Doc. dr. Robert Oravecz je specialni psihiater in psihoterapevt, doktor v ormoški psihiatrični bolnišnici, predavatelj na več univerzah, ustanovitelj Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo (ispp.si), predvsem pa človek, popolnoma predan svojemu poklicu – delu z ljudmi, h kateremu ga je poklicalo življenje samo.
Rodil se je madžarskim staršem v Vojvodini, kjer je preživel otroštvo, študiral je na Madžarskem, poklicna pot pa ga je pripeljala v Slovenijo, kjer deluje že vrsto let. Svoj dom je našel v mirnem okolju južnih prleških gričkov, čudoviti Ptuj pa prepoznal za svoje mesto.
Glavnino intervjuja si preberite v tiskani jesenski številki revije Anima (letn. 2, št. 3), tu pa objavljamo tisti del, ki ga zaradi prostorske omejitve v tiskano številko nismo mogli uvrstiti. Tu je njegov odgovor na vprašanja, kako današnja družba s svojimi značilnostmi in zahtevami vpliva na duševno (ne)zdravje ljudi, katere psihične težave so v našem prostoru in času najpogostejše in kaj bi se dalo narediti za več notranjega miru in vsesplošnega duševnega zdravja pri ljudeh.
Vsak zgodovinski čas ima svoje breme. Če se primerjamo s časom, ko sta ustvarjala Hieronymus Bosch in Albrecht Dürer – »štirje jezdeci apokalipse«, smrt, kuga, vojna in lakota – se zdi današnji čas kot uresničitev paradiža. Tudi obdobje nacizma ali stalinizma se nam zdi kot oddaljen čas, v katerem so ljudje doživljali strahote, ki si jih danes ne moremo niti predstavljati.
Pa vendar, počasi spoznavamo, da razvoj našega biološkega ustroja ne uspe dohitevati naglega razvoja civilizacije in življenjskega sloga. Vse kaže na to, da so trenutno naši največji sovražniki mehanizmi, ki so nekoč učinkovito skrbeli za preživetje zelo hudih dogodkov, izkušenj. Med njimi sta zagotovo stres in travma.
Hans (János) Selye je v šestdesetih letih opisal fiziološke značilnosti stresne reakcije, nato pa je Richard Lazarus opisal še psihološke značilnosti tega procesa. Selye je pojasnil, kako so stresni mehanizmi na ravni nevrobiologije in nevroendokrinologije izredno funkcionalni za pripravo posameznika na etološko reakcijo spopada, bega ali »zmrznitve«, a so tovrstne situacije v sodobni družbi relativno redke, so pa toliko bolj travmatogene.
V sodobni družbi se soočamo z dolgotrajno izpostavljenostjo uničujočemu stresu, t. i. distresu. Ob dolgotrajni, pojavljajoči se stresni izpostavljenosti se kronično dvigne nivo kortizola, snovi, ki skrbi za reparacijo telesnih funkcij, recimo po spopadu z medvedom. Kortizol poveča raven sladkorja in maščob v krvi, poviša tudi krvni tlak in usmeri presnovo v shranjevanje energije v maščobo. S tem smo pravzaprav opisali metabolni sindrom, ki je osnova za srčno-žilne in možgansko-žilne bolezni.
Zadnja leta se vedno bolj potrjuje povezava med kronično izpostavljenostjo stresu in depresijo ter upadom mentalnih funkcij v starosti. Do tega pride prek zapletenega modela oviranja regeneracije možganskih celic in njihovih povezav.
V kolikšni meri je ta problematika rezultat sodobnih družbenih zahtev, je nekoliko diskutabilno. Če se vrnemo k Lazarusu, potem se soočamo po eni strani z družbenimi izzivi, po drugi strani pa s strategijami spopadanja. Ob tem je treba nekaj pozornosti posvetiti prehranjevalnim navadam in življenjskem slogu.
Še pred dvema desetletjema je bila navada, da so se delavci po službi ustavili v gostilni na pivo ali špricar. Predebatirali so težave v službi, se pohecali na račun žena, se skregali okoli nogometa … Denarja se ni splačalo šparati, ker ga nikoli ni bilo toliko, da bi to omogočilo prehod iz enega družbenega sloja v drugo.
Kam gre delavec po službi danes? Večinoma v drugo službo, v »fuš«, gradit hišo, delat na njivo. Z družbeno spremembo se je pokazala možnost vzpona po družbeni lestvici, predvsem na podeželju. Temu bi se lahko reklo »meščanizacija«. Posedovanje je postalo merilo družbene uspešnosti, podjetnosti, »pridnosti«. Danes je na podeželju povsem samoumevno, da mlada družina, par pri tridesetih letih, poseduje vse to, kar je naša generacija »baby boomerjev« dosegla tekom celotne življenjske kariere.
Rorty piše o tem, kako ni mogoče pričakovati pozitivne navezanosti brez zadostne materialne opremljenosti. Revolucionarji, kakršen je bil Lenin, so predstavljali družbeno pravičnost kot posledico ukinitve zasebne lastnine in enakomerno razdelitev dobrin. Sčasoma se je pokazalo, da so določene psihične potrebe po posedovanju močnejše od revolucionarne etike in strahu pred kaznovanostjo.
