PREDGOVOR
Sándor Ferenczi (1873–1933) je bil psihoanalitični pionir madžarskega rodu in član najožjega kroga sodelavcev in prijateljev Sigmunda Freuda. V času svojega življenja je veljal za velikega zagovornika Freudovega nauka, ampak vseskozi je razvijal tudi svoj edinstven in neizbrisljiv prispevek k psihoanalizi, tj. odnos oz. psihologijo dveh oseb utemeljene psihoanalize. Ferenczi se je prvi odmaknil od klasične freudovske psihoanalize, ki je patologijo obravnavanih bolnikov pojasnjevala predvsem preko konfliktov nasprotujočih si gonskih prizadevanj ali instanc psihičnega aparata. Njegovo zgodnje prepoznavanje pomena odnosa v psihoanalizi dokazuje tudi pričujoče – leta 1912 – objavljeno delo, v katerem je najrazličnejše in med obravnavo pojavljene nevrotične simptome prepoznal kot izraze medosebnega dogajanja med analitikom in bolnikom. Prav slednje je raziskoval z izredno veliko mero poguma, iskrenosti in avtentičnosti – in to so tudi glavni Ferenczijevi atributi, s katerimi se je vpisal v zgodovino psihoanalitičnega gibanja.
NASTANEK IN IZGINOTJE NEVROTIČNIH SIMPTOMOV TEKOM PSIHOANALIZE (1912)
Zdravnik in bolnik se lahko glede ustreznosti analitičnih interpretacij nevrotičnih simptomov popolnoma prepričata le preko vtisov, pridobljenih s pomočjo transferja. Tudi tisti, ki šteje analitične interpretacije za zanimive in prikladne, ne more pridobiti kaj dosti prepričanosti iz duševnega materiala, ki se je ozavestil s pomočjo prostih asociacij, kljub temu da si to želi ali se v to celo prisili. Takšna prepričanost ne vsebuje niti občutka nedvomnosti resnice niti občutka njene potencialne ekskluzivnosti. Zdi se, kakor da prepričanosti v pravem pomenu besede ne moremo pridobiti niti po poti uvida, z golim razmišljanjem. Potrebno je čustveno podoživetje oz. doživetje na lastni koži, da bi dosegli uvid, ki je toliko nedvomen, da si zasluži ime »prepričanje«. Zdravnik, ki se je analize učil iz knjig, sebe pa ni podvrgel poglobljeni psihoanalizi, ali zdravnik, ki nima niti tozadevnih izkušenj z bolniki, nikoli ne more biti prepričan glede ustreznosti rezultatov analize. Doseže lahko le večjo ali manjšo stopnjo zaupanja, ki občasno meji na prepričanost, vendar se v ozadju vedno skriva tudi potlačen dvom.
Ob tej priložnosti želim predstaviti takšno vrsto simptomov, ki so pri mojih bolnikih nastali pred mojimi očmi med samim zdravljenjem in izginili tekom analize ter hkrati prispevali k brezpogojni prepričanosti glede Freudovega pojmovanja duševnega aparata in s pomočjo katerih so tudi moji bolniki pridobili oz. stopnjevali svoje zaupanje v analizo.
Psihoanalitično zdravljenje histeričnih bolnikov pogosto nepričakovano zastane zaradi določenega neupravičeno nastalega čustvenega ali motoričnega simptoma. Tovrstne zadeve bi lahko psihoanalitik enostavno opredelil kot moteče dogajanje in ga tudi temu primerno obravnaval. Vendar če tezo o strogi determiniranosti duševnega dogajanja vzamemo resno, moramo tudi te simptome pojasniti oz. jih analizirati. Kmalu ugotovimo, da ti simptomi izražajo v nezavednem nastale misli in občutke. Ugotovi se namreč, da če tovrstna misel ali občutek, ki ga je analiza predramila iz neaktivnega (mirujočega) stanja in ga pripeljala pred prag zavesti, tukaj, v zadnji sekundi – zaradi za zavest nesprejemljive narave – naleti na oviro v procesu ozaveščanja, se z njim povezana količina vznemirjenja, ki je ni več mogoče potlačiti, izrazi v obliki telesnega simptoma. Vendar na tak način nastal simptom ni le pojavna oblika določene količine vznemirjenja, ampak je tudi kvalitativno determiniran.
