Dane Rudhyar: Nov pristop k zodiaku

Dane Rudhyar (Pariz 1895 – San Francisco 1985), rojen kot Daniel Chennevière, je bil skladatelj, pisec in humanistični astrolog – pionir sodobne transpersonalne astrologije. Pri šestnajstih je diplomiral na univerzi Sorbone in nato še na pariškem glasbenem konservatoriju, v svojih dvajsetih pa se je preselil v Ameriko, kjer je živel in raziskoval življenje v vsej njegovi globini in širini vse do smrti. Samega sebe je videl kot sejalca nove dobe. Njegov napredni svetovni nazor je med drugim zajemal spoznanja vzhodnih filozofij, okultizma, teozofije, alkimije in Jungove globinske psihologije. Napisal je prek štirideset knjig in na stotine člankov o astrologiji in duhovnosti.

Gre za avtorja, ki ga je vsekakor vredno raziskati, saj njegovo astrološko delo (ki je, kot se je izrazil Matjaž Regovec, pravzaprav filozofija astrologije) ni zanimivo le z zgodovinskega vidika, ampak je v marsičem aktualno še danes. Številni njegovi prispevki so zbrani na spletni strani www.khaldea.com (Rudhyar Archival Project). Spodaj prevedeni članek je bil prvič objavljen (v dveh delih) v Horoscope Magazine leta 1962.

Prvi del: Proces človeškega bivanja
in štirje elementi

Eden glavnih dejavnikov, zaradi katerega je sodobnemu umu, ki se je razvil pod vplivom današnjih filozofij in psihologij, težko sprejeti astrologijo, je opiranje astrologov na zastarele tradicije in uporaba tehničnega jezika, ki je prav tako utemeljen na zastarelem pristopu do sveta in njegovih problemov.

Ko arheologi iz nekaj preostalih zapisov preteklosti rekonstruirajo splošne orise kulture, institucij in znanosti starodavne Kitajske, Indije, Egipta ali Kaldeje, opravljajo zelo koristno dejavnost, a le pod pogojem, da njihovi zaključki ne temeljijo na preučevanju samo omejenega dela raziskovane kulture – kar se pogosto dogaja! Kakor koli, mi živimo danes. Temeljna skrb astrologov bi se morala nanašati na obstoječe probleme in osebna stališča moških in žensk, ki si prav zdaj zastavljajo vprašanja in iščejo rešitve v zvezi s koncepti in čustvenimi motivacijami, ki jih proizvaja sodobna družba.

Vsaka civilizacija ima svoj osnovni način spoprijemanja z raznovrstnimi problemi, s katerimi je soočena. V daljni preteklosti je bila astrologija bistvena sestavina človekovih prizadevanj za razrešitev njegovih fizičnih nestanovitnosti in duševnih tesnob, povezanih s prihodnostjo. Bila je osnovna tehnika za odkrivanje reda in periodičnosti, ki ju dojemamo kot inherentna zaporedju svojih izkušenj, ko do njih zavzamemo zares objektivno stališče. Pojavitev tistega, kar je periodično, se za prihodnost lahko predvidi, in tisto, kar je mogoče razvrščati, lahko dobi natančno poimenovanje in točno opredeljeno mesto v našem okolju. Vedeti, kam kaj “spada” in kako se čemu reče, v ljudeh ustvarja občutek varnosti in nam daje vtis, da lahko dogodke nekako kontroliramo.

Vendar pa v nekaterih sodobnih znanostih – še posebej v tistih, ki imajo opraviti s človeškimi bitji, njihovo blaginjo in njihovimi tegobami (telesnimi in duševnimi) – postaja vedno bolj jasno, da lahko s tem, ko poudarjamo točno umestitev dogodkov in jim določamo natančna poimenovanja, izgubimo stik z najglobljimi realnostmi bivanja.

