Heraklit in Lao Zi: različni kulturi, isti duh časa

Primerjava naukov antičnih mislecev Heraklita in Lao Zija, ki sta vsak v svoji kulturi občutno vplivala na razvoj filozofije.
Piše: Mateja Bartol
Foto: ponce_photography (pixabay.com)

avtor

Prispevek se navezuje na članek Skozi praznino do popolnosti, ki v 5. številki revije Anima (december 2018) predstavlja daoistično misel.

Naj začnem z zanimivim in pomenljivim podatkom: kdaj točno se je rodil in umrl Lao Zi, avtor knjige Dao de jing, enega od treh temeljnih daoističnih del, sicer ni znano, velja pa, da je bil starejši Konfucijev sodobnik. Slednji se je rodil 551. in umrl 479., Heraklit pa je živel nekje med leti 550 in 480 pr. n. št., kar pomeni, da sta bila sodobnika tudi z Lao Zijem. Živela sta torej v približno istem času, vendar daleč narazen in v povsem drugačnih kulturah. Toda podobnost v njunem pogledu na svet, naravo, kozmos (ne pa tudi na človeško družbo) je tolikšna, da bi jo lahko pripisali vseprežemajočemu duhu časa, ki ga prostor ne omejuje.

Pomembnost Heraklita Efeškega zgodovina filozofije ne vidi toliko v njegovi teoriji o vesoljnem procesu, ampak predvsem v tem, da je – za razliko od filozofov pred njim, tako imenovanih jonskih naravoslovcev – v svoja razmišljanja vpletel človeka. Kajti upošteval je zapoved delfskega oraklja. »Iskal sem samega sebe,« pravi.

Tako kot filozofi pred njim pa je tudi Heraklit iskal tisto nespremenljivo, vseobsegajoče prapočelo, in našel ga je – v spreminjanju samem. Spreminjanje je zanj edino, kar je stalno. Vse dogajanje je namreč v toku: v neko reko lahko stopimo dvakrat, a to ni več ista reka, kajti pritekle so že nove vode: »V iste reke vstopamo in ne vstopamo, smo in nismo.« Gonilo spreminjanja – ureja ga kozmični zakon, ki ga Heraklit imenuje Logos, Beseda – pa so nasprotja, ki neprenehoma prehajajo drugo v drugega: »Enako tudi priroda vztraja pri nasprotjih in dovršuje skladnost iz njih, ne pa iz enakega.«  Ali pa: »In isto je živeče in mrtvo, in budno in speče, in mlado in staro. To je namreč po spremembi ono, in ono, ko se spremeni nazaj, to.«

Prav takšno dinamiko opisuje Dao de jing, po katerem se nasprotja – ki se rojevajo iz prazačetka in vseobsegajočega principa, imenovanega Dao – med seboj rojevajo, izpopolnjujejo, pogojujejo, osvajajo in uglašujejo. Nasprotni poli so povezani v krogotoku neprestane izmenjave, vse se dogaja zaradi neutrudnega prerojevanja stvari v svoje nasprotje.

Lao Zi pravi: »Ko vsi vedo: da je dobro dobro, / je tu tudi zlo.« Pravo védenje je torej v doumetju tega, da sta dobro in zlo soodvisna. Ne gre le za preprosto ljudsko modrost, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, kajti oba pojma sta za daoista enakovredna, drug brez drugega preprosto ne moreta. Le kot enako močna sta uravnovešena, kot yin in yang.

Podobno najdemo pri Heraklitu, ki vidi dobro in hudo kot neločljivo eno. Po njegovem namreč bolezen in zdravnik delata isto, oba zadajata bolečino, pa je prvo slabo, drugo dobro. Vse, kar se dogaja, je v bistvu dobro, kot slabo vidimo nekaj le z našega stališča. Ne le pri naravnih, tudi pri vrednostnih opozicijah je tako, da eno brez drugega ne gre. Z različnih vidikov ima ista stvar različne lastnosti, kajti le tako je v skladu s celotnim univerzumom, je uravnovešena. Enkrat eno, drugič drugo – brez prednosti, kakor zelo primerno ponazarja črno-beli znak taijitu.

Do tu je podobnost med nazorom Heraklita in Lao Zija res velika. Toda seže le tako daleč, dokler smo na področju naravnega principa, ki je izvorni in končni moment vsega. Vse iz njega izhaja in se vanj vrača; nespremenljiva enost se deli na nepregledno množico stvari, ki se potem spet zlijejo v eno. Nikjer ni mirovanja, vse se spreminja, vse teče, vse se vrača nazaj – k Dau, k Logosu. Heraklitov nauk in daoizem se torej stikata tu – v pojmovanju Daa/Logosa kot kozmičnega in moralnega principa. Dao ima sicer še širši in nedoločljivejši pomen, a tu nas zanima stičišče pomenov. Poleg tega je moralni aspekt Daa v daoizmu manj poudarjen, a vsekakor velja, da je največ vredno slediti Dau.