Če postanemo pozorni na posebnosti simptoma (na vrsto senzoričnega ali motoričnega vznemirjenja oz. ohromitve; na organ, na katerem se manifestira, pa tudi na pojave in asociacije, ki so neposredno predhodili njegovemu nastanku) in si prizadevamo pojasniti njegov pomen, ugotovimo, da telesni simptom predstavlja simbolični izraz neke nezavedne ter s pomočjo analize prebujene misli ali občutka.
Če nato ta simptom prevedemo iz simbolnega v konvencionalni jezik, nam lahko bolnik z začudenim glasom sporoči, da je senzorično ali motorično vznemirjenje oz. ohromitev enako hitro izginila, kot je nastala, kljub temu da predhodno ni niti slutil tolikšnega učinka interpretacije. Vse potrjuje dejstvo, da simptom izgine le v primeru, če bolnik njegove interpretacije ni samo razumel, ampak jo je tudi priznal kot ustrezno. Z nasmeškom, zardevanjem in drugimi znaki zadrege pogosto izda tudi to, da se počuti razkrinkanega. Občasno si prizadeva čim prej potrditi ustreznost naše predpostavke ali se mogoče nemudoma spomni nečesa, kar potrdi naš sum.
Sanje svoje histerične bolnice sem interpretiral kot fantazijsko hrepenenje. Razložil sem ji sporočilo njenih sanj: nezadovoljstvo z lastno situacijo, hrepenenje po prijaznem, izobraženem in družbeno spoštovanem možu ter predvsem po lepih oblekah. V tem trenutku je pozornost moje bolnice odvrnil močan zobobol. Prosila me je za protibolečinsko zdravilo ali vsaj kozarec vode, da bi si lahko omilila bolečino. Njeni prošnji nisem ugodil, ampak sem ji pojasnil, da verjetno želi s svojim zobobolom slikovito izraziti madžarski pregovor, v katerem zobobol zakriva človekova hrepenenja. Tega nisem rekel z vsiljivim tonom in bolnica ni vedela niti tega, da si s to interpretacijo prizadevam odstraniti njen zobobol. Kljub temu je nenadoma, spontano in zelo začudeno izjavila, da je zobobol prav tako hitro izginil, kot je nastal.
S pomočjo naknadnega izpraševanja bolnice sem lahko ugotovil, da želi še pred sabo zanikati svojo neugodno situacijo, ki je nastala zaradi poroke z moškim iz nižjega družbenega razreda. Vendar so ji sanje tako nazorno predočile njena neizpolnjena hrepenenja, da jih ni mogla popolnoma zanikati. Kljub temu ji je v zadnjem (pravzaprav v predzadnjem) trenutku uspelo uveljaviti delovanje cenzure in s pomočjo asociacije »zobobol« premestiti mojo interpretacijo ter svojo duševno bolečino v telesno sfero, s čimer se je boleč uvid spremenil v zobobol. Nezavedna uporaba tega splošno znanega pregovora je bil verjetno zadnji, ne pa tudi edini vzrok nastanka simptoma. Duševni prostor ima namreč, prav tako kot tudi telesni, več dimenzij; položaj neke točke v njem se lahko določi samo z več koordinatami.
Povedano s psihoanalitičnim izrazoslovjem to pomeni, da je vsak simptom naddeterminiran. Omenjena bolnica se je že od otroštva borila s premočno masturbacijsko nagnjenostjo in znano je, da ima zob pri ljudeh s tovrstnimi težavami poseben simboličen pomen. V takšnih primerih moramo tudi dejansko organsko stanje zobovja upoštevati kot dejavnik, ki ga duševna prizadevanja uporabijo za doseganje lastnih ciljev.
