Kot smo obljubili v tiskani poletni številki revije Anima 2019, ki je posvečena izraznosti telesa, lahko tu poslušate dva kratka, a zelo ilustrativna delčka zvočnega zapisa iz velikega intervjuja z Ljobo Jenče ter si preberete njegovo nadaljevanje. Celoten pogovor zaradi prostorskih omejitev ni mogel biti objavljen v tiskani številki, krajšati pa bi ga bilo škoda, ker je preveč zanimiv. Uživajte v poslušanju zvokov in branju besed.
* * *
Zgodba o Jerci
Na vprašanje, kako je našla ljudi, ki so pevsko izročilo Notranjske še poznali, je Ljoba odgovorila: »Oh, to je bila pa zgodba vseh zgodb … V knjigah sem zasledila, da je v Dobcu pred dolgimi leti živel Andrej Kranjc, rekli so mu Kranjčev stric, ki je šel peš na vse romarske poti in je znal za vsakega svetnika v letu svojo pesem. Mislila sem si, da je njegova nečakinja Jerca morda še živa. Pa sem se namenila v Dobec …« Zatem je začela doživeto govoriti o tem neverjetnem srečanju, vmes »preklopila« na domače narečje, naložila poleno na ogenj in zapela, kar vse lahko slišite na posnetku.
Izidor ovčice pasel
V ljudskem petju so (nekoč bile) med slovenskimi pokrajinami zelo velike razlike. Na posnetku Ljoba s petjem prikaže zelo očiten primer, pred katerim pove: »Notranjec poje drugače kot Primorec, ima tudi drug tempo, ne glede na to, o čem so peli. Notranjec je po naravi bolj »noter«. In težko ga dobiš ven. Primorci pojejo drugače, že nastavek narečja ti potisne glas navzven, bolj v čutenje, na ustnice, so le bližje italijanskemu svetu, soncu in morju …«
* * *
VELIKI INTERVJU Z LJOBO JENČE, 2. del
Predgovor
Tisti, ki ste se do tega prispevka »priklikali« prek spleta, pa bi si radi prebrali tudi prvi del intervjuja (najdete ga v reviji Anima, poletje 2019; letn. 2, št. 2), lahko revijo kupite v ljubljanski Knjigarni Konzorcij, si jo naročite prek spleta tukaj ali pa po njej povprašate v svoji knjižnici.
V prvem delu pogovora med drugim izveste, kdaj in kako je Ljoba začutila, da je njeno poslanstvo ohranjanje in oživljanje ljudskega izročila, ter zakaj po tej poti tako predano hodi že desetletja. Veliko je bilo govora tudi o glasu in o neverjetni sposobnosti tvorjenja skoraj neskončno zvokov, ki človeka tako izrazito ločuje od živali. Pomembnost glasu, zvoka, je za človeka izjemna, kajti …
… že »na začetku je bil zvok«, kot bi lahko parafrazirali biblijski opis prvega dejanja stvarjenja, ki pravi, da je na začetku bila »Beseda«. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba … To svet ustvarjajočo (božjo) »Besedo«, Logos, ponavadi razlagajo kot abstraktno misel, iz katere je izšlo vse stvarstvo. Misel – ter s tem človek kot misleče bitje – vedno stremi k temu, da se izrazi. Misel se materializira, ko dobi svojo obliko skozi zvok (izvorna oblika besede je govor, zapis se je pojavil šele pozno v človeški zgodovini). Tudi po Hawkingovi teoriji nastanka vesolja je bil na začetku zvok – »veliki pok«, izvorni zvok, ki je z eksplozijo iz nebivanja v bivanje priklical prostor-čas.
Nobeno drugo bitje na planetu ni v svojem glasovnem izrazu razvilo tolikšne raznolikosti in natančnosti kot človek. Naše grlo je izjemen organ, s katerim smo sposobni izgovarjati na stotine glasov in »uzvočiti« neskončno melodij. Zato je glas eno naših najfinejših, če ne kar najfinejše telesno izrazno orodje.