Bivanje vidimo vedno bolj kot proces – torej kot serijo bolj ali manj natančno “cikličnih” transformacij. Spoznavamo, da je najpomembnejši proces-kot-celota, in ne ločeni dogodki, ki smo jim pripisali stalne značilnosti. Neko dogajanje ob določenem času obravnavati kot “bitnost” z imenom neizogibno poudari njeno ločenost od drugih bitnosti; če pa o katerem koli dogodku in pojavu – ali celo o kateri koli osebi, rasi ali družbi – razmišljamo kot o fazi nekega obširnega procesa, dobimo nov pogled na življenje – resnično “sodoben” nazor.

Vrsta astrologije, ki je danes v uporabi skoraj povsod, temelji na naboru razvrstitev in na tradicionalnih tehničnih imenih. Vsakemu znamenju ali hiši je pripisana cela vrsta bolj ali manj natančno določenih lastnosti ali značilnosti. Postavljena je kot bitnost, kateri je, vsaj v večini primerov, pripisan moralen pomen (dobro ali slabo, srečno ali nesrečno). Enako ima “aspekt” – na primer kvadrat – določen značaj preprosto zato, ker kaže, da dva astrološka dejavnika (nebesni telesi ali simbolni točki) med seboj tvorita kot 90°. Glede na ta čisto abstrakten koncept “aspekta” ima kvadrat med luno in soncem pomen, ki se enako dobro nanaša na dva različna “bivanjska položaja” (tj. na dve dejanski človeški izkušnji), imenovana prvi in zadnji lunin krajec.

Vendar kvadratni aspekt med soncem in luno je (gledano s sodobnega vidika) le faza v cikličnem procesu, določenem s povezanimi (na videz) krožnimi gibanji sonca in lune – proces, ki se začne s konjunkcijo (mlaj) in doseže vrh v opoziciji (polna luna). Kvadratni aspekt, ki sledi mlaju (prvi krajec), po logiki ne more imeti istega pomena – v smislu cikla kot celote – kot kvadrat, ki pripada pojemajoči polovici luninega cikla (zadnji krajec). To velja tudi za kateri koli aspekt med dvema premikajočima se nebesnima telesoma.

Iz tega istega “sodobnega” vidika zodiak predstavlja proces. Moral bi se nanašati na osnovno človeško izkušnjo letnih časov in veljati za vse, na kar vpliva njihov ritem. Res se zdi zelo verjetno, da je bil zodiak izvorno sezonski cikel, časovni dejavnik. Šele kasneje, v klasičnih kulturah Indije, Egipta, Babilona (pred tremi ali štirimi tisočletji), je z namenom natančneje opredeliti gibanje planetov postal prostorski vzorec, geometrična in metaforična metoda delitve neba. Takšna transformacija je precej točna vzporednica glasbi, kajti glasba je izvorno temeljila na zaporedju tonov in ritmov; šele v “klasičnih” obdobjih, in še posebej v Grčiji, so temeljni elementi glasbe postali intervali (in “note” kot abstraktne sestavine lestvic ali zaporedja intervalov), pri čemer sta, sicer nekaj pozneje, notni zapis in partitura, ki ju je bilo mogoče brati, poudarila “prostorski” oziroma geometrični dejavnik glasbe.

Danes glasba – zahvaljujoč snemalnikom in elektronskim napravam – vznika v nov svet neomejenih možnosti, s tem ko poudarja primarni dejavnik zvoka, neposredno izkušnjo tona in ritma – s tem ko prostorske vzorce na natisnjenih partiturah menja s trajanjskimi procesi tonske transformacije. To je ključ do sodobnega sveta, v katerega vstopamo; in dalo bi se ga – dejansko verjamem, da bi se ga moralo – prenesti tudi na astrologijo, tako da se ponovno utrdi občutek za proces in tok izkušenj ter da se ne spremeni samo naš pristop do zodiaka, ampak tudi naša celotna slika sončnega sistema in vesolja.

Ne živimo v starodavni Indiji ali Babilonu. Živimo danes – toge doktrine in pretekle utemeljitve so bile diskreditirane in dokazane za nezmožne rešiti probleme našega današnjega bivanja. Da, na nek način je naš čas “primitivna” doba. To velja v smislu, da moramo ponovno uveljaviti primat človeške eksistence in neposrednost svoje življenjske izkušnje – življenja z njegovimi mnogimi fazami in številnimi ravnmi dejavnosti.