Taista bolnica je ob drugi priložnosti zdravniku izrazila svoje potlačene infantilno-erotične fantazije, ta pa ji je namesto pričakovane vzajemnosti pojasnil naravo čustvene premestitve. V tem trenutku je na bolničinem jeziku nastala posebna oblika parestezije in nenadoma je vzkliknila: »Moj jezik je kot poparjen!« Interpretacije, da želi z izrazom »poparjen« sporočiti svoje razočaranje nad zavrnitvijo, sprva ni sprejela. Vendar je po nenadnem in presenetljivem izginotju parestezije razmislila ter pozneje kljub vsemu izjavila, da je moja predpostavka verjetno pravilna. Izbor jezika za mesto nastanka simptoma je prav tako določalo več vzrokov, analiza katerih mi je pozneje omogočila vpogled v globoke plasti nezavednih kompleksov.
Bolniki izredno pogosto izrazijo svoje nenadno nastale duševne bolečine v obliki minljive prsne bolečine, zagrenjenost v obliki občutka grenkobe na jeziku in skrbi v obliki pritiska v glavi. Nevrotični bolnik je svoje agresivne namene, ki jih je usmeril vame (oz. v svojega očeta), redno sporočal v obliki bolečin, ki so bile lokalizirane na tistih predelih njegovega telesa, na katerih je (nezavedno) želel trpinčiti mene. Občutek, kot da bi ga nekdo nenadoma udaril v glavo, se je izkazal za namero, da me pretepe, občutek zbadanja pri srcu pa za namero, da me zabode v srce. (Bolnik je zavestno mazohist; njegove agresivne fantazije se lahko ozavestijo le v obliki utrpelega talio-kaznovanja [oko za oko, zob za zob]).
Drugi bolnik je med analizo, ko je bilo govora o zadevah, ki bi lahko prekomerno obremenile njegovo nizko samozaupanje, občutil posebno obliko vrtoglavice. V ozadju tega je analiza odkrila otroška doživetja, v katerih se je naš bolnik na višini počutil nemočnega in se boril z vrtoglavico.
Nenadno nastalo mrazenje in naval vročine lahko pri bolniku pomenita čustvena nihanja, ki so opisana s podobnimi izrazi ali konvertirano izražajo misel, da bolnik od svojega zdravnika pričakuje ali v njem sluti tovrstne občutke.
Enega izmed mojih bolnikov je vsakokrat, ko se je želel izogniti neugodni analizi, presenetila »grozna zaspanost«. To se je vedno zgodilo ravno takrat, ko bi tema analize bila primernejša za nastanek žalosti ali zaskrbljenosti kot pa dolgočasja.
Druga bolnica je na enak način želela izraziti svoje nezavedne erotične fantazije oz. asociacije, povezane s spanjem. Spadala je v skupino žensk, ki v svojih seksualnih fantazijah konstruirajo izključno takšne situacije, v katerih je njihova odgovornost izključena, npr. strupum violentum [posilstvo], ki ga utrpijo po dolgem prepiru ali med spanjem.1
Takšne minljive konverzije lahko nekoliko redkeje opazimo tudi na področju motilitete. Ne mislim na simptomatska dejanja v smislu Freudove »Psihopatologije vsakdanjega življenja«, kjer so to kompleksne in koordinirane dejavnosti, ampak na izolirane in občasno boleče mišične krče ali ohromitvi podobno mišično oslabelost. Nevrotik, ki je na vsak način želel ostati homoseksualec in se osvoboditi v sebi vse bolj prebujajoče se heteroseksualne erotike, je vedno čutil krče v spodnjem delu leve noge, če mu je tekom analize uspelo potlačiti za erekcijo primerne fantazije. Bolnik je v svojem simptomu prepoznal naslednjo simbolično istovetnost: »noga=penis, krč=erekcija«. Pri enem izmed bolnikov je udrtje trebušne stene (z občutkom uplahnjenosti penisa ali brez) nastalo takoj, ko si je v odnosu do svojega zdravnika dopustil več svobode, kot je je dovoljevalo njegovo otroško preplašeno nezavedno. Na podlagi analitičnih izkušenj je ta krč predstavljal zaščitni ukrep pred grozljivim kaznovanjem (kastracijo), s katerim so mu v otroštvu pogosto grozili. Neredko uspe v krčevito stisnjeni pesti prepoznati željo po napadu, v kontrakciji žvekalnih mišic pa trmasto molčanje ali zakrito oz. nezavedno željo po ugrizu.
