Zgodba o brezroki mladenki, ki sta jo leta 1857 napisala brata Grimm, vsebuje teme, ki zajemajo skoraj celoten življenjski proces vsake ženske. Govori o večini ključnih točk potovanja ženske psihe, gre za neke vrste potovanje Jungove ženske junakinje.
Ljudje se razvijamo in rastemo na različne načine in se preobražamo na različnih stopnjah. Skupek celostne izkušnje tekom celotnega življenja, oblikovanje sebstva v psihološki sferi in zavestnem polju, je Jung poimenoval individuacija. Zgodba o brezroki mladenki govori o ženskih prehodih, iniciacijah. Govori o iskanju in razumevanju nezavednega dogajanja ter integraciji teh vsebin. Srečanje očeta s hudičem se dotika pojma sence. Izguba rok govori o prehodu deklice v žensko. Govori o iskanju ženske in integraciji, ki poteka preko negativnega očetovskega ego-kompleksa. Govori o stereotipni kolektivni podobi animusa, ki ga ženska doživi ob možu, ter do integriranega animusa, ki ga spozna v globinah svoje notranje osamljenosti. Clarissa Pinkola Estes v knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi (2003) opisuje komaj vzdržno in težko pot individuacije kot načina oblikovanja pravega sebstva, arhetipa modre žene.
Povzetek pravljice
Mlinar preživlja težke čase. Mlinsko kolo stoji in ne melje žita in ne prideluje moke, zato se mlinar odpravi v gozd posekat suho drevje, da bi lahko preživel. V gozdu ga sreča starec in mu ponudi mamljivo kupčijo. Ponudi mu neznansko bogastvo v zameno za tisto, kar stoji za njegovo hišo. Mlinar hitro privoli. Ob povratku domov ga pričaka žena, ki hitro sprevidi ukano. Mlinar ni prodal le jablane, kot je mislil, ampak lastno hči hudiču.
Po treh letih pride hudič po svoj plen. Deklica se okopa, preobleče v belo, zariše krog okoli sebe in čaka, da jo hudič odpelje. A ko se ta stegne po njo, ga nevidna sila odbije. Zaradi njene čistosti je ne more odpeljati. Ukaže ji, da se ne sme več kopati, in skozi tedne postaja deklica vse bolj podobna živali. Ko se hudič ponovno pojavi, začne deklica jokati in s solzami izpere umazanijo s svojih rok, tako da ponovno postanejo bele in čiste. Hudič je zato tudi tokrat ne more odpeljati. Hudo se razjezi in očetu ukaže, naj deklici odseka dlani ali pa bo umrlo vse, vključno z njim, njegovo ženo in vsemi polji. Oče je bil tako prestrašen, da je ubogal. Hčer prosi, naj mu odpusti, nato izvrši hudičev ukaz. A ko se je hudič znova vrnil, je deklica že toliko prejokala nad štrclji, ki so ji ostali od rok, da so postali spet čisti in je tudi tokrat ni mogel vzeti. Po treh neuspelih poskusih je izgubil vso pravico do nje in izginil. Oče in mati se zlomita od grozot, deklica pa se odloči, da odide od doma.
Na svoji poti pride do kraljevega sadovnjaka, kjer so rasle hruške. Sadovnjak je obdan z jarkom vode, ki pa ga magični duh izprazni, da se deklica lahko nahrani s hruško, ki se ji ponudi sama od sebe. Nočne dogodke opazujejo kralj, njegov vrtnar in njegov čarovnik. Kralju se zdi, da je deklica pol človek in pol duh, ter se nemudoma zaljubi vanjo. Z njo se poroči in ji da izdelati srebrne roke. Ravno takrat, ko mlada kraljica zanosi in pričakujeta otroka, pa se mora kralj odpraviti v vojno.