Izkušnja letnih časov

Oven, Rak, Tehtnica in Kozorog kot zodiakalna znamenja so imena, ki jih je naša civilizacija dodelila določenim osnovnim prelomnicam ali fazam v ciklu sprememb letnih časov – ciklu, ki uravnava ritem vsega, kar živi na površju zemlje. Te spremembe so dejanske, življenjske, čustvene – torej resnične. Niso odvisne od nebesnih zemljevidov, ki so jih risali duhovniki ali intelektualci, zvezdogledi ali astronomi. Ti in jaz jih živiva. Sodobna civilizacija se nagiba k zamegljevanju izrazitih sprememb v letnih časih, na primer s tem, ko imamo tudi pozimi na voljo vročino, tropsko sadje in tako naprej. Toda pod sijočo prevleko morebiti umirajoče civilizacije se “temeljne narave” človeka ne da zatreti. Če jo zanikamo, postanejo ljudje nevrotični, duševno bolni, kriminalci – ali pa so “varno” razosebljeni v robote.

Pomen izkušnje, ki jo dajejo spremembe letnih časov, je za človeka osnoven. Zelo ustvarjalne kulture so se, kot je videti, razvile predvsem tam, kjer je bila ta sprememba izrazita, a ne tako huda, da bi povzročila skrajno fazo, imenovano hibernacija. V nekaterih primerih je bila sprememba najbolj očitna zaradi menjavanja mokrega in suhega vremena, v vsakem primeru pa je bil veliki simbol spreminjajočega se letnega procesa viden pri vegetaciji v njenih dveh temeljnih načinih obstoja – stanje rastline (posebej značilno za list, ki se iz razmnoževalnih razlogov spreminja v cvet) in stanje semena.

Ti dve stanji obstoja simbolizira zodiak kot potek letnih časov v njihovem vsakoletnem izmenjavanju. Stanje rastline se v svoji polnosti razkrije, ko so dnevi najdaljši (Rak); stanje semena doživi skrivnostni trenutek notranje transformacije, ki jo v naši kulturi predstavlja rojstvo Kristusa, takrat, ko so najdaljše noči (Kozorog).

Ta izmenični letni ritem je očitno povezan s spremembami dvigovanja sonca na nebu, še posebej s spreminjanjem mesta sončnega zahoda skozi leto. V daljni preteklosti so s postavljanjem kamnitih stebrov označevali mesta, kjer v rednih presledkih skozi leto zahaja sonce, in to, kot je videti, je bil prvi zodiak – dejstvo človeškega izkustva, ki sonce povezuje s točko na obzorju. To, čemur rečemo Oven, je tista faza v letnem ciklu odnosa sonce–zemlja, v kateri sonce zahaja točno na zahodu, preden se točka zahajanja začne počasi plaziti proti severu; Tehtnica je faza, v kateri sonce prav tako zahaja točno na zahodu, a se začne potem pomikati bolj in bolj proti jugu. To sta v poteku leta trenutka enakonočja. Skrajni mesti zahajanja proti severu in jugu pa označujeta Rak in Kozorog – dve solsticijski kulturi, ki sta pravzaprav ukoreninjeni v zemlji južne poloble.

Po naših astroloških tradicijah, ki se razlikujejo od tistih v drugih civilizacijah, na primer v starodavni Kitajski, so te štiri temeljne faze poteka leta – in s tem razmerja med zemljo in soncem – simbolizirane s štirimi “elementi”: ognjem, vodo, zrakom in zemljo. Ogenj in zrak spadata k enakonočju; označujeta stanji, ko sta noč in dan v ravnotežju in ko je zagon spremembe v letnem ciklu najmočnejši. Ogenj sproži kaljenje semen in s tem zaključi stanje semena; zrak pa semena odvrže z rastline in tedaj začne rastlina odmirati.