Enakih misli je Heraklit: »Če ne poslušate mene, ampak Besedo, je modro soglašati, da je vse eno.« In tej Besedi, Logosu, bi moral slediti vsakdo, kajti skupen je vsem in vsemu in vse obvladuje. Je vrhovni zakon, iz katerega izvirajo vsi človeški zakoni.

Pa vendar so ljudje slepi za to resnico, meni Heraklit, bodisi da je res ne vidijo ali pa je nočejo videti, in večina zato živi, kot da bi spala. »Čeprav pa je Beseda obča, mnogi živijo, kot da imajo lastno presodnost.« In kakor se pritožuje Heraklit, tako tudi Lao Zi potarna: »Zelo lahko je razumeti moje besede, / zelo lahko se je po njih ravnati; / pa vendar ni enega na svetu, / ki bi jih razumel, ki bi se po njih ravnal.«

To vendar ne bi smelo biti tako zelo težko, kajti po Heraklitu nosimo svetovni um v sebi – v duši, ki je del Logosa, in vsakemu je dano spoznati se. Enako trdi daoizem, da je treba modrost iskati znotraj sebe, saj človek kot mikrokozmos odslikava vesolje in ima vse možnosti, da deluje v skladu z njegovim redom.

Največja modrost je torej doumeti vesoljni red in ga posnemati, se z njim uskladiti. Na tem mestu pa nastopi večja razlika. Delovanje najvišjega principa se v življenju ljudi, skupnosti, kaže bistveno drugače. Heraklitov boj med nasprotji v univerzumu preide tudi v boj med ljudmi, kajti: »Boj je oče vsega in vsega je kralj, in nekatere pokaže kot bogove, druge kot ljudi, nekatere napravi za sužnje, druge za svobodne.« Družbeno stanje torej odslikava stanje v naravi in je kot takšno povsem normalno. Zato Heraklit obsoja demokracijo, češ da enakost vseh tako ali tako ni mogoča, ker ljudje tudi dejansko niso enaki.

Da je med ljudmi veliko neenakosti, priznavajo tudi daoisti, a stanje v družbi vidijo drugače. V idealu je družba urejena hierarhično: skladno z načeli Daa ljudem vlada od Neba določeni vladar, ki ga odlikuje pravičnost do vseh in ki zato vsakemu dodeli najustreznejše mesto. Harmonija namreč lahko zavlada le tedaj, ko ima vsak tisto in toliko, kar in kolikor potrebuje.

S tem bi se verjetno strinjal tudi Heraklit, a način, ki vodi do harmonije, je pri njem drugačen. Daoizem namreč zagovarja odsotnost hotenega delovanja in prepuščanje Dau, to pa poteka mirno in gladko, kajti: »Dao Neba nikdar ni v sporu in vedno zmaga, / ne govori in vedno najde odgovor, / ne kliče, vsi pa sami pritekajo k njemu, / miruje, pa vendar zmore modro voditi.«

Boj, o katerem govori Heraklit, pa je aktiven, je pravzaprav ‘boj za obstanek’, kakršnega več kot dve tisočletji kasneje opisuje darvinizem. Močnejši si torej pridobi več in si to tudi zasluži, najboljši pa »izberejo eno namesto vsega drugega, večno slavo namesto minljivih stvari«. Preprostost daoističnega modreca je s tem v pravem nasprotju, saj se ta od vrveža sveta najraje odmakne, kaj šele, da bi se z drugimi za kaj boril.

Sicer pa je podobnost med daoističnim in Heraklitovim naukom najti še v več pogledih. Na primer, tako kot daoisti o splošno razširjenih obredih ne misli nič dobrega niti Heraklit: »Posvečanje v misterije, kakršno je v navadi med ljudmi, je nesveto.« Skupen jim je tudi nazor, da je pravo védenje le tisto, ki ga človek lahko najde v sebi, kar ni isto kot načitanost in spoznati se na številne stvari.

Vira:
Franci Zore: Fragmenti (Heraklitos Efeški). Prevod in spremna študija: Franci Zore. Maribor: Obzorja, 1993. (Od tu so vsi Heraklitovi citati.)
Klasiki daoizma. Prevod, uvod, opombe, komentar in kaligrafije: Maja Milčinski. Ljubljana: Slovenska matica, 1992. (Vsi daoistični citati so iz dela Dao de jing.)

Morda vam bo všeč tudi

Napišite komentar

Your email address will not be published.

X