Bežno oslabelost celotnega mišičja ali določenih mišičnih skupin se lahko občasno interpretira kot simptom moralne oslabelosti ali odpora do določenega dejanja. Bojevanje dveh enako močnih tendenc (podobno kot v sanjah) se lahko izrazi v inhibiciji določenih gibov ali njihovi okoreli ohromelosti oz. v hkratni oživčenosti agonistov in antagonistov.
Med analizo tovrstnih minljivih konverzivnih simptomov se praviloma ugotovi, da se je podoben primer zgodil že kdaj prej v bolnikovem življenju. V takšnem primeru moramo raziskovati okoliščine nastanka simptoma. Občasno nastane tudi takšen konverzivni simptom, ki ga na podlagi bolnikovih navedb pred analizo ni bilo mogoče zaznati, kar sicer nikoli ni možno z gotovostjo potrditi, saj obstaja možnost, da je bil omenjeni simptom le spregledan s strani bolnikovega samoopazovanja, ki je bilo pred analizo še premalo izostreno. Vnaprej seveda ne moremo izključiti niti možnosti, da napredovanje analize v smeri precej bolečih duševnih plasti skali tamkajšnji navidezni duševni mir in bolnika prisili v tvorbo novih simptomov. V vsakdanjem življenju ali med neanalitično obravnavo se namreč asociacije prekinejo, še preden se doseže omenjene duševne plasti.
Med zdravljenjem lahko nastanejo tudi bežni prisilni pojavi. Pravzaprav je vsaka med analizo pojavljena nesmiselna ideja, ki v zavesti nadomešča druge, smiselne ideje, nekoliko podobna prisilnim mislim (»nadomestne ideje« po Freudu). Vendar bolnik občasno neposredno producira prisilne misli, ki njegovo razmišljanje resnično preplavijo in se lahko prekinejo le s pomočjo analitične interpretacije.
Eden izmed mojih bolnikov s prisilno nevrozo je na primer svoje prosto asociiranje nenadoma prekinil z mislijo, da ne razume, zakaj beseda okno pomeni ravno okno. Zakaj črke o-k-n-o, ti brezpomenski zvoki in šumi, pomenijo nek oprijemljiv predmet? Vsi moji poskusi, da bi ga usmeril nazaj k nadaljnjemu asociiranju, so bili neuspešni, saj ga je ta ideja toliko zaposlila, da ni zmogel misliti na nič drugega. Inteligentni bolnik me je nekaj časa uspešno zavajal. Pričel sem razpravljati o njegovi ideji in mu tudi povedal nekaj o teorijah nastanka jezika. Vendar kmalu sem moral uvideti, da se moje interpretacije bolnika niso kaj dosti dotaknile, ampak ga misel o oknu še vedno prisilno zaposluje. Ugotovil sem, da imam v tem primeru najverjetneje opravka z duševnim odporom, in pričel sem raziskovati razloge njegovega nastanka. Razmišljal sem, kaj se je v analizi dogajalo pred nastankom te prisilne misli. Bolniku sem razložil pomen nekega simbola in zdelo se mi je, da je mojo razlago tudi uslužno sprejel. Ko sem se tega spomnil, sem z bolnikom podelil svoje predvidevanje, namreč da moje razlage verjetno ni zmogel sprejeti, ugovor proti njej pa je potlačil. Ta njegov potlačeni dvom se je verjetno pojavil v popačeni obliki kot prisilna misel »zakaj črke o-k-n-o pomenijo ravno okno«. Njegovo vprašanje se je torej dejansko glasilo na naslednji način: »Zakaj bi ta malo prej interpretirani simbol moral pomeniti ravno to zadevo?« Ob tej interpretaciji je moteča prisilna misel resnično izginila.