Ti astrološki, prav tako kot kemični elementi so pogosto razumljeni le površno. Imena, ki jih nosijo, so očitno “dimna zavesa”, kot lahko jasno vidimo iz alkimijskih tradicij; povezava med alkimijo in astrologijo (pa tudi verskimi obredi in glasbenimi načini) je bila jasno prikazana v različnih časih, še posebej v Siriji v obdobju križarskih vojn. Ti štirje elementi vzpostavljajo osnovno četverico, ki je strukturni dejavnik v vseh cikličnih pojavih; lahko se navezuje tudi na hebrejski tetragramaton, sveto štiričrkovno božje ime: J H V H (Jod, He, Van, He). Prva črka se nanaša na oživljajoči princip, ogenj. Ogenj požre ali razpre vse, kar je semenski rezultat preteklosti; je božanska volja po obnovitvi, ki že manifestirano naredi za preživeto in odvečno konkretno obliko.

Tretja črka svetega imena (Vau) predstavlja element zraka. Zrak je združevalni dejavnik življenja; uravnotežuje razlikovalno moč, ogenj. Voda (prva črka He) in zemlja (druga črka He) se nanašata na vrsti pritiska, ki izrazito dinamične impulze spreminjata v statične dovršitve. Na nek način imata ta dva elementa isti značaj, a delujeta na sili z različno polarnostjo, na ogenj in zrak. Ogenj in voda skupaj ustvarita posamezne žive organizme, ki ob poletnem solsticiju polno izrazijo svojo individualnost; zrak in zemlja skupaj ustvarita kolektivne družbene organizacije, ki razširjajo svoje dosežke (in se z njimi ponašajo) ob zimskem solsticiju.

Pomladanske faze letnega cikla (Oven, Bik, Dvojčka) partikularizirajo univerzalno; jesenske faze generalizirajo partikularno. Voda kaže svoje zmagoslavje v posameznem organizmu, ki se je razločil od drugih organizmov (Rak, dom, individualna ego-centrična oseba). Zemlja kaže svoje zmagoslavje v splošno sprejetih, splošno veljavnih in upoštevanih “institucijah” (Kozorog, znotraj omejitev, država), v katerih so posamezniki združeni.

V drugem delu te kratke študije bo natančneje razčlenjen značaj vsakega od štirih elementov; a že takoj je treba povedati, da ima vsak element svojo primarno manifestacijo v treh zodiakih. Obstajajo trije zodiaki, kajti čeprav je proces človeškega bivanja en sam, deluje na treh ravneh. Vsaka raven ima svoje odseve ali kali v drugih dveh; zato se štiridelni značaj vsakega zodiaka razširi v dvanajstdelni (tri krat štiri) vzorec.

Te tri ravni se nanašajo na (1) življenje kot kozmično moč, ki občasno ustvarja nove oblike; (2) osebnost in razvoj jaza ali občutka “jaz sem”; (3) miselnost, pri čemer naj bo ta beseda razumljena kot tesno povezana dejavnost skupine posameznikov, ki skupaj gradijo kompleksne vzorce mišljenja (na primer kulturo kot celoto ali “znanost” kot integriran sistem razvrščanja in interpretacije naravnih pojavov in človeških izkušenj).

Prvi zodiak se začne z Ovnom, drugi z Levom, tretji s Strelcem. Vsak, ponavljam, predstavlja proces, ki ga lahko definiramo s periodičnim zaporedjem štirih osnovnih faz, ki so jim dodeljena simbolična imena ogenj, voda, zrak in zemlja. Prav stalno sovplivanje teh treh procesov na treh ravneh tvori to, kar imenujemo “človeško bivanje”. “Človek” je tisto kompleksno bitje, v katerem se ti trije procesi integrirajo. Integracija je lahko ubrana ali neskladna. Lahko poudarja en proces in eno raven na račun drugih.

Ko pomislimo, kako se lahko vsaka faza vsakega procesa in njegovih nadaljnjih delitev aktivira na tak ali drugačen način s cikličnimi interakcijami planetarnih gibanj, vidimo, da so možnosti in kombinacije skoraj neskončne. Vsaka kombinacija ustvari “semenski vzorec” posebne oblike individualnosti in nakazuje (skozi svoj podaljšek kot “progresije” in “tranziti”) naravno razpiranje svojega notranjega potenciala (1) kot živega organizma, (2) kot osebnosti in (3) kot udeleženca v miselni dejavnosti skupnosti ali človeštva kot celote.