Mlada kraljica rodi sina in stara kraljica pošlje svojemu sinu v vojno pismo, da je dobil prečudovitega sina. Na potovanju tega pisma se vmeša hudič in spremeni vsebino tako, da kralj prejme sporočilo, da je mlada kraljica rodila stvor, ki je pol človek in pol pes. Mladi kralj je sočuten in napiše nazaj, da bo ljubil oba – tako kraljico kot sina. A ponovno se vmeša hudič in spremeni vsebino tudi tega pisma tako, da je življenje mlade kraljice in njenega otroka ogroženo: »Ubijte oba!«
Stara kraljica je sočutna in zaščiti mlado kraljico tako, da jo pošlje na pot, namesto da bi jo dala ubiti. Mlada kraljica mora zopet oditi od doma. Tava po gozdu, kjer ji magični beli duh ponovno pomaga in jo usmeri proti koči, kjer ji ženska v belem pomaga, da si uredi življenje s svojim sinom. Tam ostane sedem let. Medtem se kralj vrne iz vojne, prepozna hudičevo ukano in se odpravi iskat svojo kraljico in svojega sina. Po sedmih letih tavanja in iskanja ju končno najde, a ju sprva ne prepozna. V tem času so namreč kraljici zrasle nazaj prave roke. Ko se le prepoznata, se vsi skupaj vrnejo v grad, kjer končno zaživijo v veselju.
Simboli zgodbe v analizi
V zgodbi je tema mlinarja skrajno dvoumna, ravno tako kot ženska psiha, ki ima več strani, pozitivno, negativno in vse vmes. Če mlinarja interpretiramo kot simbol in s perspektive kmeta, mletje žita ni ravno težko delo. Mlinar je edini kmet, ki ne opravlja težkih fizičnih del. Večina obrti je astrološko povezanih s posameznimi planeti. Mlinar je neke vrste primitivni Hermes/Merkur, ki se pogosto pojavlja kot dobrotnik. V času lepega vremena pridobiva zaloge moke, v času hude zime pa te zaloge deli in ima ogromen monopol nad vaščani. S svojimi spretnostmi zna nagovoriti veter in vodo, da delata zanj in namesto njega. Z zornega kota mlinarja je hčerka (mladenka) simbol njegove anime. Simbol tistega dela njegovega afektivnega življenja, ki ga naivno proda zlim silam.
Pri analizi zgodbe z vidika mladenke/hčerke gre za sliko ženske, ki se je zaradi posledic negativne konstelacije očetovskega ego-kompleksa znašla v veliki nevarnosti. Oče, ki je izčrpal vse svoje resurse, proda lastno hči hudiču.
Simbolično rečeno, vsi intelektualni resursi nekega uma se po določenem času iztrošijo. Če se predolgo posvečamo le enemu aspektu zavesti, ta preide v rutino in s tem izgubi svoj smisel. Zavest potrebuje konstantnost in natančnost, a ne tudi monotonije, ker to pomeni izgubo duše (anime). Potreben je prehod in vstop v novo fazo individuacije.
V zgodbi je mlinar dosegel skrajno mejo svojih zmogljivosti in zato nekaj proda hudiču. S tem dejanjem je zelo blizu svoje sence. Vede se dokaj naivno in v težkem trenutku sprejme odločitev, da bo prodal nekaj s svojega posestva, kar bo za vedno padlo v roke hudiču. Pohlepni mlinar sklene slabo kupčijo. Meni, da bo obogatel, in prepozno spozna, da je bila cena kupčije izjemno visoka. Mislil je, da je prodal jablano, a spozna, da je izročil lastno hčer hudiču in da ni več vrnitve. Škoda je nepopravljiva. To dejanje simbolizira zlorabo intelekta (moškosti/logosa) in drugih miselnih sposobnosti, kadar jim ne gospodari etika. V zameno za domnevno bogastvo mlinar izgubi lastno hčer, lasno dušo, lastno animo.
Anima je personifikacija vseh ženskih psiholoških principov v moški psihi. Večina ljudi je dovolj ozaveščenih in jih izguba jablane ali travnika vznemiri kljub temu, da ni najhujša. Največja izguba je prizadet in ranjen del duše. Oskrunjena je izkušnja, ki pripada velikemu obrazcu narave, velike matere ali negativnega kompleksa matere, ki želi biti rešena. V duši takšnega moškega bo negativni lik matere-anime vekomaj ponavljal: »Jaz nisem nič. Nič nima smisla. Jaz ne uživam v ničemer.«
Mlinarjevo srečanje s hudičem simbolizira njegovo srečanje z lastno senco. V Jungovi psihologiji je senca običajno definirana kot personifikacija nekaterih nezavednih aspektov osebnosti, ki bi bili lahko pripojeni ego-kompleksu, ampak zaradi najrazličnejših razlogov kljub vsemu niso.