Zdi se, da je družbena transformacija izrazito povečala potrebo po posedovanju. Mediji nas nenehno bombardirajo s ponudbo vedno novejšega, boljšega, dražjega … Uspeh se meri v milijonih, jahtah in dvorcih.
Naša družba je v zadnjih dvajsetih letih postala vzorčna potrošniška družba, kakršno je opisal Erich Fromm trideset let nazaj. Posedovanje ne služi več le zadovoljitvi življenjskih potreb, temveč je najpomembnejši element identitete. Narcisizem je postal označevalec našega časa. Potreba po posedovanju in prezentiranju posedovanega izredno destruktivno deluje na naše doživljanje realnih potreb, kot nam jih sporočajo naši možgani.
S tem, da svojemu telesu nenehno vsiljujemo situacije in obremenitve, ki niso v skladu z našim biološkim ustrojem, ga silimo v obrambno delovanje, pri čemer poskuša kompenzirati vsiljene obremenitve. Moramo si priznati, da večino časa počnemo stvari, ki so družbeno (tj. medijsko) preferirane, in ne to, kar bi nam dejansko ustrezalo. Najlažje je to videti prek izbiranja partnerja in prehrane. Partnerja tradicionalno izbiramo s čuti, kot so voh, dotik, vid. Pri tem so pomembni arhaični elementi ter identifikacije iz lastnega otroštva. Te čutne mehanizme pogosto povozijo družbeni ideali, pričakovanja, materialni interesi.
Podobno je tudi s prehrano. Nekoč, pred stoletji, se je dolgotrajni stres navezoval na mraz, lakoto, bolezen. Zaradi tega ob kronični stresni izpostavljenosti in izčrpanosti čutimo močno željo po sladkem in mastnem, čeprav bi v razmerah sodobnega časa morali konzumirati več zelenjave in nekaterega sadja. Ko vstopimo v trgovine, nas trgovci bombardirajo s sladkarijami, prehransko nekvalitetnimi izdelki.
Če opazujemo nakupovalne navade pripadnikov različnih družbenih slojev, hitro opazimo, da bolj revni kupujejo veliko več sladke hrane, tobaka in alkohola. Lahka dosegljivost prekomernih količin hrane in pomanjkanje rekreativne aktivnosti povzročata veliko škode.
Če povzamemo, lahko rečemo, da se zdajšnji pripadniki slovenske družbe ne zavedajo cene potrošništva, posledic čezmernega posedovanja in neadekvatnih kompenzacijskih mehanizmov, s katerimi poskušajo obvladovati svojo stresno izpostavljenost, izčrpanost, soočenost s konflikti.
Če se vrnemo k narcisizmu in pomanjkanju zdravilnih ritualov, potem je razumljivo, zakaj so potencialno travmatogene situacije doživete kot skrajno ogrožajoče. Če živimo v času, v katerem so uspeh, zdravje in užitek »obvezni«, postane travmatogeno vse, kar je izven kroga teh idealov. Hude stvari se dogajajo le drugim, daleč od nas … Smrt, bolezen, nasilje pristanejo daleč na robu družbenega diskurza. Ni več senzitivnosti za trpljenje drugih, ni prostora za travmatske narative, zdravilne rituale. Narcisizem sam po sebi nakazuje ranljivost, krhkost, prisotnost neintegriranih elementov, ki onemogočajo soočanje s čustvi drugih, empatijo.
Sodobna biološka psihiatrija se nujno prilagaja tem družbenim trendom. Posameznik postane biološki stroj, ki se reducira na simptome in odzive na zdravilo. Problemi, trpljenje, zgodba posameznika ob tem lahko ostanejo skriti, nedotaknjeni, saj so nepomembni.
Sodobna psihiatrija se kaže v dvojni vlogi. Z antidepresivno terapijo, ki omogoča trofotropne mehanizme okrevanja ob stresni izpostavljenosti, učinkovito blažimo škodljive posledice sodobnega življenja, sicer pa smo »dobri vojščaki kapitalizma«, saj s svojimi ukrepi podaljšujemo disfunkcionalni življenjski slog posameznikov, ki posedovanje postavijo nad svoje realne potrebe.
Na vlogo psihoterapije gledam bolj optimistično. Medtem ko psihiatrija v glavnem deluje proti distresu, psihoterapija lahko deluje korektivno, v smislu individuacije, separacije in korekcije transgeneracijsko prenesenih vzorcev.
Psihotravmatologija je veda, ki energično deluje proti zgoraj opisanim družbenim trendom, saj se trudi razkriti tiste pomembne življenjske dogodke, ki iz ozadja gospodarijo z doživljanjem in čustvovanjem posameznika. S korektivnim delovanjem se osvobajajo tisti mehanizmi, ki so zasidrani v življenjski zgodbi posameznikov. S tem se prispeva h konstrukciji psihosocialne identitete, ki človeku omogoča zadovoljitev njegovih realnih potreb in uresničevanje njegovega poslanstva.
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-jesen-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