Drugi del: Trije zodiaki in njihovo medsebojno vplivanje

Glavne ideje, izoblikovane v prvem delu te študije, so:

(1) Prvobitni in osnovni značaj zodiaka je cikel letnih časov, cikel, ki se nanaša na dejstva, globoko učinkujoča na celotno bivanje in na konkretne izkušnje vseh ljudi. Izvorno je bil merjen s periodičnimi spremembami sončnih zahodov. Zamisel o uporabi “konstelacij” kot sredstva za natančnejše in geometrično določanje premikanja sonca po nebu se je, najverjetneje, porodila šele takrat, ko so velike kulture preteklosti dosegle svojo intelektualno in “klasično” stopnjo pod vodstvom združb duhovnikov, matematikov ali astrologov, ki so delali za državo.

(2) Zodiak se nanaša na četverni proces ali ritem bivanja. Njegove štiri osnovne faze simbolizirajo štirje elementi: ogenj, voda, zrak in zemlja. Gledano s stališča človekovega biološkega in naravnega bivanja te faze ustrezajo obdobjem pomladi, poletja, jeseni in zime, začetke katerih na severni polobli enačimo z znamenji Ovna, Raka, Tehtnice in Kozoroga (zaporedje teh znamenj je treba za južno poloblo obrniti, če naj bo v astrologiji kaj logike).

(3) Kakor koli, človek je kompleksno bitje, sposobno delovanja na treh ravneh dejavnosti, pri čemer svojo pozornost in zavest osredotoča na vsako od njih, izmenično ali hkrati. Zato torej se lahko govori o treh zodiakih, od katerih se vsak začne v tistem delu leta, ki je najugodnejši za vrsto dejavnosti, s katero si vzajemno ustrezata. Element ognja je začetek četvernega procesa vedno, na vsaki od treh ravni. Te ravni so življenje, osebnost in miselnost.

(4) Ti trije procesi stalno vplivajo drug na drugega in vsaka od faz enega procesa je že vsebovana ali odsevana v vmesnih fazah drugih procesov. Bivanje je resnično ogromen, kompleksen proces. Vsako človeško bitje se v njem udejstvuje glede na posebne možnosti, ki jih prikazuje njegova rojstna karta, ter glede na čas in kraj svojih dejavnosti na tej ali oni ravni bivanja.

Štirje elementi – tri ravni

“Življenje” je najgloblji temelj vsega bivanja; brez fizičnega biološkega organizma – telesa – človek ne more obstajati kot bitnost, sposobna izkušanja, ter skozi izkušnje krepiti svojo pozornost in željo po delovanju na “višjih” (tj. bolj zavestnih) ravneh. Telo lahko preučujemo, seciramo in poimenujemo vse njegove dele, a to anatomsko znanje je precej brez pomena, če ga ne podredimo razumevanju neznansko kompleksnega procesa, ki se v popolni soodvisnosti dogaja v fizičnem organizmu.

Verjamem, da je precej zmotno misliti, da astrologija obravnava anatomske strukture. Primarno obravnava procese, šele sekundarno telesne predele, v katerih ti procesi delujejo. Ko astrologi pravijo, da določenim delom telesa “vlada” določeno zodiakalno znamenje, bi morali jasno imeti v mislih, da so ti deli izbrani v glavnem zaradi dejstva, da določeni procesi izvirajo v njih ali so tam najbolj osredotočeni. A ti procesi niso omejeni na te dele ali organe; učinkujejo, posredno ali neposredno, tudi na vse druge dele – in na z njimi povezane funkcije na drugih dveh ravneh človeškega udejstvovanja.