Nekateri ljudje so rojeni za to, da ustvarjajo z glasom. Ena teh je pevka Ljoba Jenče, ki s svojim čistim, globokim, močnim, eteričnim glasom oživlja in ohranja pesmi in pripovedke ljudskega izročila. Brez njenega dolgoletnega raziskovanja bi številne utonile v pozabo. V zahvalo za to je leta 2015 prejela državno medaljo za zasluge kot varuhinja narodnega bogastva, leta 2017 pa posebno omembo strokovne komisije najvišjega evropskega združenja za kulturno dediščino EUROPA NOSTRA AWARDS. Zastopala nas je v Himalaji, New Yorku, Aleksandriji … V tridesetih letih je obkrožila že prek pol sveta, kjer, tako kot doma, raziskuje in predaja naprej staro znanje: prepeva, pripoveduje in izvaja delavnice za ohranjanje nesnovne kulturne dediščine. Ne vem, kako bi celostno opisala vse, kar Ljoba je. Naj se vsaj delno pokaže skozi najin pogovor v Hiši izročila na robu Cerkniškega jezera, kjer sva se srečali prvo junijsko nedeljo in kjer sem videla, kaj vse delajo – tkejo, kujejo, izdelujejo čolne drevake ter ohranjajo in oživljajo petje in pripovedovanje.
Nadaljevanje intervjuja
Obstaja ljudski rek Kdor poje, dvakrat moli.
Kdor poje tudi bolj živi. Ima pretočno biopolje. Človek je duhovno bitje. Samo človek se je postavil v vertikalo in samo njemu je dana beseda, da misli, govori, preoblikuje svet. Da poje, je pa najlepši božji dar. In po tej vertikali je povezan z izvorom med nebom in središčem Zemlje. V našem telesu je na neviden način vdahnjeno življenje in vsak njegov del ima svojo vibracijo. Če hoče zvok, glasba, pesem kot reka petja iz nesnovnega sveta priteči skozi tebe, da duša zasije v svet, moraš ti, tvoj Jaz zapeti, zažareti skozi čute na samoglasnikih. Petje teče na opori kontroliranega izdiha s projiciranjem samoglasnikov. Misel, ki jo izražaš kot melodijo ali besedo, pa usmerjaš preko imaginarne kupole nad glavo po horizontali pred seboj, v zunanji svet. To je kompleksen proces, ki ga v glavnem delamo nezavedno. Po posluhu. Spontano. Najprej je misel, želja, čustvo, ali najprej čustvo, želja, misel, sledi vdih, z inspiracijo hkrati vdahneš ton, sliko celotne pesmi, potem je šele zven v prostor in sporočiš, kar želiš povedati. Ko to izvajam v naravi, vidim, da etrske sile zaplešejo.
S petjem oživljamo naravo. In seveda tudi dom, svetišče. Petje je pravzaprav ustvarjanje močnejšega toka življenja v svet. Naš govorni organizem oblikuje. Vokali dajejo zven, tudi odprtost, konzonanti pa so materija – glasovi zemlje, vode, zraka in ognja. Materija brez duše ne zazveni.
Tudi ko rečeš M, je zraven polglasnik. Brez zvena ne gre. Konzonanti dajejo obliko, vokali pa prispevajo luč; konzonanti so hiša, skozi katere okna in vrata gledajo, zasijejo vokali. Konzonanti ali soglasniki so torej oblikotvorni, kot so za zemeljski element glasovi D-T, B-P, M-N, G-K ali za ogenj S-Š, C-Č, Z-Ž, F-V, J-H, za vodo glas L in za zrak R, vokali ali samoglasniki A, E, I, O, U in diftongi pa so glasbeni element.