Senca je temna, potisnjena in neizražena stran ego-kompleksa. V zgodbi mlinar ni povezan s svojimi emocijami, celo več od tega – ni povezan s svojo animo. Vseeno mu je, kaj se bo zgodilo z jablano, ki raste za njegovo hišo. Izdaja in izguba je ena od pomembnih faz na poti individuacije sleherne ženske. Izguba nedolžnosti, otroškega in brezskrbnega življenja, je simbol neke vrste ritualnega prehoda.
Marie-Louise von Franz pravi, da je v zgodbi hči takšnega očeta, ki ni dovolj dobro hranila funkcije očetovega erosa, prodana hudiču. Z drugimi besedami, da ni bila dovolj dobro negovana v sferi emocij in je prepuščena destruktivnemu intelektualiziranju v obliki demonskega animusa. Ko bo odrasla, bo ali zelo ambiciozna ali zelo hladna in bo preko svojega animusa reproducirala očetovo preračunljivost in hladno obnašanje. Na takšno doto mladenka iz naše zgodbe reagira tako, da se poskuša izvleči iz grozljive situacije, v katero je prisiljena in se je zaveda. Druga predpostavka govori o tem, da je mladenka izgubila dlani zato, ker se je zoperstavila hipertrofiranemu očetovemu erosu v smislu incestnega odnosa. Njena pot skozi gozd predstavlja potovanje njene psihe na poti k okrevanju. Na začetku poti vsaka mladenka, pa naj bo še tako bistra, naredi kakšno slabo kupčijo. V življenju sprejme slabe in škodljive odločitve, ki jih lahko ocenimo kot patološko samodestruktivne, ampak so potrebne za fazo in prehod do separacije. Ravno zaradi teh odločitev mladenka dobi možnost in priložnost za razvoj lastne instinktivne narave. Če oče ne ve in ni ozaveščen, kako zunanji in notranji procesi sodelujejo, lahko to mladenko pripelje do trpljenja, bolečine in občutka velike izdaje.
Zgodba se nadaljuje tako, da oče mladenki s srebrno sekiro odseka dlani in steče kri. Srebrna sekira se imenuje zato, ker so v prastarih časih sekire izdelovali iz kovanega železa in jih brusili tako dolgo, da je lok, rezilo dobilo svetlo srebrno barvo. Rez je simbolno povezan z urezano (vnaprej določeno) potjo usode. Babice so ob rojstvu prerezale popkovino z majhnimi srebrnimi sekirami in tako ločile otroka od matere. V naši zgodbi je mladenkina mati odsotna. Srebro in oblika krajca na rezilu sekire sta močno povezana s simbolom srebrne lune (nasprotje sonca). Luni vlada boginja Afrodita/Venera, ki je kot božanstvo ambivalentna in se je že rodila iz nasprotij. Ženska narava je podobna in usklajena z luninimi, menstrualnimi cikli, ki valovijo kot morje, iz katerega se je rodila Venera.
Mladenka trpi, ker njen oče ni častno rešil svojih težav. Izognil se je trdemu delu, trudu in konfliktom tako, da je prodal lastno hčer. Soočena z nevarnostjo, da jo prevzamejo sile lasnega negativnega animusa ali želja po moči, prevladi, da postane hladna, brezobzirna in okrutna kot njen oče, se mladenka odloči in se odreče takšnemu materialistično usmerjenemu načinu življenja.
Ona joče in preliva solze, da hudič ne more do nje. Solze jo umivajo in tako ostaja čista in nedotakljiva. Solze so njena edina obramba in zaščita. Hudič poskuša prvič, drugič in ne more do nje, zato se tako močno razjezi, da ukaže mlinarju, naj lastni hčerki odseka dlani. Mladenka iz zgodbe se preda svoji usodi in čaka tri leta, da hudič pride po njo. Okopa se in se obleče v belo ter čaka, pripravljena na poroko. Stoji v krogu, ki ga je okoli sebe narisala s kredo. Krog predstavlja totalnost psihe v vseh njenih aspektih. Pogosto ga uporabljamo kot simbol za sonce, za kralja, za nekaj stabilnega in nasprotnega od lune, ki je spremenljiva. Simbol sonca bomo obravnavali kasneje.