Element, ki mu rečemo ogenj, lahko z običajno človeško izkušnjo morda še najbolje predstavimo kot ritem. O njem smo govorili kot o “oživljajočem principu”; saj to je ravno tisto, kar ritem pravzaprav pomeni. “Na začetku” je ritem. Srednjeveški alkimisti, ki so (sledeč zelo stari tradiciji) govorili o Bogu kot o “Ognju”, so videli ogenj kot simbol velikega ritma uničenja in preporoda, dramatiziranega tudi v zgodbi o feniksu – zgodbi o cikličnem delovanju.

Oven je simbol “življenja” v stanju ognja; je večno porajajoče se življenje, z ritmom katerega se material, ostal od uničenja starega cikla, reorganizira. Ta ritem je “volja boga”, ustvarjalna moč, ki večno obnavlja. Na ravni “osebnosti” je ogenj kot znamenje Leva prav tako začetna točka duševnega procesa, ki uvaja nov ritem, ritem “individualnosti”, “jaz sem ta – določena oseba z ekskluzivno uporabo tega imena in teh privilegijev”. Na ravni kolektivne “miselnosti” skupine, kulture ali naroda, Strelec kot ogenj uvaja ritem velikih idej, ki lahko ljudi premaknejo in preusmerijo tok zgodovine.

Element voda je morda najpreprosteje predstaviti s procesom asimilacije. Vse zreducira na en sam – ter zato omejen in skoncentriran – namen v okviru točno določenega polja bivanja. V procesu “življenja” se voda kot Rak nanaša na prebavne dejavnosti in na presnovo v splošnem. Asimilacija razpoložljivih materialov ustvarja energijo, pripravljeno za uporabo. Na ravni “osebnosti” voda deluje kot Škorpijon; v najbolj temeljnem smislu škorpijonska dejavnost išče asimilacijo raznovrstnih osebnih izkušenj skozi intenzivno občutje “po-eno-tenja” z drugimi osebami – občutje, ki ga lahko najbolje ustvarijo ne le spolna združitev, ampak tudi različne vrste skupinskih obrednih dejavnosti. Na ravni kolektivne “miselnosti” družbe element vode deluje kot Ribi, ki na tej ravni predstavljata spomin in tradicijo skupine ljudi – kolektivno zavedno – ter gradnjo in obrambo skupnih vrednot, ki so rezultat asimilacije skupinskih izkušenj.

Element zrak na ravni “življenja” deluje ob in po jesenskem enakonočju. Kar je bilo ob pomladanskem enakonočju ritem, ton, pogonska energija, je zdaj usmerjeno v ohranitev tipičnega značaja življenjskega organizma v posebnih oblikah – resnično, v “semenskih oblikah”. Tukaj je ključna téma esencializacija. Kar je osnovno, se ohrani v zgoščeni obliki, kot seme – ali, rečeno splošneje, kot kar koli, kar bo v takšni ali drugačni obliki zagotovilo “nesmrtnost”. Na ravni “osebnosti” se element zraka kaže kot Vodnar. Nanaša se na trud vsake individualizirane osebe, da bi dala obliko tistemu, kar je po njenih izkušnjah najbolj bistveno. In to postane njeno veliko upanje – tj. podoba njenega bivanja kot individuuma, ki išče način, kako vplivati na zavest drugih individuumov. Na ravni “miselnosti” se element zraka kaže kot Dvojčka, kajti skozi kodifikacijo in natančno intelektualno formulacijo njenih skupnih vrednot in tradicije lahko kultura razširja in za prihodnje dobe ohranja jedro svojih izkušenj, ki jih je pridobila kot ljudstvo.

Pri elementu zemlja pridemo do principa konsolidacije. “Zemlja”, v tem simboličnem smislu, ni izraz materialnosti in teže; prej je prikaz trdnosti in povezanosti – torej kohezivnosti ali celo koherence. Ustvarja občutek pripadnosti in seveda tudi tak značaj, ki je zmožen uporabiti moč, kakršno proizvaja takšno stanje povezanosti – torej vodjo, politika, državnika.