Zanima me raziskovanje naših teles, kako med seboj delujejo. Kako deluješ na svet? Kajti – kaj je sploh namen človeka? Dobro, imam poklic, a izza tega je še nekaj globljega, kaj moram narediti na sebi? Občudujem podobe, ki se iz globin zbudijo ob pripovedovanju pravljic in mitov. Skupaj z udeleženci na delavnicah raziskujemo, kaj nam imajo povedati osebnega, družbenega. V globini vseh jeder je nekaj svetega. Slutim Besedo. Človek se mora truditi, da bi je bil vreden, in zavestno uporabljati glas. S spoštovanjem. Priklonom pred tistim večjim od nas.
Po moje je naloga človeka postati čim boljša verzija sebe. Pogledaš, kaj imaš na voljo, in potem tisto razvijaš.
Ja. Bližam se šestdesetim letom in opažam, kako postajam na drug način gibka, radostna, hvaležna; kako se mi v duši dopolnjuje, izpolnjuje nekaj lepega. Predelala sem svojo težnost, bi rekla preprosto. Oddelala sem poslanstvo evoluciji, kot mati sem svetu dala sina, kot svobodna umetnica sem oddelala veliko nalog, za mano je cela produkcija, pol sveta, knjige, koncerti … Lahko bi me kdo vprašal, koliko sem zdaj težka, vredna. A jaz se počutim lahka.
Bližje ko si svojemu duhovnemu srcu, bolj si v stiku z duhovnimi silami. Sila Jaza je sila duhovnega ognja. Je misel, ki živi, ki je svobodna.
Občutek, da sem našla dom – sistem, ki ga lahko raziskujem in mu verjamem, ker ni dogma ali ideologija, ampak mi dopušča svobodo, da raziskujem sama – sem pred leti našla v Goethejevem opazovanju narave. Dvesto let pred Rudolfom Steinerjem je na podlagi preprostega opazovanja narave prišel v stik s prarastlino in razvil svojo teorijo barv. Ko dovolj dolgo opazuješ rastlino, se vate vtisne njena etrska slika, začutiš jo od znotraj. Ko sem na primer na tečaju Goethejevega opazovanja in risanja rastlin opazovala regrat, se je v meni vzbudila grenčina njegovega mlečka. Goethe je dojel tridelnost rastline, Rudolf Steiner pa je dvesto let po njegovi smrti nadaljeval delo in to apliciral na človeka, da ima korenika rastline zdravilo za glavo, cvet za metabolizem in ude, listi pa zdravijo naš osrednji, ritmični del. Prepoznal je tridelnost človeka: glava-mišljenje, udi-volja, dih-krvni obtok. Seveda, saj človek se rodi z glavo navzdol: lasje so korenine in navzgor štrleče noge krošnja, nato pa se obrnemo; rastlinski svet pa ima za človeka ravno obrnjen princip. Kaj ni to božje kraljestvo čudežno? Ključno pa se mi zdi, da je dano vsakemu človeku, da se bistvu življenja približa. Nenazadnje smo ustvarjeni po božji podobi in nekaj Njega je v vsakem izmed nas. In ta mali drobec se lahko spomni in deluje. Vsi lahko pojemo, slikamo, ustvarjamo, le dobre učitelje potrebujemo, dober zgled.
Nekaj podobnega v zvezi z lasmi sem slišala o Indijancih. Menda so jih v ameriško vojsko vpoklicali za vodnike, ker so bili odlični stezosledci. A ko so jim postrigli dolge lase, so moč sledenja izgubili. In jo dobili nazaj, ko so jim spet zrasli. Tudi zgodba o Samsonu ni kar tako …
Z lasmi si ukoreninjen v etrski svet Zemlje. Imamo štiri telesa: fizično, eterično, astralno in svoj jaz. Eter nas oblikuje.
Etrske sile nenehno pritekajo iz vesolja in prvih sedem let formirajo otroka in njegove organe, zato je tako pomembno, da otroka negujemo v dobrem, pustimo v igri, v naravi, da se lahko izgradi. Če ga damo v šolo prezgodaj, del teh etrskih sil prezgodaj preusmerimo v razmišljanje in učenje.