V zgodbi je očitno, da je mladenka s silo potisnjena v začetek krvavečega ciklusa, da iz dekleta postane žena. Mladenka ponovno tako močno joka, da s solzami izpere kri s štrcljev, ki so ostali od njenih dlani, in hudič tudi tretjič ne more do nje. In po treh neuspelih poizkusih izgubi vse pravice do nje. Mladenka je brez dlani popolnoma onesposobljena, da bi se v življenju lotila kakršnega koli fizičnega dela. Cikel krvavitve, menstrualni cikel, je najverjetneje najpomembnejši del iniciacije ženske. Ima moč, da v njej prebudi najgloblji občutek podrejenosti ustvarjalni moči narave. Ženska se preda volji ženskih funkcij.
Ko mladenka v zgodbi ostane brez dlani, pokaže odpor, odreče se bogastvu, ki ji ga po tragičnem dogodku ponuja oče, in odide v gozd. Postane junakinja – arhetip junaka zahteva odrekanje otroškim fantazijam in zahteva instinkte, da v realnost vključuje tudi lastne aktivne dele. Najgloblji sloj človeške psihe je kolektivno nezavedno in njegove vsebine so kombinacija arhetipov in instinktov.
Mlinarjev mlin predstavlja genialen izum, kako lahko pametno, koristno in kreativno preusmerjamo naravno energijo v svojo dobrobit in korist. Kolo pa je enake oblike kot mandala. Ponovno srečamo simbol kroga, ki predstavlja sebstvo. Mlinar bi moral mleti nove ideje in zamisli, a je v zgodbi popolnoma nekoristen, kot mrtev. To lahko razumemo kot pasivnost in brezbrižnost očeta, puera eternusa, hkrati pa tudi pasivno, dremajočo mladenkino psiho.
Po grozljivi izkušnji se mladenka brez dlani odreče svoji družini in materialnim dobrinam in odide v gozd. Po dolgotrajnem tavanju pride do kraljevega sadovnjaka, kjer rastejo hruške, ki se ji same od sebe nudijo, da jo nahranijo. Jabolka se navadno v simbolnem svetu povezujejo z moškim, hruške pa z ženskim principom. V zgodbi se pojavijo hruške kot nasprotje rajskemu vrtu, kjer Eva ukrade jabolko spoznanja in ga ponudi Adamu. Eve k temu ni nagovoril angel kot v naši zgodbi, ampak hudič v obliki kače. Jabolko simbolizira spoznanje o dobrem in zlu – spoznanje, s katerim bi ljudje postali bolj podobni Bogu. Eva je bila iz raja izgnana. V naši zgodbi pa ima kraja hruške pozitiven izid. Kralj mladenko opazuje, se v njo silno zaljubi, se z njo poroči in ji podari srebrne dlani. Sicer ne tako dobre, kot jih je imela in kot ji bodo spet zrasle kasneje.
Mladenka v zgodbi je morda res predstavljena kot kradljivka v kraljevem sadovnjaku, kot personifikacija nezavednih vsebin, ki zavestnemu življenju krade energijo in vrednost (senca negativnega materinskega ego-kompleksa kralja). Ko ženski aspekt sebstva, anima, začne škodovati kolektivni zavesti in ji krasti oziroma jemati energijo, se znotraj kolektivnega nezavednega pojavi neke vrste nemogoč in ogorčen odpor. Takšna atmosfera notranjih energij moškega indirektno nagovarja, naj spremeni svoje poglede. Žena, ki ni sposobna realizirati evolucijskega napora na dano situacijo, povsem naravno izkazuje tipično žensko reakcijo: postane neprijetna in zadirčna. Uničuje atmosfero s svojo neprijetno pasivnostjo, za katero se skriva na pol zavestna namera spodbuditi moškega, naj nekaj spremeni. V naši zgodbi mladenka krade kraljeve hruške, simbol in plod velike matere, ki se ji ponuja kot velika dojka, da jo nahrani, in to sama od sebe. On jo opazuje in ocenjuje, kdo je. Ko ugotovi, da je mladenka pol človek, pol duh, je očaran. Obseden z njenim žarom se z njo poroči. Mladenka, vsa izgubljena, pa na to pristane. Takšen žar, ki ni ozaveščen, pa naj bo to fizična lepota, inteligenca ali kar koli, vedno privablja predatorje. Ženka psiha je ponovno v nevarnosti, da naredi slabo kupčijo in se poroči.