Posredno ugovarjanje, ki je v tem primeru nastalo nezavedno v obliki prisilnega dejanja, je očitno podobno pojavom, ki jih lahko opazimo pri otrocih, vendar z razliko, da pri slednjih izvirajo iz zavestne reakcije. Otroci svoje ugovarjanje odraslim pogosto omejijo na posredno izražanje ali namigovanje, saj jim manjka poguma in samozavesti.2
Drugi prisilni nevrotik mi je svoje nezaupanje naznanil na drugačen način. Naenkrat ni več razumel tujk, ki sem jih uporabljal. Nekaj časa sem mu jih zvesto prevajal, nakar je izjavil, da sedaj ne razume več niti madžarskega jezika. Obnašal se je, kot da bi bil neumen. Razložil sem mu, da z nerazumevanjem nezavedno izraža svoje nezaupanje. V resnici je želel zasmehovati mene (zaradi mojih interpretacij), vendar je svoj namen potlačil in se sam prikazal kot neumen, kakor da bi rekel: »Moram biti neumen, da lahko verjamem ta nesmisel.« Od takrat dalje je razumel vse moje interpretacije.3
Tretjemu nevrotiku je na prisilen način neprestano rojil po glavi srbski izraz za besedo zdravnik (»lekar«). Prisilo je povzročila nemška homonima te besede, kletvica, ki si jo je bolnik zaradi svoje visoke moralnosti lahko priznal le na posreden način. Po moji interpretaciji je prisila skoraj popolnoma izginila.
V izjemnih primerih lahko med analizo nastanejo tudi prave halucinacije (dosti pogostejša so seveda izredno živa in živahna spominjanja, do katerih bolnik še ohrani svojo objektivnost).
Ena izmed mojih bolnic je bila tako rekoč nadarjena za haluciniranje, kar je tudi vedno izkoristila, ko se je analiza dotaknila zadev, ki so bile zanjo neugodne. Takrat je nenadoma izgubila rdečo nit prostega asociiranja in začela producirati halucinacije s strašnimi vsebinami. Nenadoma je vstala in se skrila v kot sobe. Močno prestrašena je izvajala krčevite obrambne in zaščitne gibe, nakar se je končno umirila. Ko je ponovno prišla k sebi, je znala natančno opisati halucinirane dogodke. Tako se je ugotovilo, da so njene halucinacije dramatizirale in simbolizirale fantazije, ki so bile povezane z zadnjo asociacijo, ki jo je imela neposredno pred nastankom halucinacij. To so bile večinoma simbolične fantazije (bojevanje z divjimi živalmi, utrpeli agresivni prizori). Njihova analiza je večinoma vodila do novih spominov, s pomočjo katerih je bolnica dosegla pomembno olajšanje. Halucinatorno-simbolična uprizoritev je bila torej zadnji način, s katerim ji je uspelo preprečiti ozaveščanje določenih uvidov in spominov. V tem primeru sem lahko tudi opazoval, kako se je asociacija počasi približevala zavestnemu uvidu določenega neugodnega dejstva in kako je čustvena vznemirjenost v predzadnjem trenutku regresirala z nenadno premestitvijo v zaznavno sfero.
Med analizo neredko nastanejo tudi minljive iluzije (predvsem vohalne). V nekem primeru sem imel možnost videti iluzorno spremenjenost celotnega izkustvenega sveta. Z eno izmed mojih bolnic sva se ravnokar pogovarjala o njeni pretirani ambicioznosti, ki izvira iz narcistične vezanosti. Pogovarjala sva se tudi o tem, da bi bila srečnejša, če bi to uvidela, se odpovedala določenemu delu svojih uveljavitvenih sanjarjenj in bila zadovoljna tudi s skromnejšimi uspehi. Nato je z žarečim obrazom vzkliknila: »Čudovito, zdaj je naenkrat pred mano vse tako jasno. Soba, knjižna omara in vse ostalo se svetlika v živih in naravnih barvah ter se plastično umešča v prostor.« Še naprej sem jo spraševal in izvedel, da že več let ne vidi sveta tako »čutno«, ampak obrabljeno, medlo in zbledelo. Razlaga tega je bila naslednja: bolnica je bila kot otrok razvajena, njena takratna okolica ji je izpolnila vsako željo. Odkar je odrasla, se neusmiljena usoda ne ozira na njena fantazijska hrepenenja in svet se ji »ne dopade več«. Tega občutka si ni priznala, ampak ga je premestila na področje vidnega zaznavanja. To je bil tudi vzrok, da je svet zaznavala v skladu z zgoraj opisano spremembo. Ko sem ji govoril o odpovedovanju določenega dela izpolnitev njenih želja, s čimer bi lahko bila deležna novih priložnosti za srečo, se je v njej prebujajoče upanje prav tako uprizorilo na optičnem področju, saj je svet pred njo zalesketal in postal čutno resničen. Takšno nihanje optičnega vzburjenja bi lahko s Silbererjevim poimenovanjem opredelili kot avtosimbolični pojav oz. kot simbolizirano samoopazovanje duševnega delovanja. V tem primeru bi sicer bilo pravilneje, če bi nenadno izginotje simptoma opredelili kot minljiv nastanek simptoma.