Ker smo mu odtrgali naravno danost vesolja, da ga izgradi v otroštvu, lahko pride do okvar na katerem od organov kasneje, morda šele pri petdesetih. Predvsem pa otrok ni zrel za intelektualno delo in postane preutrujen v višjih razredih. Naveličan. Ni cel. Tu spet prideva do glasu – kako govoriti, kako peti, ko si z otroki.
Artikulacija, dobra izreka torej vpliva na fizično telo. Pravilen ritem govora otroku krepi čisto, jasno eterično telo, ki gradi zdrave organe. Pomembna sta tudi tempo – otrok ima hitrejši ritem kot odrasli – in dinamičnost pripovedovanja, prilagajanje jakosti in višine glasu, prinašaš barve, dodajaš svetlobo, govoriš z dušo, z gestami prečiščuješ. Ritmični del duše, čutenja jim pomaga, da se osvobajajo, bogatijo in doživljajo povedano. Govorjenje se prilagaja tudi slogu, razlika je, ali govoriš epsko pravljico, lirsko pesem ali kakšno bolj dramatično pripoved.
Lahko zdaj poveš kakšno pravljico?
Najbolj me je fascinirala pravljica o tem, kako je nastal človek. Znanje o glasovih našega govora je božansko znanje, vseživljenjski študij in razvijanje čutenja. A v obliki pravljice lahko vstopimo v imaginacijo principa in vdahnemo sporočilo po krajši poti. Kot navdih. Kot namig, koliko je še pred nami neodkritega za ozaveščanje, osvobajanje in preseganje živalskih instinktov, ki nas še vedno zasužnjujejo v obliki pohlepa in poželenj materializma. Znanje o glasovih in oblikotvornih silah nam je zapustil Rudolf Steiner. Kot pravljica se to sliši takole: Ko se je Bog odločil, da bo naredil človeka, je celotna maternica vesolja vztrepetala od veselja in iz konstelacij zvezd so pričeli pritekati darovi: prvi je daroval Oven, ki je malemu zarodku oblikoval glavo in mu vdahnil tudi moči glasu V. Ognjevito prebojno moč za rojstvo. Bik se je izkazal z ustvarjalnim grlom. Slednje bo človekov najimenitnejši organ. Glas R, ki ga je daroval, gre po vseh notranjih prostorih in predstavlja glas za zrak. In tako do dvanajstega znamenja Ribi, ki sta zarodku oblikovali dlani in stopala, mu podelili glas N in tako dopolnili kreacijo. Dvanajst ključnih konzonantov tvori naš jezik. Opazovanje delovanja teh glasov me navdihuje in vodi pri odkrivanju skrivnosti življenja, ki je prišlo po Besedi.
No, ko so zvezdne konstelacije kot dvanajst dobrih vil podarile zarodku darove, so zaplesali še planeti: »Ja kaj pa mi!« Sonce je človeku podarilo srce in glas AU: »Ti boš sijalo kot središče človeka!« Merkur, misleči posrednik med nebom in zemljo, je spregovoril v pljučih, v sredini, od koder bo človek razširil zavedanje med zgoraj in spodaj skozi glas I. Venera, ljubezen, je oblikovala ledvice ter nas drugim in lepoti odprla z A-jem, najbolj odprtim od vseh glasov, glasom čudenja, oboževanja in občudovanja. Marsov bojevnik se je posvetil žolčniku in borbi zase z glasom E. Modri Jupiter je vse zaobjel z O-jem, oblikoval človeku jetra in na koncu modri, zadržani, stari učitelj Saturn oblikuje vranico in pretrese človeka s strahospoštovanjem, večnim učenjem in glasom U. Čuteča Luna je človeku podarila odsevnost v čutenju, prisotna v možganih in reproduktivnih organih: »EI, jaz čutim …«
No, tako smo torej nastali ljudje … In spregovorili …
Naš jezik je oblikovalo življenje skozi tisočletja razvoja in je v besedah vtisnjeno. Besede so nastale iz potrebe po govorjenju in iz izkušnje. Vanje so vtisnjeni vsi elementi. Le da danes več ne govorimo, da bi jezik občutili kot glasbo ali moči besed, zven besed, temveč predvsem drug drugemu sporočamo abstraktni pomen, intelektualno vsebino.
