Stopimo v en koš, pa bomo videli …

avtor

Po knjigi Nejca Zaplotnika »Pot«, avtorjeve misli izbrala Meta Erbežnik, dipl. psih. astrol.

 

Kako se lahko pri posamezniku, v tem primeru alpinistu, izraža oziroma osvobaja moč duha skozi alpinizem, je Nejc Zaplotnik nazorno opisal v svoji knjigi Pot. Vsakokratnemu cilju je bil popolnoma predan. S polnokrvnim navdušenjem se je loteval vsega in v določenih trenutkih do obisti doživljal resnico, da je človek najmogočnejši, ko je pred njim težava.

 

S skalo je vzpostavljal spoštljiv stik, drobne skalne razčlembe so mu kazale pot, včasih se mu je zdelo, da skala »diha v ritmu njegovih preprijemov«[1]. Da bi bil goram dorasel, je trdo treniral dan za dnem.

Živel je kot samotni popotnik, ki ga pot pelje naprej in naprej, vedno do naslednje poti in razpotja. Temu je rekel svoboda. Na tej poti je v potu svojega obraza preizkušal svojo voljo in meje svoje zmogljivosti.

Gore so bile njegov svet, ker so bile brezmejne kot njegove sanje, v dolini pa je moral početi stvari, ki so jih ljudje zahtevali in pričakovali od njega.

Kot fant je moral vse preizkusiti, jo kdaj tudi skupiti, šele potem je začel odraščati. Vedno je bil pripravljen vse pustiti za seboj, da je le lahko hodil po poti, ki ga je klicala.

Z ženo Mojco sta želela živeti »nekje, kjer se živi, kjer se spreminja svet in pomaga ljudem«[2]. Nejc sam priznava, da je bilo takrat do spoznanja, »da je ta čudni kraj vsak dan med nami,« še daleč. »[N]isva se zavedala, da so največja dejanja, prav tako kakor pusto životarjenje, sestavljena iz drobnih trenutkov«[3].

Kako strastno prisoten je bil v tistem, kar je najraje počel, pove njegov naslednji opis: »Alpinizem je kakor umetnost: v delo vložiš vse svoje moči, vso svojo dušo, pozabiš na vse, živiš le še za meter pred seboj in ko stojiš utrujen na zasneženem vrhu in te sonce ogreva, čutiš v sebi lepoto, ki je ne znaš opisati.«[4] Nadaljuje: »Brez želja, brez misli doživljaš lastni obstoj in obstoj vse narave okrog sebe.«[5]

Ob spominu na določene dogodke; ko se je izpulil klin – a šele potem, ko ga ni več potreboval – ali ko se je plaz ustavil le meter pred njim, ali pa se je sprožil šele potem, ko je že stal na varnem, ali ko je za glavo velik kamen usekal le milimeter mimo njega, je Nejc zapisal: »Skoraj verjamem, da z voljo, zaupanjem, vedenjem in čutili lahko vplivaš na čisto fizikalne zakonitosti. Bolje obratno: naravne zakonitosti vplivajo na človeka, ki živi z naravo, na njegovo voljo, razum, čustva, na telo, na vsega človeka. Narava in človek se zlijeta v harmonijo in vplivata drug na drugega«[6].

Kleno trdi, da nikdar ni bil v smrtni nevarnosti, ker je prepričan, da smrtne nevarnosti ne preživiš.

Nejc svoj humanizem izraža mimogrede, v preprostih, a zgovornih stavkih:

»Ali je na svetu prostor le za ljudi, ki vedo, kam gredo?«[7]

»Bistvena napaka človeka je vsiljevanje svojega prepričanja drugim.«[8]

»Stopimo v en koš, pa bomo videli, da smo po svetu enaki: živeli bi radi! In to kar se da dobro!«[9]

»Obupno mora biti življenje, če je plača edini rezultat, ki ti ga da delo.«[10]

»Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec.«[11]

Nejc nam na neposreden način opiše praktično duhovnost: »[E]dino pri plezanju sta telo in duša celota in si pomagata. Misel omogoča telesu gibanje in moč telesa daje misli izkušnje in zaupanje v delo, ki ga opravljaš, in vero, da ga boš dobro opravil. Edino pri plezanju so moje misli do konca zbrane in usmerjene v en sam centimeter resničnosti.«[12] Na koncu sklene: »[N]arava, telo in misel so postali eno, služijo drug drugemu in se dopolnjujejo.«[13]

Ko v steni naredi vse, kar je mogoče, pa se vseeno znajde v brezizhodnem položaju, to opiše tako: »Ni me strah. Zaupam v srečo, neomajno zaupam. Sedmi čut, ki sem ga ohranil, ker sem znal prisluhniti smehu sonca, joku dežja in kričanju vetra!«[14]

Njegova nuja po gibanju, ki pa je vedno imelo cilj, se lepo odraža v njegovi izpovedi: »Hodim, ker je lepo hoditi, hodim, ker je v hoji svoboda, hodim, ker bi rad prišel prek prelaza Torong v naslednjo prekrasno himalajsko dolino, v dolino reke Kali Gandaki«[15].

Redkim posameznikom je še za življenja uspelo, da so notranjemu klicu brezkompromisno sledili, ga uslišali in pomirili. Nejc to opiše tako:

»Neskončno drzne ostrice in razpenjena vodovja, na drugi strani pa mirna, brezbarvna ravnina, vaš odsev je moja duša. V meni je vaša podoba, ne le podoba, v meni ste kot dogajanje, kot živa resnica sama«[16]. Jedrnato zaključi: »Nič več ne skušam spreminjati podobe neskončne pokrajine, ki jo nosim v sebi, nasprotno, bolj in bolj postajam ponosen, da se je vse to naselilo prav vame, in čeprav je težko, ne iščem več, kam bi odložil.«[17]

Življenje je zajemal z veliko žlico, kakor da bi živel le en dan in da mora v tem dnevu vse doživeti in preživeti. Njegovo polno življenje je 24. aprila 1983 prekinil ledeni plaz z južne stene Manasluja. Njegova POT pa se bere naprej in naprej.

Nejčeva modrost se izraža v njegovem zavedanju, da je del nečesa brezmejnega:

»Zvezdnato nebo mi je pripovedovalo o neskončnosti narave in o človekovi nebogljenosti. Postal sem del vesoljnega reda, ki je živel v meni in jaz sem živel v njem.«[18]

 

Vir: Nejc Zaplotnik, Pot, MK, 2000, 5. ponatis

 

 

[1] Zaplotnik, Nejc. 2000. Pot. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 31
[2] Prav tam, str. 27
[3] Prav tam, str. 27
[4] Prav tam, str. 33
[5] Prav tam, str. 34
[6] Prav tam, str. 37
[7] Prav tam, str. 42
[8] Prav tam, str. 63
[9] Prav tam, str. 109
[10] Prav tam, str. 26
[11] Prav tam, str. 30
[12] Prav tam, str. 62
[13] Prav tam, str. 62
[14] Prav tam, str. 151
[15] Prav tam, str. 161
[16] Prav tam, str. 168
[17] Prav tam, str. 169
[18] Prav tam, str. 21

 

Morda vam bo všeč tudi

Napišite komentar

Your email address will not be published.

X