Spustila sem se skozi ozko luknjo v svoj lepo okrašen grob. Moje srce je utripalo hitreje kot boben, ki je odmeval v daljavi. V glavi se mi je začelo vrteti od strahu: “Oh, Bog, zakaj sem se prijavila? Kaj res nimam nič pametnejšega početi v življenju? Res, Suzana?”
Strah pa mi je kot ponosni trgovec na maroški tržnici kazal svoje blago: “Imamo kače in slastne ščurke. Lahko splezamo na tvoj obraz ali v tvoje uho. Lahko te celo preplavimo, pojemo in jutri bodo našli samo tvoj prah. Vse te dobrote samo za vas, kraljica norosti.” Stresla sem svoje telo in globoko izdihnila. Vse, kar sem lahko storila, je bilo moliti: “Dragi strah, prosim, daj mi nekaj časa, da se aklimatiziram! Bodi milosten z menoj, prosim. Obljubim, da ti potem dam vso svojo pozornost, samo da se malo privadim.”
“Če moram to noč umreti, hočem umreti udobno”
Čudežno se je moje telo sprostilo in se začelo privajati na novo okolje. Sede sem se naslonila na eno od sten. Skopala sem dovolj globok grob, da sem lahko v njem sedela. “Če moram to noč umreti, hočem umreti udobno,” sem si mislila. Strah se je umaknil in namesto njega sem začutila zemljo, ki je začela dihati vame svojo toploto. Najprej sem jo začutila v bosih stopalih, nato se je začela dvigovati po mečih, čez kolena, do maternice in ledvic. Vsakič, ko je napolnila en del, sem na steno naslonila drugi del svojega telesa.
Zemljina toplota se je velikodušno zlivala vame, kot mleko, ki ga mati nudi dojenčku. Nisem vedela, da sem je tako žejna. To je trajalo več ur. Premikala sem svoje telo od ene stene do druge. Ona pa me je negovala in zdravila. Oblekla me je v svojo vročo odejo ljubezni. Noč se je spremenila v jutro, ko me je prešinilo, da nisem opravila domače naloge. Nisem govorila s Smrtjo. Nisem bila dobra učenka! Ha! Poklicala sem jo in gledala v njene nežne oči, ko je govorila: “Sprejmi, kar ti življenje ponudi. Predaj se mu brez slabe vesti. To nenehno kopanje po sebi, izboljševanje in preobražanje resničnih in namišljenih pomanjkljivosti so te naredili ljubimko smrti, a pozabila si se ljubiti z drugim, enako pomembnim ljubimcem: ŽIVLJENJEM. Živi ga! Sprejmi podporo in ljubezen, ki jo ima Zemlja zate. Ni ti treba vsega narediti sama.” Oči so mi zalile solze in s hvaležnostjo sem ji obljubila, da se bom naučila plesati z obema. Z življenjem in s smrtjo. S svetlobo in s senco.
Več v poletni številki revije Anima, Pokopana v osrčje zemlje, da bi se naučila živeti, Suzana Grau, str. 56-60
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
