Male princese

avtor

piše: Mateja Bartol
slika: Lauren Zaknoun

Zadnji dve leti me je (spet in bolj) začela zanimati psihologija. Odkrila sem fascinantno področje psihološke astrologije, ki skozi simboliko planetov, znamenj in povezav med njimi preučuje človeško duševnost. In to s stališča jungovske globinske psihologije – arhetipi, kolektivno nezavedno in te reči … Poleg tega se razlag loteva s pomočjo sanj, pravljic in predvsem prastarih mitov, ki so neizčrpna zakladnica arhetipskih zgodb in podob. Njam njam, intelektualna poslastica prav po mojem okusu. 🙂

Arhetipi so podobe, ugnezdene globoko v naši duševnosti, v njenem nezavednem delu. Od tam vplivajo na naše obnašanje in sooblikujejo naš pogled na svet. Ena od nebroja teh globinskih, nezavednih podob je arhetip princeske. Vsi poznamo vsaj nekaj, če že ne veliko pravljic, iz katerih lahko razberemo, kaj je značilno za (arhe)tipčno princeso.

Princesa, ki jo skupaj s kraljico in kraljem že od spočetja naprej ljubi in tako težko pričakuje celo kraljestvo, je od rojstva dalje skrbno varovana, ponavadi zaradi neke zunanje grožnje (npr. zlobne čarovnice). Vsa ta zaščita, pogosto pretirana, je v končni fazi boleče neučinkovita* (strupeno jabolko pri Sneguljčici, ostro vreteno pri Trnuljčici). V veliki meri zato, ker je princesa – ki mora zaradi varnosti pogosto skrivati svojo pravo identiteto, včasih je nepoznana celo njej sami – postavljena v idealiziran prostor, odmaknjen od vsakodnevne realnosti. Tam se razvije v lepo, dobro, a naivno in o resničnem življenju popolnoma nepoučeno mladenko. Naivnost ne le, da ji ni v pomoč, ampak jo skoraj stane življenja. Podobno je kot s prerokbami – vedno se uresničijo; celo bolj ko se jim kdo poskuša izogniti, bolj zagotovo drvi v smeri njihove izpolnitve. Cela drama …

A le brez panike, iz daljave se že sliši dirjanje kopit, princ na belem konju, ves lep in pogumen, prihaja, da jo reši. Ker jo ljubi (čeprav je še ni spoznal). Ker je v svojem bistvu vitez (tudi to je arhetip), ki bo rešil svojo damo. In res jo reši, na poti do nje premaga zmaja in poseka vse trnje in sploh premaga vse nadloge, ki ovirajo pot do ljubljene. Ona ga vzljubi, čim ga zagleda, in potem se poročita in vsi so srečni. S poroko se pravljica zaključi. Kaj se jima dogaja naprej, ne vemo. Menda živita srečno do konca svojih dni. Menda …

Prenesimo zdaj ta pravljični princip v vsakdanji svet.

Otrok, v našem primeru deklica-princeska, ki jo starša in obe njuni družini in vsi prijatelji že nestrpno pričakujejo, je od rojstva naprej skrbno zaščitena. Ni zlobne čarovnice, ki bi nad njo izrekla urok, je pa tam zunaj, izven zibke, izven doma, kruti realni svet, pred katerim jo hočejo domači (prekomerno) zavarovati. Kdo pa potrebuje čarovnico, če so tam zunaj agresivni sošolci, nori vozniki, kradljivci nedolžnosti in izkoriščevalci otrok! Kakor v pravljici tudi v vsakodnevnem življenju naivnost, ki je posledica pretirane zaščitenosti, lepi in dobri deklici ali mladenki bolj škoduje kot koristi. Kajti ko se ji približa nevarnost, je ne prepozna.

V življenju na srečo stvari ponavadi niso tako ekstremne kot v pravljicah, zato grožnja ni smrt, je pa to pretres, ki pomeni konec nekega načina bivanja in začetek novega – značilen primer tega je čas najstništva, prehod iz otroštva v odraslost. Drama? Ja, lahko kar precejšnja … Če princesa v svoji nedejavnosti in pričakovanju zaščite od zunaj še naprej nemočno čaka na princa, da jo reši. Ali na očeta in mamo, da jo zaščita. Ali na dobro vilo, da prekine urok. Ali na boga, ki ji bo pomagal, ne da bi si vsaj poskušala pomagati sama.

A tudi tokrat le brez panike. Pa ne zaradi princa – v današnjem svetu je veliko več nogometašev kot princev in treba je reči, da čeprav je zvok kopačk od daleč mogoče res nekoliko podoben topotanju kopit, si dajo fantje v kopačkah več opraviti z žogo in s kolegi na igrišču kot z reševanjem princesk v odmaknjenih gradovih. Panike ni zato, ker se vse to simbolno dogajanje iz pravljic in mitov v resnici dogaja v psihi posameznika. Ko začne deklica doživljati neskladje med svojimi pričakovanji in odzivi sveta, prihaja do številnih frustracij, ki jih je nekako treba preseči. Takrat lahko princesa (ženski, pasivni princip, ki čaka, da bo rešen) to, kar v pravljici simbolizira princ, najde v sebi: najde svojo moč (moški, aktivni princip, ki čaka, da bo lahko kaj (raz)rešil). Z lastno voljo se spoprime s svetom, kakršen je; tako ga osvoji, v sebi uravnotežena, pripravljena na življenje, kar koli že ji bo prineslo. To je pravzaprav prehod iz princese v kraljico. A to je že druga téma.

Skratka, ko prikupne male deklice imenujete princeske**, se zavedajte, kateri globinski vzorec v njihovi psihi s tem povečujete. Zato ta vzdevek uporabljajte zavestno in varčno, prihranite ga za posebne priložnosti. Ne nujno samo za maškare.  😉

* Ta arhetip ima kar nekaj vzporednic z zgodbo o princu Siddharti Gautami, ki je postal Buda, Prebujeni. Siddharta je bil princ; tudi on – ljubljen, lep in pretirano zaščiten – je živel v iluziji večne lepote, mladosti in obilja, k so mu jo ustvarili prezaščitniški starši. In ko je nekega dne vendarle v daljavi zagledal drugo stran sveta – grdoto, starost, pomanjkanje, minevanje – je, ker je moški (aktivnost, princip jang), izstopil iz udobja in šel spoznavat, kakšen je svet v resnici. Tipični princesi (pasivnost, princip jin) se to ne zgodi; ona ostane in čaka na rešitev od zunaj.

** Opazila sem, da evforija z Elzo iz Ledenega kraljestva med predšolskimi deklicami po nekaj letih še kar vztraja. Kaj je v tej zgodbi drugače? V čem je Elza drugačna od (arhe)tipičnih princes? O tem morda drugič.

 

Morda vam bo všeč tudi

Napišite komentar

Your email address will not be published.

X