S shizofrenijo sem se prvič srečala leta 2015, ko sem imela 24 let. Za mano sta dve psihotični epizodi (te se pri shizofreniji pojavljajo v valovih) in poglobila se bom v osrednjo temo, ki je bila prisotna v obeh. Ta tema je družina, ki sem jo med psihotičnima epizodama dojemala kot zelo ranljivo in ogroženo. Med prvo epizodo sem imela napačno prepričanje, da je moj oče storil samomor, med drugo pa sem mislila, da so mi v vojni ubili primarno družino. Vprašala sem se, zakaj je nasilna smrt družinskih članov tako globoko zakoreninjena v moji psihi in kako naj si razlagam svoja doživetja v povezavi s tem.
Prvi možen odgovor, ki se mi predstavi, se nanaša na zgodovino mojih prednikov, ki so vojno dejansko doživeli in v njej izgubili ljubljene osebe. Ker se skozi DNK prenašajo informacije naših prednikov, je čisto možno, da sem zato imela travmatična doživetja, povezana z vojno. Ampak, kako naj si takšna doživetja razlagam tukaj in zdaj, v času, ko v Sloveniji nismo izpostavljeni vojni? Mislim, da se moram za primerne odgovore potopiti v simboliko družine.
Družina mi predstavlja jedro varnosti in ljubezni, varen pristan, kamor se lahko vedno zatečem. Ko ponotranjimo svoje družinske člane, jih vedno nosimo s seboj v srcu. Kaj pa se zgodi, ko človek misli, da je izgubil te vitalne elemente svojega življenja? Počuti se izgubljeno in na nek način čuti tudi prisilo, da se mora psihično osamosvojiti. Vsaj jaz sem se tako počutila med obema psihotičnima epizodama.
Oče
Naj najprej predstavim simbol očeta, ki sem ga v času epizod »izgubila« dvakrat. Simbol avtoritete, discipline in varnosti je izginil. Nadomestiti sem ga morala s trdnostjo v sebi. Ni bilo lahko, saj je bilo prisotno veliko strahu, pogosto neutemeljenega. Strah … Pravijo, da je okrog votel, notri pa ga nič ni. Strah ima moč nad nami le takrat, ko ne vemo, od kod izvira. Izgine, ko se zavemo, kaj nam sporoča in predstavlja. Če dobro pomislim, je to najbrž lekcija, ki me jo shizofrenija želi naučiti – znebiti se nepotrebnega strahu in zaupati življenju. Ko prerastemo strah, s tem ne spremenimo le pogleda na okoliščine, ki nas obdajajo, pač pa spremenimo sami sebe. Gledano v celoti je shizofrenija bolezen, ki človeka osebnostno zelo spremeni. Na nek način zaradi nje živi dve življenji v enem – življenje pred njenim izbruhom in po njem. Ostanejo posledice, ki jih lahko delimo na dobre in slabe. Med slabimi so pomanjkanje volje, motivacije in upad kognitivnih zmožnosti (nekaterim ostanejo tudi halucinacije), med dobrimi pa so spoznanja, ki nas lahko veliko naučijo. Na primer spoznanje o sebi – sama veliko lažje vidim svoje napake iz preteklosti ravno zaradi bolezni. Če ne bi zbolela, bi enake napake, kot sem jih delala prej, ponavljala še danes. Drugo spoznanje pa se nanaša na transformacijo naše osebnosti in pogleda na svet, med drugim tudi na dojemanje lastne družine.
Članek si lahko v celoti preberete v poletni številki Revije Anima, str. 44-47.
Piše: Meti Brus
Fotografija: Pixabay
Zagotovite si svoj izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019.
