V filozofiji in znanosti vse od Descartesa ali Kartezija (1596–1650) dalje obstaja problem razcepa med subjektom in objektom. Kartezijeva uvedba sistematičnega dvoma glede zaznave sveta je povzročila dualni razpad in razcepitev prej enovitega tostranskega sveta, katerega sestavni del je bil tudi človek, na subjekt in objekt. S Kartezijevo opredelitvijo človeka-subjekta kot cogita se je nenadoma rodil človekov novoveški ego, ki se je razvijal postopoma in v začetku 20. stoletja kulminiral v transcendentalnem egu Edmunda Husserla, očeta filozofske fenomenologije. Vendar je transcendentalni kartezijanski ego brez telesa. Je kot oko, ki gleda brez beločnice in šarenice, deluje pa z možgani, ki so brez opne in možganovine. S pomočjo znamenitih metod »redukcije« in »epohe« naj bi Husserlov transcendentalni ego, ki je reduciran do te mere, da to ni več niti ego v psihološkem smislu, prepozna(va)l »eidetsko« sestavo sveta s pomočjo »intencionalnosti«, ki je inherentna in lastna njemu samemu.
Maurice Merleau Ponty je bil sprva Husserlov učenec, vendar je filozofsko fenomenologijo kmalu opazil, prepoznal in obrazložil na povsem drugačen način. V center človekove zaznave je Merleau-Ponty postavil človekovo fizično telo in njegovih pet čutil. Razpoloženost in fizična razpostavljenost človekovega telesa v času in prostoru sta tisti, ki temeljno določata in opredeljujeta človekovo zaznavo. Človek sam je kot svoja lastna bit v svetu manifestiran kot telesni ego, ki se razvija sproti in se tudi prilagaja tistemu, kar vidi, otipa, sliši, okuša in voha. To pa pomeni, da človek svet, ki ga opazuje, hkrati tudi sam neprestano ustvarja. Vsaka zaznava je zato po Merleau-Pontyjevi opredelitvi v resnici – stvarjenje. Namreč, človek sam je tisti, ki v soodvisnosti od zunanjega sveta na eni in notranjega procesiranja čutnih dražljajev na drugi neprestano izvaja stvarjenje. To pa pomeni, da je stvarnik, ki je bil tudi še pri Karteziju in Husserlu domena predvsem transcendentalne avtoritete, ki iz nekega drugega, onstranskega kraljestva ustvarja svet, v katerem bivamo, delujemo in zaznavamo, sedaj naposled z ramo ob rami s človekom – nič več v onem, temveč kar v tem svetu –, na človekovi strani, in s pomočjo človekove dejavnosti vsakič znova avtor novih in novih percepcij. Filozofske implikacije takšnega preobrata stvarnikovega položaja so enormne, ampak o tem raje na drugem mestu.
Članek si lahko v celoti preberete v poletni številki Revije Anima, str. 62-66.