Kot minljivo »regresiranje značaja« bi poimenoval med analizo pogosto nastal pojav, katerega bistvo je na kratko povedano v tem, da določene značajske poteze prehodno izgubijo svojo sublimiranost in nenadoma regresirajo na stopnjo primitivno-otroškega čustvenega življenja, iz katerega so nastale.
Neredko se pri nekaterih bolnikih med analizo pojavi močna potreba po uriniranju. Nekateri takrat zadržijo izločanje do konca seanse, nekateri pa so primorani takoj vstati in dostikrat skorajda s strahom zapustiti prostor, da bi lahko opravili potrebo, preden se onečedijo. V primerih, ko je bilo možno izključiti fiziološko razlago tega pojava (nanaša se izključno na te primere), sem v prisili uriniranja lahko ugotovil naslednji duševni vzrok: vedno se je pojavilo pri ambicioznih in samovšečnih bolnikih, ki so svojo samovšečnost zanikali še pred sabo, in sicer takrat, ko je njihovo samovšečnost globoko prizadela s pomočjo analize ozaveščena duševna vsebina, zaradi česar so se pred svojim zdravnikom počutili ponižane, ne da bi bili sposobni to prizadetost svojega »jaza« popolnoma ozavestiti, logično predelati in pretrpeti.
Pri enem izmed mojih bolnikov je bil omenjeni paralelizem med bolj ali manj bolečo naravo analize in stopnjo njegove potrebe po uriniranju tako očiten, da je bilo možno z dalj časa trajajočim ukvarjanjem z določeno, zanj neugodno temo izzvati potrebo po uriniranju. Tovrstno »regresijo značaja« lahko analitični pogovor o kritični temi začasno ali dokončno odpravi.
V opisanih primerih je možno s strani Freuda odkrito regresijo (vrnitev na zgodnejšo razvojno stopnjo) opazovati tako rekoč »in flagranti« [v trenutku dejanja].
Vidimo, da lahko v primeru razočaranja določena sublimirana značajska poteza – če predpostavimo ustrezne fiksacije v duševnem razvoju – resnično regresira na infantilno razvojno stopnjo, kjer zadovoljitev še ne sublimiranega gona ni naletela na ovire. (Namesto uvida v prizadeto ambicijo nastane prisila po uriniranju, ki na tak način obudi otrokovo prvo veliko osramočenost.) S tem tudi pregovor »on revient toujours à ses premières amours« [vedno se vračamo k svoji prvi ljubezni] pridobi svojo psihološko potrditev; posameznik, čigar samovšečnost je bila prizadeta, se ponovno vrne k avtoerotičnim temeljem svojih strasti.
Minljive motnje odvajanja (driska, zaprtje) pogosto odražajo regresijo analnega značaja na stopnjo analne erotike. Bolnik, ki je na koncu meseca svojim staršem moral nakazati dogovorjeno denarno pomoč (čemur se je njegova nezavedna skopost upirala), je praviloma dobil močno drisko. Drugi bolnik je z močnimi vetrovi kompenziral plačan honorar.