Na ravni “življenja” se dejavnik zemlje nanaša na tisto obdobje letnega cikla, ko vse, kar se je izkazalo za bistveno, doseže zimsko stopnjo končne zgostitve, pa tudi razjasnitve (Kozorog). Osnovne zadeve se pokažejo jasno, ko vse nebistvenosti razkroji jesenski propad ali zamrzne zimski hlad. Takrat se razkrije tudi, kaj je temeljna potreba novega cikla. Odgovor na to potrebo se pokaže skozi polarizacijo kozmične vrste. V semenu se lahko pojavi “mutacija”; lahko se utelesi Bog, da predrugači človekov odziv na življenjske energije.

Na ravni “osebnosti” se element zemlja izraža v Biku. V tem znamenju lahko vidimo utrditev osebnosti v duhovnem bratstvu ali v ustvarjalnem skupinskem naporu, skozi katerega se pospeši evolucija človeštva. Bik je v Aziji posvečen Budi, ustanovitelju prvega univerzalnega bratstva vseh ras, prepričanj in kast. Bik, mesec maj, povzroči, da se rastlinski sok dvigne iz korenin v cvet, posvečeno mesto simbolične “poroke neba in zemlje”; in posvečeno bratstvo je “cvet” človeštva.

Na ravni kolektivne “miselnosti” je zemlja Devica; simbolično gledano je devica pot od sfinge (pol lev in pol devica) do piramide kot mesta iniciacije (Tehtnica). Na tej poti preizkušenj in nadlog se formulacije Dvojčkov in procesi intelekta pretehtajo; in kar iz tega zmagoslavno vznikne, je popolnoma trdno, logično in neobčutljivo na kritiko.

Sekundarne interakcije (kvalitete)

Po tradicionalni zahodni astrološki praksi se dvanajst zodiakalnih znamenj ne deli le glede na štiri elemente, ki smo jih na novo interpretirali zgoraj, ampak tudi glede na tri kategorije: glavna, stalna in spremenljiva znamenja. Te kategorije se nanašajo na četverno zaporedje osnovnih faz treh zodiakov, o katerih smo pravkar razpravljali. Z drugimi besedami, zodiak življenja je v osnovi sestavljen iz glavnih znamenj (Oven, Rak, Tehtnica, Kozorog); zodiak osebnosti iz stalnih znamenj (Lev, Škorpijon, Vodnar, Bik); zodiak miselnosti iz spremenljivih znamenj (Strelec, Ribi, Dvojčka, Devica).

Kar imenujemo “življenje”, je primarna dejavnost; je neprestano in neposredno sproščanje energije, ki se razsipa naokrog z neznansko potrato – in to je značilnost, ki se ponavadi pripisuje glavnim znamenjem. “Osebnost” je, po drugi strani, osnovana na tem, čemur lahko rečemo krožno gibanje. Reči “jaz” metaforično pomeni zarisati krog okoli polja svojega psihosomatskega obstoja. “Jaz” obstaja samo znotraj tega kroga, ki istovetnost vsebine ustali znotraj zarisanega obsega. Bistvena značilnost tega, kar smo imenovali “kolektivna miselnost”, pa je razširjanje skozi življenja in spremembe – tj. skozi zaporedne načine ali sloge mišljenja-čutenja; spiralno gibanje. Ta zodiak sestavljajo spremenljiva astrološka znamenja.

Vendar pa zodiak ni omejen na svoje štiri temeljne faze. Te predstavljajo le dinamični okvir, ne celotnega procesa. Vsak od teh zodiakov prispeva k drugima dvema s (teoretično) neskončno kompleksnim zaporedjem medsebojnih vplivov. Ponavadi govorimo samo o dvanajstih znamenjih, a vsako znamenje vsebuje tudi tri dekade in možnih je še veliko drugih načinov za nadaljnjo delitev. Če je osnovna delitev na dvanajstine, je tako zato, ker združuje štiridelno strukturo treh zodiakov in s tem v najpreprostejši obliki ustvarja temelj človekovega celostnega bivanjskega položaja.

