripravlja na zavedanje lastne dvojnosti kot tudi kozmične polarnosti življenja in jo celo prisili, da se ravna v skladu s temu načeli. Ta spoznanja so kot takšna v nasprotju z žensko naravo in njeno prirojeno pristranskostjo do nediferenciranega nezavednega, pri čemer se nasprotja privlačijo. Najverjetneje je, da v drugi polovici življenja to zavedanje postane izziv, ki ga ni mogoče prezreti. Toda, če se z izzivom sooči, lahko problematika nasprotij, ki jo simbolizirajo podobe arhetipov očeta in matere, postane kreativna točka, na kateri nediferencirana vključenost ženske narave prehaja v zavest.

[1] C. G. Jung, Symbolik des Geistes (Rascher, 1948), par. 425f.

[2] C. G. Jung, Symbole der Wandlung (Rascher, 1952), 149.

 

Viri in reference

  • Fordham, Michael. The Life of Childhood. London, Kegan Paul, 1944.
  • Harding, M. Esther. The Way of All Women. London, Longmans, Green & Co., 1933.
  • Harding, M. Esther. Woman’s Mysteries. London, Longmans, Green &Co., 1935.
  • Jung, Carl Gustav. Collected Works, Vol. 17, The Development of Personality by R. F. C. Hull. London, Routledge & Kegan Paul, 1954.
  • Jung, Carl Gustav. Collected Works, Two Essays on Analytical Psychology, by R. F. C. Hull. London, Routledge & Kegan Paul, 1953
  • Jung, Carl Gustav. Mind and Earth. Contributions to Analytical Psychology. London, Kegan Paul, 1928.
  • Jung, Carl Gustav. Symbolik des Geistes. Zürich, Rascher, 1928.
  • Jung, Carl Gustav. Aion. Zürich, Rascher, 1951.
  • Jung, Carl Gustav. Symbole der Wandlung. Zürich, Rascher. 1952.
  • Neumann, Erich. Zur Psychologie des Weiblichen. Umkreisung der Mitte, 2. Zürich, Rascher, (1953)
  • Wickes, Francis (1927). The Inner World of Childhood. London, D. Appleton- Century Co., 1927.
  • Wolff, Toni. “A Few Thoughts on the Process of Individuation in Women.” Spring, 1941.

 

Morda vam bo všeč tudi

Napišite komentar

Your email address will not be published.

X