Če bolnik (v primeru ustrezne avtoerotične fiksacije) občuti zdravnikovo ravnanje kot neljubeče, lahko preide k samozadovoljevanju. Tovrstna oblika transferja je hkrati tudi priznanje v otroštvu izvajanega in morda popolnoma pozabljenega samozadovoljevanja. Kot otrok se je lahko odpovedal samozadovoljevanju, ker je objektna ljubezen (ljubezen staršev) to kompenzirala. Vendar če ga doleti razočaranje v objektni ljubezni, regresira na stopnjo avtoerotizma. Občasno tudi takšni bolniki, ki se ne spomnijo, da bi se kdaj samozadovoljevali, nekega lepega dne priznajo, da se niso mogli upreti neobvladljivi želji po samozadovoljevanju. V takšnih primerih se nato tudi spomnijo v otroštvu resnično izvajanega, vendar popolnoma pozabljenega samozadovoljevanja.
Te nenadne regresije na stopnjo analne, uretralne in genitalne avtoerotike pojasnijo tudi, zakaj postane v primeru strahu (npr. strahu pred izpitom) dispozicija za delovanje teh erotizmov tako močna. Nadalje pojasnijo tudi popustitev obeh mišičnih sfinktrov prestopnika, ki ga je med obešanjem grozno strah in lahko poleg tega ejakulira. Slednje je poleg neposrednega živčnega dražljaja možno razložiti tudi kot zadnjo krčevito regresijo k virom življenjskih užitkov. Enkrat sem bil priča, ko je 70-letni ledvični bolnik, ki je trpel zaradi hudega glavobola in drugih bolečin, v svojih mukah izvajal masturbacijske gibe.
Pri nevrotičnih moških, ki zdravnikovo ravnanje doživljajo kot neljubeče, lahko nastanejo homoseksualne prisilne misli, ki so pogosto usmerjene na zdravnikovo osebnost. To je skorajda eksperimentalni dokaz tega, da ima prijateljstvo tudi homoseksualno korenino, ki lahko v primeru razočaranja nad prijateljstvom regresira na primitivno stopnjo čustvenega dražljaja.
Transfer. Pri enem izmed svojih bolnikov sem opazil, da je izredno dosti zehal. Lahko bi rekli, da se je pri meni gotovo dolgočasil, vendar je bilo očitno, da je pri analitičnem delu praviloma sodeloval z velikim zanimanjem. Zehati je začel ravno pri pogovorih, ki bi zaradi boleče in zanj pomembne vsebine morali v njem prebuditi predvsem zanimanje, ne pa dolgočasje.
Menim, da sem pri drugem bolniku, ki se je vključil v obravnavo kmalu zatem, našel razlago tega posebnega pojava. Tudi ta je pogosto zehal, predvsem takrat, ko za to sploh ni imel razloga, vendar so se mu takrat tudi solzile oči. To mi je dalo naslednjo idejo: kaj pa, če zehanje omenjenih dveh bolnikov predstavlja popačenost vzdihljaja? In analiza je resnično v obeh primerih to tudi potrdila. Pri obeh bolnikih je cenzura potlačila določena boleča čustva, ki se jim je analiza približala (žalost, žalovanje), vendar popolne potlačitve ni bila sposobna. Povzročila je le njihov transfer k drugemu načinu izražanja, kar je zadostovalo, da se njihovo bistvo ne ozavesti. Po teh opažanjih sem tudi pri drugih bolnikih postal pozoren na oblike njihovega izražanja in ugotovil sem, da obstajajo tudi druge oblike transferja. Eden izmed mojih bolnikov je na primer kašljal vedno, ko je želel nekaj zamolčati. Nameravan, vendar potlačen govor se je kljub temu uveljavil v obliki kašlja.
Vidimo lahko, da se transfer med različnimi načini izražanja dogaja vzdolž fizioloških soseščin (zehanje – vzdihovanje, govorjenje – kašljanje). Kašljanje lahko sicer izraža tudi zavestno ali nezavedno namero smeha, ki pa je naknadno potlačena. Način izražanja transfernega čustva v tem primeru zajema (kot pri pravem histeričnem simptomu) tudi kazen za izpolnjeno željo.