Svatba kot sveti iniciacijski obred poroke ega in sebstva simbolizira iniciacijo, ki združuje žensko in moškega v njunih največjih nasprotjih. Moško znanje, logos (moškost), se sreča z ženskimi prvinami, erosom (ženstvenost).
Mladenka se iz mlinarjeve hčere prelevi v kraljico (persona)
Mnoga mlada dekleta prekinejo študij in negovanje nemirnega raziskovalnega duha, kajti če bi se prepustile animusu, se verjetno ne bi poročile. Če mladenka pred poroko ni zadovoljila svoje želje po umetnosti, kulturi, potovanjih, se bo ta želja ponovno rodila. S poroko se je izognila temu, da bi jo animus popolnoma prevzel, a kljub temu ostaja potreba, da razvije tudi svojo drugo plat. V takšnih obdobjih jo pogosto preplavljajo občutki nemira, nezadovoljstva, uporništva ali depresije.
Mlada kraljica zanosi in rodi otroka ravno v času, ko je kralj v vojni. Pismo, ki naj bi ga obvestilo o rojstvu otroka, prestreže hudič in vsebino na grozljiv način spremni, ravno tako spremeni tudi vsebino kraljevega odgovora. Posledica hudičevega vmešavanja se pokaže v ponovnemu izgonu mlade kraljice in ravno rojenega otroka v gozd, namesto da bi usmrtili oba. Pogosto se zgodi, da slaba komunikacija med partnerjema pripelje do podobnih šumov v komunikaciji in tragičnih zapletov v zakonu. Pasivni vlogi žene ponovno grozi nevarnost, da bi se znašla v situaciji, ko mora moža zapustiti. V zgodbi se ponovno pojavi hudič, ki zmede zakonsko in družinsko življenje. Tako se negativni ego-kompleks očeta junakinje sooči s kraljevim negativnim ego-kompleksom matere, kar proizvaja probleme.
Kadar koli se žena pasivno umika v sebe, da bi se umaknila demonom, ki jo preganjajo, postane neke vrste mučenica. Samo dejstvo, da je preveč pasivna in osamljena in da ne poseže za tistim, kar si želi in potrebuje, privablja druge, da se okoristijo z njeno situacijo – to v zunanjem svetu privlači hudiča.
Simbol kralja v zgodbi ne predstavlja samo moža, ampak je tudi simbol, ki predstavlja dominantno podobo animusa znotraj mladenke in njen odnos do kolektivnega nezavednega. To je delno tudi negativni aspekt vsega moškega v njej, njenega animusa. Spontani psihični odnos je zamenjala s konvencionalno držo in začela delovati prilagojeno ter v skladu z dolžnostmi in običaji – »ker se je tako potrebno prilagoditi«. Mladenka se razvije v persono, ki predstavlja lažno sebstvo. Njeno vedenje je kolektivno sprejemljivo, a oropano spontanosti in emocionalnosti. Odsotnost spontanosti in kreativnosti mlada kraljica kompenzira z brezmejnim pasivnim prilagajanjem. To vedenje v naši zgodbi simbolizirajo srebrne dlani, ki jih je mladi kraljici podaril njen mož – mladi kralj. Pozitivni in vitalni eros v njej izgublja svojo moč. Če žena v sebi ne integrira destruktivno naravnanega animusa, so vse njene dejavnosti, povezane z erosom, na primer odnos z možem in drugimi ljudmi, popačene, prilagojene in izumetničene in mrtve. Odsekane dlani kot odsekanost od spontanosti in instinktov so v naši zgodbi zamenjale umetne, srebrne dlani kot kolektivno sprejete norme.