Na drug način bi lahko rekli, da je potencialno vsako znamenje polje človeške dejavnosti na treh ravneh. Vzemimo za primer Dvojčka. To znamenje najbolj pomenljivo prikazuje tretjo primarno fazo “zodiaka miselnosti”, ki se začne s Strelcem – ali z drugimi besedami, v tem zodiaku kaže tisto, kar v ciklu letnih časov (tj. v življenjskem zodiaku) pomeni Tehtnica. V Dvojčkih torej človeški um esencializira svoje izkušnje in odkritja ter iz njih nastala drobna miselna semena, ki jim rečemo intelektualni koncepti, raztrosi vsenaokrog.

Če se postavimo v življenjski zodiak na koncu pomladi (to je na severni polobli obdobje maj–junij), sonce takrat potuje skozi znamenje Dvojčkov, za katero vsak študent astrologije ve, da je povezano z razvojem intelektualnih zmožnosti, s povezovanjem občutij in spominskih slik v konkretne ideje. A ta proces intelektualnega razvoja v človeškem organizmu (prek neskončne množice povezav v možganih in živčnem sistemu) je osnovan na kolektivni miselnosti družbe, v kateri je ta človeški organizem rojen, vzgajan in šolan. Dejansko bi lahko kdo mislil, da pravzaprav obstaja le en človeški um, s katerim so posamezniki v sozvočju, kolikor jim pač omogočajo njihova komunikacijska sredstva (lahko bi rekli njihov organski “radio”). Ne samo, da so posamezniki v sozvočju s to vse-človeško miselnostjo, tudi prispevajo k njenemu razvoju do stopnje, pri kateri so na področju “miselnega zodiaka” zmožni delovati.

Znamenje Dvojčkov ima svoje mesto tudi v zodiaku osebnosti. Tam sledi Biku, ki je četrta osnovna faza tega zodiaka. V Biku osebnost doseže svoj vrhunec – doseže ga na ravni zavesti “jaz-sem”. Ta vrhunec je hkrati tudi preoblikovanje. Človek, posameznik, postane popolnoma buden – torej dobesedno buda (kar pomeni prebujeni, razsvetljeni). Ko postane popolnoma buden, odvrže omejitve in nevednost ega, in tako se razkrije resničnost pravega sebstva – eno(tno) sebstvo človeštva.

Ta velika izkušnja preoblikovanja in razsvetljenja išče svoj izraz in možnost prenosa. Ta najvišji razcvet posameznika (vemo, kaj simbol cveta pomeni v budizmu, še posebej v zenu) vsebuje možnost duhovnih semen, ki so zaščitena in združena pod trdo lupino “doktrine”. Znamenje Dvojčkov torej predstavlja doktrino, skozi katero je ta velika izkušnja sporočena in predana dalje. Doktrina vodi do ustanovitve svojega “doma” (v Raku) v srcih živečih ljudi, katerim prinaša stabilnost in varnost – do mere, do katere so jo “asimilirali”.

Gledano s stališča zodiaka miselnosti, znamenje Raka tako rekoč zaliva Dvojčkova miselna semena, znamenje Leva pa jih ogreva, da lahko rastejo, preden se z Devico začne četrta osnovna faza tega zodiaka, v kateri se vsak miselni razvoj preveri in iz nje izide kot tisti dejavnik razvoja en(otn)e človeške miselnosti, ki ga ni več mogoče skrčiti in poenostaviti.

Prostor ne dopušča daljšega razvijanja idej, predstavljenih v pričujoči – veliko preveč zgoščeni – študiji; a povedano bi lahko zadoščalo, da bralca spodbudi k nadaljnjemu iskanju, kako pridobiti izkušnjo (ali “občutenje”) zodiaka kot kompleksnega procesa, delujočega na treh ravneh, in vsakega od zodiakalnih znamenj kot obsežnega vrtinca sil in (z)možnosti. Najpomembnejše za sodobnega astrologa ni to, da predvideva dogodke – predvidevanja so lahko v najboljšem primeru točna samo občasno in lahko povzročijo hudo duševno škodo –, ampak da razume, kaj je “za” dogodki ter kakšen je značaj sil, ki so ob različnih časih v igri, in kakšen je pomen rezultatov njihovih cikličnih prepletanj.