Ljubezen do oblikovanja lepega govorjenja se je izgubila. Vsak glas ima tudi gib duše in euritmija, to je mlada umetnost, ki jo je razvil Rudolf Steiner pred sto leti, pokaže, izrazi navzven tako glasove in besede kot tone. Meni je najljubše peti v naravni akustiki brez mikrofonov, če je lepa akustika in publika lahko posluša ta nevidni tok, ta stik z izvirom človeškega glasu, ki se prav v petju stika s skrivnostjo našega življenja. Ko vse pleše. Božja prisotnost, če nam je dana milost. V času sodobne tehnologije, elektrike, magnetizma moraš vložiti veliko več napora kot včasih, da si vsaj približno zdrav, da ne znoriš. Danes potrebuješ meditacijo in molitev ne za to, da postaneš razsvetljen, ampak že samo za to, da ostaneš normalen …
No, take stvari me zdaj zanimajo.
Lahko za konec podeliš z nami še kakšno spoznanje ali zgodbo s svojih potovanj?
Vsa leta sem na gostovanjih pogosto pela o sveti Barbari. To je svetnica, ki goduje 4. decembra in legenda o njej pravi, da jo je oče za kazen, ker se ni hotela poročiti s poganskim kraljem, zazidal v kamnit stolp, v katerem je svetnica čudežno preživela. Ves čas je klečala in častila Sveto Rešnje telo. Upodabljajo jo s kamnitim stolpom in je pogosta priprošnjica v slovenskih cerkvah, po večini na stranskih oltarjih. Ta stolp je poln svetlobe, tako je tudi v naravi, ne samo v človeku; v temnem delu leta je fizični svet zakrknjen, a drevesa v sebi ohranjajo preroditveno moč. Največ pa sem po svetu pela bajeslovno pesem o ribi Faroniki. Je nekaj najstarejšega, kar imamo, in ta mit je preživel in nas nagovarja, ker je tako resničen, saj v svojem jedru sporoča o ravnovesju sveta in človeka. Ta pesem je globoko povezana z dušo Zemlje in se nanjo odziva. Bilo mi je pokazano, da se s pomočjo duha te pesmi kraji na Zemlji med seboj povezujejo, če jo prav pojemo, kot sem to videla, da se je sprožila deviška vez med Triglavom, izvirom Soče in Himalajo.
Že prva leta, ko sem začela peti, sem videla, da narava ob petju oživlja. Da nekaj v prostoru pleše, zaživi bolj kot prej, ko nisem pela. Opazila sem, da nekatere pesmi imajo to moč, nekatere pa ne. Gotovo moram peti, da se to zgodi, a kvaliteta te prisotnosti, duhovnih bitij, ki pridejo, je odvisna od pesmi, prostora in božje milosti, ne od mene. Zato je tako pomembno ohraniti stare pesmi – ker imajo očiščevalno, poživljajočo in razsvetljujočo moč. So dar prednikov in njihove pobožnosti in čaščenja božjega.
Opazovali smo tudi, kaj se zgodi v nekem domu, ko zapoješ preprosto pesem, na primer Ena ptička. Napolni se z lučjo, s čisto belo zlato svetlobo. Ljudje to začutijo. Ko poslušajo, jim je lepo pri srcu. Če bi peli skupaj doma, bi bil to za družino pravi blagoslov. S to pesmijo častijo božjo mati. Samo ena preprosta pesem …na koncertih ob tej pesmi ljudje skoraj vedno jokajo. Tudi tujci. Lepo je, če ne moremo vsega razložiti. Potem bi umetnost izgubila, kar je. Da predaja neizrekljivo.
