Učinkovitost vsakodnevne interakcije, ustvarjanje globokih odnosov in vključevanje empatije so tisti univerzalni koncepti, ki nosijo signifikanten pomen v velikokrat preveč hektični atmosferi postmoderne družbe našega časa. In prav tu svojo izjemno vlogo odigrajo zrcalni nevroni. Kompleksni sistem zrcalnih mehanizmov je namreč tisti, ki nam omogoča, da zaznamo občutja, bolečino in emocije drugih. Empatično in poglobljeno razumevanje nam bližnjih individuumov pa je izjemnega pomena tako v širše sociološkem in psihološkem smislu kot tudi v samem psihoterapevtskem procesu.
Odkritje mehanizma zrcalnih nevronov sega v Italijo, v Parmo, v zgodnja devetdeseta leta 20. stoletja. Na Univerzi v Parmi so nevroznanstveniki z uporabo izredno natančnih elektrod, ki so jih namestili v možgane opic vrste makaka nemestrina (Macaca nemestrina), namreč ugotovili, katera celica v možganih se je aktivirala, ko je opica na primer jemala s pladnja hrano, vendar pa je prava senzacija nastala, ko so raziskovalci prišli do odkritja, da se isti nevroni (nevroni motorične skorje možganov – v premotoričnem področju F5, op. a.) aktivirajo tudi pri tem, ko opica opazuje, kako nekdo drug jemlje hrano z istega pladnja (Rizzolatti in drugi 1996; Gallese in Goldman 1998; Rizzolatti in Arbib 1998).
Zrcalni nevroni – nevrobiološka senzacija devetdesetih
Kar se nam morda danes na prvi pogled zdi popolnoma samoumevno, je bila z odkritjem zrcalnih nevronov pravzaprav prava nevrobiološka senzacija devetdesetih let 20. stoletja! Zrcalni nevroni namreč sodelujejo pri predvidevanju vedenja drugih individuumov med potekom socialnih interakcij in imajo v sebi funkcijo razumevanja dejanj sogovornika. V tem kontekstu so tako aktiven del samega socialnega doživljanja (Rizzolatti in drugi 1996; Rizzolatti in drugi 2001; Rizzolatti in Craighero 2004).
Vittorio Gallese, profesor in strokovnjak na področju nevroznanosti, nevrofiziologije ter filozofije misli, ki je poleg vodilnega nevroznanstvenika Giacoma Rizzolattija eden izmed tistih ključnih raziskovalcev, ki so v zgodnjih devetdesetih prejšnjega stoletja v Parmi sodelovali pri odkritju fenomena zrcalnih nevronov, poudarja, da življenje v večplastni družbi od nas zahteva, da neprestano razvijamo svoje kognitivne veščine, ki nam bodo omogočale prepoznavanje, razumevanje in primerno odzivanje na reakcije in delovanje drugih ljudi.
Zrcalni nevroni nam tako omogočajo razumevanje drugih posameznikov. Poskrbijo namreč za svojevrstno notranjo imitacijo njihovih dejanj, kar nas stimulira k emocijam, ki so acociirane s temi dejanji. V primeru, ko recimo vidimo nekoga, ki se smehlja, se vzbudijo tudi naši zrcalni nevroni za smehljanje, kar občutimo v trenutku in brez vloženega napora (Iacoboni 2008). Zrcalni nevroni namreč ‘rešujejo problem misli drugih’ – omogočajo dostop do misli drugih in razumevanja slednjih ter s tem omogočajo t. i. intersubjektivnost.
Zrcalni nevroni kot predpogoj za uspešen stik s sogovornikom
V procesu komuniciranja o svojih emocijah in namenih uporabljamo geste, facialno ekspresijo in telesno držo, ki predstavljajo t. i. družbene signale, ki jih oddajamo v svojih interakcijah. Zrcalni nevroni so edine možganske celice, ki so tako rekoč specializirane za kodiranje dejanj drugih ljudi in nas samih. Celoten sistem zrcalnih mehanizmov v svojem bistvu predstavlja esencialne možganske celice za socialne interakcije, saj brez njih po vsej verjetnosti ne bi bili sposobni dekodirati dejanj, namenov in emocij drugih ljudi.
Mehanizem zrcalnih nevronov tako igra signifikantno vlogo predvsem kot podlaga intuicije, empatije in čustvene inteligence. Pomemben je pri identificiranju določenih mentalnih stanj pri opazovani sovrsti, kar v svoji esenci predstavlja predpogoj za uspešen stik in komunikacijo s sogovornikom, sama sposobnost prepoznavanja in razumevanja namenov, ki so povezani z dejanji drugih individuumov, pa je bistvena komponenta družbenega vedenja (Gallese in Goldman 1998; Rizzolatti in Craighero 2004; Ramachandran 2011).
Številne kredibilne znanstvene študije so pokazale, da se pri avtistih pojavljajo izzivi v procesu socialnih interakcij. To je povezano s pomanjkanjem sposobnosti razumevanja namenov, ki stojijo za izvedbo dejanj drugih individuumov; sistem zrcalnih nevronov avtistov je namreč do neke mere disfunkcionalen (Ramachandran 2011). Sicer je večinoma bolj primerna raba izraza spekter avtističnih motenj (Autism Spectrum Disorder), ki kaže na to, da ima bolezen mnogo različic, ki se razlikujejo v intenziteti, a si delijo nekatere značilne simptome.
Članek si lahko v celoti preberete v poletni številki Revije Anima, str. 6-11.
Zagotovite si svoj izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-poletje-2019, lahko pa sebe ali svoje najbližje obdarite z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina.
