Telesni občutki nam razkrivajo marsikaj o nas samih. Sporočilo o tem, kakšna čustva doživljamo in kakšno je bilo naše življenje, posuto s preizkušnjami in trpljenjem ali pa pretežno zadovoljno in umirjeno, je pogosto zakodirano v obrazno in telesno govorico.
O dobrem razpoloženju sogovornika, pa naj bo to naš partner, prijatelj ali klient na psihoterapevtski seansi, pripovedujejo dvignjena ramena in glava, ki je sproščeno nagnjena nekoliko nazaj, zagotovo pa je potrt in žalosten tisti človek, ki na stolu sedi zgrbljeno in se mu ramena kar povešajo. Tesnobnost sogovornika bodo izdajali hitri, majhni gibi, žalost pa upočasnjena gibanje in ton govora, pospremljena z nekoliko navzdol obrnjenimi ustnimi kotički (Gratch in drugi 2015).
Kaj pa se dogaja znotraj telesa?
Vesela oseba bo pogosto pripovedovala o prijetnem, toplem občutku v želodcu, rokah in nogah, žalostna bo zelo težko začutila svoje telo in bo otopela, jezen človek bo zaznaval vročino v čelu, energijo v rokah in nogah, prestrašena oseba bo čutila divje bitje srca in stiskanje v prsnem košu ter osušeno grlo, nekdo, ki se bori z gnusom, pa bo večkrat poročal o tem, da mu gre na bruhanje (Gašperlin 2016). Vendar kaj vse to pomeni, kakšno sporočilo se skriva za takšnim telesnim doživljanjem?
Čustva so psiho-organska
Ljudje vsak dan, pogosto povsem nezavedno, uporabljamo izraze, ki povezujejo organe in naša doživljanja. Za osebo, ki jo imamo radi, rečemo, da ’’nam je pri srcu’’, nekdo drug pa nam gre morda pošteno ’’na živce’’. V primeru vznemirjenosti ali ob prepuščanju čudoviti glasbi prijateljem pripovedujemo o ’’mravljincih’’, ki smo jih čutili po vsem telesu, ob prebolevanju partnerskega odnosa pa o nas šepetajo, da nam je nekdo ’’zlomil srce’’. Pri tem ne gre le za slikovite oznake, temveč so naša čustva in razpoloženja resnično povezana z organi.
Naše čustvovanje in počutje vplivata na spremembe v našem živčnem sistemu, nevroendokrinem sistemu, ki uravnava in sprošča različne hormone, ter na spremembe v skeletno-mišičnem sistemu (Flaskerud 2016).
Ob sproščenosti in umirjenosti je aktiven parasimpatični živčni sistem, ki upočasni dihanje in srčni utrip ter našim možganom sporoča, da ni nevarnosti, zaradi katere bi morali v beg ali boj, zato je tudi naše telo prijetno toplo, vse mišice so sproščene. Ob občutkih ljubljenosti, na primer v objemu najdražje osebe, se poveča izločanje oksitocina, hormona povezovanja in bližine. Povsem drugače je ob zaznavi nevarnosti, ki je lahko objektivna, zunanja (npr. postanemo žrtev roparja), ali pa psihološka, notranja (npr. ob spominjanju nečesa, kar je že minilo, vendar ima ta dogodek še vedno vpliv na nas – denimo travmatični dogodek). Možgani so fascinanten organ, ki pa ne ločuje med resničnostjo in domišljijo, zato je za okrepljen občutek strahu dovolj že, če si nekaj zgolj predstavljamo ali pa razmišljamo, sanjarimo ali sanjamo o nečem, česar se bojimo. Ob tovrstnih negativnih doživljanjih se vklopi simpatični živčni sistem, ki pospeši srčni utrip, krvni tlak in dihanje ter vpliva na povečano potenje, možgani namreč telesu sporočijo, naj se pripravi na pobeg ali borbo, zato se mišice napnejo ter pripravijo na akcijo, možgani pa so preplavljeni z adrenalinom in kortizolom (Gostečnik 2008).
Telo in možgani so tesno povezani, saj možgani na podlagi ocene varnosti ali nevarnosti oz. prijetnosti ali neprijetnosti dražljajev – ki so lahko zunanji (denimo vroča prha) ali notranji (npr. spomin na žalosten dogodek) – telesu sporočijo, kaj naj stori.
Adrenalin, kortizol ipd. so hormoni, ki nudijo zaščito, preživetje telesa, umik, da zberemo zadnje atome moči za akcijo, vendar pa, če se nato kmalu ne aktivira simpatik, ki nas pomiri, to za telo predstavlja dolgoročen, uničujoč stres (Gostečnik 2008).
Bolečine in bolezni sporočajo našo zgodbo
Iz tovrstnega stresa, nepredelanih travmatičnih dogodkov ali fobij in nezadovoljstev, ki nam grenijo življenje, to so lahko tudi odnosne travme ali nepredelana doživetja iz primarne družine, pa se lahko porodijo različne psihosomatske motnje in tudi kronične bolečine. Raziskave Jacquelyn H. Flaskerud dokazujejo, da je čustvena bolečina povezana s telesno. Močnejše ko so naše čustvene bolečine – če zelo trpimo, se izjemno bojimo, čutimo hud strah, žalost, grozo in podobno –, močnejše bodo tudi telesne bolečine, ki nas bodo morda zaradi nepredelanih čustev spremljale celo življenje (Flaskerud 2016).
