»Kaj skrivaš v dlaneh?« me je sredi psihodramske igre vprašala psihoterapevtka. Sploh se nisem zavedala, da sem sredi dialoga sklenila predse dlani in ju trdno držala skupaj, kot da bi skrivala nekaj dragocenega. Šele čez nekaj minut me je spreletelo, presenečena sem bila nad odgovorom: »Srce skrivam!«
Spoznala sem, da se mala žalostna deklica, ki se je niti ne zavedam, počuti varno le v skupini, saj čuti skupino kot veliko pozitivno mati. V odnosih s posamezniki se praviloma skrije za debelo steno. Z notranjim otrokom v podobi dojenčice, ki si želi tolažbo, sem se prvič srečala na mali skupini pred leti, vendar stika z njo nisem uspela vzpostaviti. Žalost sem se verjetno že zelo zgodaj naučila potlačiti, odrezati. V naši družini se pač s čustvi niso ukvarjali in tudi jaz se nisem do prvega resnega opozorila v obliki porušenega hormonskega ravnotežja.
Upor telesa je tisti mehanizem, ki me potiska po poti samospoznavanja. Šele ko se pojavijo simptomi na telesni ravni, začnem raziskovati psihološko ozadje bolezni in načine za povrnitev ravnovesja. To aktivno počnem zadnjih petnajst let. Najprej sem se posvečala meditacijam, da sem lahko utišala podivjan um, nato sem se lotila večletnega spoznavanja sebe preko psihološke astrologije in psihoanalize. Lasten čustveni svet sem odkrivala po plasteh in prišla do točke, ko se je bilo treba ustaviti in soočiti z globljimi psihološkimi vzroki čustvenega in telesnega neravnotežja. Delavnice postavitve družine in sedaj psihodrama me vodijo po poti razreševanja prevzetih družinskih vzorcev, stare zapise nadomeščam z novimi, bolj ljubečimi do sebe. Na telesni ravni se s pomočjo biodance učim s plesnimi gibi ob izbrani glasbi izražati svoje občutke. Povsem jasno mi je, da bom sprejela žalostno notranjo deklico šele takrat, ko si bom dovolila začutiti svojo žalost, ko jo bom lahko občutila v telesu in jo izrazila. Hkrati bo treba postaviti zdrave meje z okolico, da ne bom več potrebovala »zunanje« zaščite.
Zanimivo je, da se opisana izkušnja iz zadnje psihodramske delavnice ujema z mojo aktivno imaginacijo izpred dveh ali treh let ter razkriva globljo dinamiko: V kuhinji se je pokvarila pipa, sumim, da je nekaj narobe z vodovodno napeljavo. Oče reče, da bo pogledal, kaj je narobe, in popravil cev. Ne zaupam mu, spet bo popravil samo za prvo silo. Odločno rečem, ne, tokrat bom poklicala mojstra, enega starega mojstra, on bo vedel, kaj je treba storiti, pa naj stane, kolikor hoče. In res, mojster pride in pogleda – vsa vodovodna napeljava je dotrajana, tudi stene so gnile, treba bo podreti stene in vse na novo postaviti, potem bo voda tekla tako, kot je treba.
Zdaj razumem, zakaj me pot samozdravljenja vseskozi vodi skozi različne skupine – v njih se počutim varno, tako varno, da lahko spregovorim o svojih občutkih. Hkrati pa slišim še mnenja in občutke drugih udeležencev ter si oblikujem nov, bolj realen pogled na svet okoli sebe.
In kako sem sploh začela z delom na sebi? Eno poletje okoli preloma tisočletja sem šla na morje s kolegico, zapriseženim knjižnim moljem, drugače zodiakalno dvojčico. Čisto slučajno sem na plaži odprla eno izmed njenih knjig, ki mi je spremenila življenje. Šlo je za knjigo Marijana Košička »Človek, imej se rad!«. Takrat sem tudi jaz postala knjižni molj, redni obiskovalec knjižne police o psihologiji.
Piše: Luna v 6. hiši
Fotografija: Pixabay