Nevrotične ženske na zdravniškem pregledu pogosto pokašljujejo, npr. pri avskultaciji. Tudi to kašljanje se lahko šteje za transfer želje po smehu, ki je bila izzvana s strani erotičnih misli in občutkov. Po povedanem ne bo presenetljivo, da je v enem izmed mojih primerov bežno nastalo kolcanje predstavljajo nadomestek obupanega vzdihljaja.
Ti med analizo nastali in minljivi simptomi sicer osvetlijo tudi tovrstne kronične histerične simptome (krčevit jok, krčevit smeh). Ko sem svoja opažanja podelil s profesorjem Freudom, me je opozoril na transfer, ki se zdi skoraj nemogoč, vendar ni zaradi tega nič manj resničen. Bolnikovo kruljenje v želodcu je vedno nastalo takrat, ko je nekaj zamolčal; potlačen govor se je spremenil v »trebušni govor«.
*
»Minljiva nastajanja simptomov« imajo poleg didaktične vrednosti, ki je bila poudarjena na začetku študije, tudi določeno praktično in teoretično vrednost. Po eni strani lahko služijo kot izhodišče za premagovanje bolnikovih najmočnejših in s transferjem zakritih odporov, s čimer se lahko praktično uporabijo v psihoanalitični tehniki. Po drugi strani omogočijo, da lahko neposredno opazujemo nastanek in izginotje bolezenskih simptomov, s čimer se na splošno osvetli način nastajanja in izginevanja nevrotičnih pojavov. Omogočijo torej, da oblikujemo mnenje o dinamiki obolevanja vsaj nekaterih bolezenskih vrst.
Freud nas je naučil, da ima nevrotično obolenje tri faze: temelj predstavlja infantilna fiksacija (razvojna motnje libida), druga faza je potlačitev, ki je še brezsimptomatska, tretja pa je izbruh bolezni oz. nastanek simptoma.
Na podlagi tukaj zbranih izkušenj o minljivem nastajanju simptoma lahko štejem za verjetno, da tako pri teh nevrozah »en miniature« [majhnih], kakor tudi pri velikih, nastane simptom le v primeru, če zaradi določenega zunanjega ali notranjega vzroka grozi duševnosti nevarnost, da se potlačeni deli kompleksa asociativno povežejo z zavestjo oz. se ozavestijo, kar je moteče za ravnotežje določenih zgodnejših potlačitev.
Bolečinski cenzuri, ki skrbi za ohranjanje mirne zavesti, lahko v takšnem primeru uspe, da v zadnjem trenutku preusmeri vznemirjenje iz progresivne poti oz. poti, ki vodi do zavesti. Vendar ker ponovna vzpostavitev predhodnega stanja potlačenosti ne uspe v celoti, ima tudi vznemirjenje možnost manifestacije, četudi v popačeni obliki kot simptom.
Opombe:
1 Zdi se, da je bil nekoč zelo razširjen histerični simptom omedlevice, ki je imel podobne motive, analiziran s strani družbe. Ta je namreč ugotovila v ozadju zakrit namen, ki je na tak način postal predmet posmeha. Od takrat dalje omedlevica ni aktualna niti v vsakdanjem življenju niti na odru, saj je izgubila svojo verodostojnost.
2 Petletnemu dečku sem nekoč rekel, naj se ne boji leva, saj bo ta gotovo pobegnil, če mu odločno pogleda v oči. Otrok je nadaljeval z vprašanji: »Ali lahko tudi ovca požre volka?« Moj odgovor je bil: »Sinček moj, izgleda, da mi nisi najbolj verjel, kar sem ti povedal o levu.« »Ne, resnično nisem verjel, ampak zaradi tega vam ni treba biti jezni,« je odgovoril mali diplomat.
3 Na podlagi analitičnih izkušenj je verjetno, da nekateri inteligentni otroci pred potlačitvenim procesom latence in preden prerastejo svojo »veliko sramežljivost« štejejo odrasle za nevarne neumneže. Menijo, da jim brez nevarnosti kaznovanja ni mogoče povedati resnice ter da je treba računati z njihovo nekonsekventnostjo in nerazumnostjo. Ta otrokova perspektiva sploh ni tako neutemeljena.
* * *
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