Naša zgodba se nadaljuje tako, da je mlada kraljica ponovno izgnana v gozd. Ponovno je odrinjena v objem velike matere, narave, ki je prostor ponovne preobrazbe.
Gozd simbolizira prostor in kraj nekonvencionalnega notranjega življenja v najglobljem pomenu te besede. Bivanje v gozdu psihološko predstavlja ponovno pogrezanje v najintimnejše dele lastne biti, da bi se ponovno osvobodili kakršnih koli konvencij in se na novo odkrili.
Mlada kraljica je pozvana, da se, namesto da kloni in se prilagodi kolektivnim pravilom in normam, poveže s svojim notranjim animusom.
Če opazujemo od zunaj, bi lahko rekli, da gre za obdobje popolne stagnacije, tavanja v gozdu. V resnici pa se odvija nova faza iniciacije in inkubacije, preko katere se notranje rane postopoma zacelijo in notranji konflikti razrešijo. Ta tema se razlikuje od moških prehodov iniciacije, v katerih moški heroj aktivno išče razrešitev. Narava in rastline v gozdu simbolizirajo spontanost življenja in smrti, kar mladi ženski daje smisel za okrevanje tistega dela, ki ga je uničil destruktivni animus. Mora se potopiti globoko vase in se dotakniti globoke osamljenosti. To je trenutek, ko ženska spozna, da se kljub temu, da ima moža, otroka, znanje … še vedno ne počuti dovolj in zares živa.
Božanska pomoč je pomemben sestavni del naše zgodbe. V različnih državah in raznih verovanjih se božanska manifestacija lahko pokaže v zelo različnih oblikah – na primer kot angel, beli duh, rajska ptica, božji glasniki ali kakšni drugi liki. To v praktičnem smislu pomeni, da žensko v naši zgodbi lahko osvobodi le osebna, neposredna, globoka spiritualna izkušnja (sebstvo). Ko v zgodbi osamljenost, tragika in žalost mlade kraljice dosežejo vrhunec, se iz nezavednega rodi okrevanje. V zgodbi v tem trenutku mladi kraljici spontano zrastejo nove roke, kot veje na drevesu. Dogodek spominja na rast od znotraj.
Drevo je simbol procesa individuacije, to je samouresničitve. Spomnimo se, da imamo na začetku naše zgodbe jablano, ki jo je bil oče pripravljen žrtvovati. Jablana kot mlada mlinarjeva hči. Oče ne razume in ni v stiku z lastno animo. Vsak proces rasti, zorenja in transformacije znotraj psihe vedno spremlja serija zavestnih odločitev. V tej zgodbi drevo predstavlja tudi sama narava, gozd in spontani vidiki individuacijskega procesa v ženski, ki se pojavijo v situacijah, kadar sta potrpežljivost in pasivnost nujno potrebni za okrevanje. Treba je čakati. Mlinar v zgodbi seka suha debla, ki simbolizirajo močne psihične resurse, a to je težko in naporno. Treba bi bilo počakati, da debla strohnijo in naredijo nova življenja. Ego išče lažjo pot. Vsi se zavedamo, da brez truda in trpljenja preobrazba ni možna. Ampak v nas obstaja in v senci živi tudi drugi del nas, ki želi lahkotno in ugodno življenje. Ampak … če nismo pripravljeni delati, ne potrebujemo rok.
V neki ruski različici te zgodbe gre mladenka z otrokom k vodnjaku. Zelo je žejna in nagne se naprej, da bi pila. V tem ji pade dete iz rok v vodnjak. Sprva le nemirno poskakuje okoli vodnjaka in tarna. Ko pa ji božansko bitje namigne, naj seže z rokami po otroka, se opogumi. V trenutku, ko se štrclji dotaknejo vode, ji zrastejo prave roke in z njimi zagrabi otroka in ga reši. Otrok v tej različici simbolizira kreativno energijo, ki jo lahko ponovno oživi in reši le sama.
Na koncu zgodbe kralj le najde svojo kraljico. Srečata se, a se ne prepoznata. Potrebna je integracija kraljeve anime. Da bi se moški ponovno lahko srečal s svojo animo, si mora obraz pokriti in se vzdržati principa kolektivne zavesti. Edino na takšen način se ji lahko ponovno približa.