Čustva so v resnici dragocen vir informacij, ki jim velja prisluhniti, saj razkrivajo, kdo smo, kaj potrebujemo in s čim preprosto ne zdržimo več. Četudi si svoje razpoloženje nemalokrat želimo prikriti ali pa še sami nismo prepričani, kako se v resnici počutimo, telo vedno pripoveduje resnico (Gašperlin 2016).
Tako se v terapevtskem procesu lahko zgodi, da klienti doživljajo raznolike telesne občutke, ki zagotovo niso naključje, temveč pripovedujejo o njihovem pisanem čustvenem svetu in tudi preživelih travmah. Vse, kar so ljudje doživeli, se je vpisalo v njihovo telo. Ljudem, ki so doživeli veliko hudega, na primer če so bili žrtve odnosne travme, nasilja, zlorab in podobno, se je to vkodiralo v njihov organsko-psihični sistem. To pomeni, da njihov avtonomni živčni sistem, fizična občutja, lahko tudi nehoteni gibi, izhajajo iz travme, ki se – četudi spada v preteklost – še vedno odraža v telesnem delovanju, posledično tudi v čustvenem in mentalnem procesiranju (Gostečnik 2008).
Telo pomiri le delo s telesom
Travma se vcepi v telo, kar pomeni, da jo telo – četudi smo bili v času, ko se nam je zgodila, še dojenčki – vedno pomni. Človek, ki je doživel veliko grozot, ima v sebi ”programiran” telesni odziv, ki napenja njegove mišice, telo preplavlja s kortizolom in pripravlja na boj ali pobeg. Takšna oseba se zelo težko umiri, sprosti in polno zaživi.
Življenje v nenehnem strahu in grozi ali dolgoletno tlačenje jeze telo zaznamuje, telo in psiha se le težko umirita. Tudi bivanje v odnosih, nabitih z žalostjo, skrivnostmi, tesnobo, vpliva na telo in naše misli, saj smo v tem primeru polni katastrofičnih pričakovanj, predvidevamo le slabo, ves čas smo na preži. Za umiritev telesa in razvijanje občutka, da smo v redu, da je grozno že za nami, ne pomaga le pripovedovanje, pa naj bo v pogovoru z najbližjimi ali na terapevtski seansi. Treba je začutiti telo, mu zaupati in dopustiti, da čutimo, kar čutimo, šele nato se bo telo umirilo, človek pa bo dobil občutek nadzora nad svojim življenjem (Gostečnik 2008).
Delo s travmo ter čustvi, ki puščajo pečat in ne izhajajo nujno iz travme, imajo pa velik vpliv na kvaliteto življenja (na primer jeza, gnus in strah), je vedno delo s telesom. Pri tem je ključnega pomena, da posameznik dobi občutek za razlikovanje med preteklostjo, v kateri se je zgodila travma, ter sedanjostjo, v kateri človek biva sedaj.
To je možno s kombinacijo ubeseditve tega, kar se je zgodilo (to pomeni, da na glas poimenujemo, kar smo preživeli), ter začutenja telesnih občutij, ki jim namenimo vso pozornost. Telo je modro, zato mu velja prisluhniti. V terapevtskem procesu je nujno, da terapevt sočutno in pozorno spremlja posameznikove odzive in takoj umiri telesni nemir, tako da klienta nežno povabi k zavedanju trenutka in prostora tukaj in sedaj. S tem se klientovi možgani in posledično telo začnejo učiti, da je preteklost minila, da je sedanjost drugačna in obvladljiva ter polna novih priložnosti (Gostečnik 2008).
Avtorica: Sara Bürmen, magistra zakonskih in družinskih študijev
VIRI:
Flaskerud, Jacquelyn H. ”Emotions Related to Bodily Organs/Parts.” Issues in Mental Health Nursing 37 (2016): 265–267.
Gašperlin, Izidor. Čutim, torej sem! Kranj: GI svetovanje, 2016.
Gostečnik, Christian. Relacijska paradigma in travma. Ljubljana: Založba Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, 2008.
Gratch, Jonathan Matthew, Calvo, Rafael A., D’Mello Sidney in Arvid Kappas, ur. The Oxford Handbook of Affective Computing. New York: Oxford University Press, 2015.
TERMINI:
TELESNA GOVORICA – Tako kot obrazna govorica tudi telesna govorica zajema neverbalna sporočila, ki odražajo naše razpoloženje, namere, občutke, čustva, zdravstveno stanje, nivo energije in podobno. Telesna govorica vključuje telesno držo, položaj rok in nog, hitrost oz. počasnost telesnih gibov, od mikrogibov do premikov udov, sključenost ali zravnanost ramen, položaj glave in podobno.
ČUSTVA – So eden od človeških ”sistemov”, ki so se razvili tekom evolucije. Čustva so nekakšen kompas, ki je močno povezan s telesnimi zaznavami in nas informira o tem, ali je doživljanje določene situacije za nas prijetno ali ne, ter je zato povezan tudi z našimi mislimi, vedenji in načinom življenja.
TRAVMA – Travma zajema negativne posledice doživljanja izkušenj, ki so globoko zaznamovale posameznikovo psihično strukturo ter poškodovale in preoblikovale njegovo fizično (hormonsko in organsko) in duševno zdravje in zato slabijo kvaliteto življenja. Pri odnosni oz. relacijski travmi je človek žrtev psihičnega, čustvenega, fizičnega ali drugega nasilja s strani druge osebe, pri čemer je najbolj zaznamujoča najzgodnejša travma, pri kateri je bil posameznik že kot majhen otrok s strani mame in/ali očeta zlorabljen, zanemarjen, zapuščen in podobno.
Zagotovite si najnovejši izvod revije Anima na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-jesen-2019/
ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