Začarana in očarana sem nad našim dragocenim slovenskim izročilom, ki je skrito kot nekje zavržena skrinja, v njej pa so zakladi, ki jim ni videti konca. Pesem o ribi Faroniki, ki na hrbtu nosi ves svet, je najlepši primer tega. Govori o tem, da jo sreča Jezus in vpraša, kako je na svet, in ona mu pove, da če bo migala z repom, bodo povodnji in potresi, če se obrne na hrbet, pa bo konec sveta. Jezus jo prosi, naj bo usmiljena zaradi otrok in porodnih žena, kajti pekel je že poln, nebesa pa so še prazna – to je srednjeveški dodatek, ki seveda veliko pove. O tem govori besedilo. Melodija je na videz preprosta, a riše osmico, neskončnico iz spodnjega dela človeka v zgornji, bolj zavestni del in se vrača, plete središče, okoli srca; potem se vrne navzdol in od tam nazaj na sredino. Že sama melodija te vrne v sredino, ker nagovarja človekovo srce ter poveže zemljo, vodo in nebo. To se mi zdi fenomenalno. In to so peli naši predniki, ki naj bi bili primitivni …
Ko sem bila z našo pevsko skupino Katice v Kalabriji na festivalu, na katerega je organizator povabil tudi oceanologa, ki je za italijansko vojsko snemal s kamero in zvočno spremljal gibanje kitov v morju, me je skoraj razneslo od šoka in sreče, saj sem prepoznala, da se melodija kitov ujema z našo pesmijo. Kako je to mogoče?! Pesem je bila zapisana v Tolminu, v hribih nekje Bogu za hrbtom. Res je tam potresno območje, kjer se riba kar precej trese, ampak morja tam ne vidijo. Kje je kdo tam kdaj slišal kite, saj jih ni niti v Jadranu? In če so ljudje tja davno prišli iz Zakavkazja, kdo je kdaj tam ali na poti do sem slišal kite? Če vprašamo kakega sodobnega skladatelja, kako se rodi melodija, bo tudi povedal, da je to skrivnost. Ne moremo vsega dojeti. Skrivnosti je veliko, sploh v umetnosti.
Nad tem se lahko samo čudimo. Fenomenalno je, da so nam predniki zapustili tak inštrumentarij za našo dušo, deželo in narod in da se, na primer skozi to pesem, lahko povežeš v svojo popolno osmico. S silami zemlje in kozmosa in s svojim duhovnim srcem, tako si v stiku z življenjem. Z ritmom kozmosa, kot so ga zaznali ljudje takrat, ko so bili z njim še neposredno povezani z lastnimi čutili. Ne zgolj preko satelitov in mobitelov, ko ne čutimo nič več in se morebiti niti ne ozremo več v zvezdno nebo, saj ga imamo na spletni aplikaciji. Ko poješ, si ljubezen, daješ pesem. Te stare etrske sile prenovimo skozi sebe, ko jim damo svoj glas. Glas pa je vse, kar smo. Tako kot drevesu, lipi, življenje daje nove sile, da vsako leto znova ozeleni, tako mi pesmim damo sebe. Da živijo naprej. Ne more iti drugače, kot da jim damo sami sebe.
Hvala ti, da daješ.
Hvala, ker si prisluhnila! In Bogu hvala!
* * *
Najlepše ste vabljeni na katerega od letošnjih koncertov: Koncertni cikel Pernahtna nit 2019
* * *
Še nekaj zvočnih poslastic. Privoščite si jih.
Meglica je rojena na Cerkniškem jezeru (2010). Iz zbirke ljudskih pesmi priredila Ljoba Jenče in Uroš Polanc.
Spomin sveta zapoje v meni (2017) je multimedijski projekt, ki so ga ustvarili različni umetniki in je posvečen oživitvi izročila porečja Ljubljanice in glasbenemu spominu ljudskih pesmi.
Ljoba Jenče in budistični menihi: Riba Faronika in Mandjushri (z zgoščenke Lepote modrosti, ki jo je leta 2000 izdalo Dobrodelno društvo Tibet)
Ljoba Jenče & Boštjan Gombač: Sveti Sintilavdic (s predavanja Marjana Ogorevca, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 22. 11. 2017)
* * *
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