Tako je tudi v naši zgodbi kraljev obraz pokrit z belo tkanino. Vsaka oseba se na poti k individuaciji sreča z izkušnjami, ki jih mora zadržati samo za sebe. Tkanina simbolizira, da mora tudi žena nekatera izkustva zadržati le zase. Na primer, vprašanje je, kako to, da so ji ponovno zrasle dlani? Žena, ki neprestano deli nasvete svojemu možu, ga s tem poškoduje, kastrira in razvrednoti. Njen notranji obraz animusa mora ostati prekrit. Za ženo je potrebno, da integrira vsa svoja razočaranja in bolečine.
Če kralja razumemo kot soproga, to pomeni, da po krizi v zakonu, ki je bila tako huda, da se je žena morala umakniti, lahko prepoznamo tudi njen proces preobrazbe. Po okrevanju ženske in spremembe v moškem lahko oba ponovno skupaj razvijeta intimno bližino. Če pa kralja opazujemo skozi prizmo vladajočega principa kolektivnega življenja, je smisel v tem, da se žena prilagodi kolektivnemu življenju in njegovim aktivnostim. Ampak vseeno ne na enak način kot prej, na začetku zakona, ampak tako, da se zmore obnašati spontano ter v življenju ponovno najde in začuti veselje in radost.
Preobrazba, razrešitev travme: iz trpljenja se rodi modrost, modra ženska
Ženska v zgodbi je šla čez številne boleče preizkušnje. Sedaj, ko je že toliko prestala in pretrpela, je v popolnosti spoznala bolečino in trpljenje. Pridobila je znanje in zrelost, ki ji omogočata, da se prilagodi življenju, ne da bi pri tem izgubila sebe. To ji daje sposobnost, da lahko iz lastne izkušnje pomaga tudi drugim. Takšna modra ženska ima v sebi nekaj, kar druge vabi in privlači. Ljudje instinktivno slutijo, da ve, kaj so bolečina, trpljenje in žalost, in da jih lahko razume, sprejme in potolaži v njihovem trpljenju. Periode trpljenja so koraki notranjega procesa individuacije.
Jung je termin individuacija uporabljal, da bi opisal psihološki razvoj, a ne samo to. Ta proces zaobjema veliko več kot projekt, ki se ga da idealno doseči v prvi polovici življenja. Konkretno, razvoj ega in persone. Ko to dosežemo, oblikujemo in integriramo, se v življenju pojavijo nove naloge. Razvoj in oblikovanje ega in persone puščata velik psihološki material izven okvira zavestnega polja. Senca še vedno ni integrirana, če ni dovolj zavedanja o animi ali animusu. V prvi polovici življenja sila psihe deluje naravno in se razvija sama od sebe. Vsaj tako se zdi. V drugi polovici življenja pa so potrebne dejavnosti, ki jih v prvi polovici življenja sploh ni. V tej fazi individuacije ni poudarek na ločevanju ega od ozadja in od lastne identifikacije z okoljem in družbo. Gre za zaokroženje celotne osebnosti. Naloga je, da se ego poveže in združi z nezavednim poljem, ki še vedno vsebuje neizživete vsebine osebnosti in nerealizirane potenciale. Jung je menil, da ego s svojimi lastnimi napori ni sposoben izvesti tako vseobsegajoče naloge in poenotiti vseh aspektov osebnosti. Treba se je soočiti s strahovito praznino v psihi (horror vacui), da bi v življenju lahko ponovno našli smisel. Jung pravi, da je za to potrebna božanska pomoč.
Viri:
Dr. von Franc, M. J. (2017). Ženski princip u bajkama. Beograd. Fedon, Anima.
Jung. C. G. (2017). Čovek i njegovi simboli. Beograd – Podgorica. Kosmos i Nova knjiga.
Pinkola Estes, C. (2003). Ženske, ki tečejo z volkovi. Nova Gorica. Založba Eno.
Jung. C. G. (2003). Arhetipovi i kolektivno nesvesno. Beograd. Atos.
Murray S. (2017). Jungova mapa duše. Beograd. Laguna.
* * *
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
