»’Oko za oko’ bi pomenilo, da bi celoten svet kaj kmalu oslepel.«
MOHANDAS KARAMČAND GANDHI
Mahatma je beseda, sestavljena iz besed mahan in atman, in pomeni »vélika duša«. Priljubljeno so ga klicali tudi bapu oziroma bapudji, kar pomeni »oče«. Vsekakor je bil kot duhovni vodja in politik kolektivni oče moderne Indije, ki jo je popeljal v neodvisno in svobodno življenje. S svojim duhovnim in filozofskim naukom je na primer vplival tudi na Nelsona Mandelo, Martina Luthra Kinga ml., Dalaj Lamo in Aung San Suu Kyi.
GANDHI KOT »FILOZOF«
Čeprav se uradno ne uvršča med filozofe, je Gandhijeva praktična filozofija, s katero je duhovno in politično prosperiral in vtisnil pečat v kolektivno zavest človeštva, ostala dobro prepoznavna v malhi svetovne filozofske zakladnice. Od tod tudi naše zanimanje za Mohandasova filozofska načela. To so predvsem ahimsa kot nenasilje, izogibanje povzročanju sile, satjagraha kot vztrajanje pri resnici, svaradj kot sposobnost obvladovanja sebe in bramačarja, ki pomeni krepostno duhovno življenje. Pri razumevanju in psihološki umestitvi njegovih osnovnih filozofskih principov se bomo, tako kot vedno v naši rubriki, naslanjali na psihoanalitično in psihološkoastrološko analizo njegovega karakterja in življenja.
PREDRZEN IN PRETKAN OTROK
Za mladega Mohandasa lahko rečemo, da ga je označevala »psihologija najmlajšega«. Ne samo, da je imel dva starejša brata in starejšo sestro, temveč tudi dve starejši polsestri, njegova mati pa je bila očetova četrta žena. Psihologijo najmlajšega izmed sorojencev[1] zaznamujeta predrznost in relativna neobremenjenost s postavitvijo in strukturo družinskega nezavednega, iz česar sledita tudi povečana naivnost[2] in idealizem. Meje niso problem – vse dokler mu jih nekdo ne postavi, seveda. Izživljal se je z mučenjem psov, tako da jim je zvijal ušesa. Na skrivaj je začel jesti meso, kot pubertetnik obiskal bordel in služabnikom kradel denar,[3] zato da je lahko prišel do cigaret. Za videzom nežnega in milega fanta se je skrival strasten in uporniški mladenič. Nedvomno Mohandasa označuje tip globinskega čustvovalca, saj so trije osebni planeti, vključno z vladarico njegovega Sonca in ascendenta, v Škorpijonu. Starega komaj trinajst let so poročili, a to ga ni ustavilo, da se ne bi samo nekaj let kasneje vkrcal na ladjo za London, kjer je študiral in dokončal pravo. Pravo je bilo ne samo podlaga za njegovo kasnejše duhovno uveljavljanje satjagrahe in za njegovo neprestano kompetentno politično udejstvovanje, temveč je tudi veren izraz njegovega individuacijskega izziva, ki ga predstavlja njegov položaj Sonca v Tehtnici[4] v dvanajsti hiši.
Psihologijo najmlajšega izmed sorojencev zaznamujeta predrznost in relativna neobremenjenost s postavitvijo in strukturo družinskega nezavednega, iz česar sledita tudi povečana naivnost in idealizem.
ODISEJEVSKO VRAČANJE DOMOV
Ko se je Mohandas kot mladi pravnik vrnil v takratni Bombay, tam ni dolgo ostal. V svoji pravniški praksi baje ni prenesel navzkrižnega izpraševanja. Strastni in obsesivni karakter globinskega čustvovalca se je iz polja osebnega življenja kmalu preselil na območje stika s kolektivom. Odšel je v Južnoafriško republiko, kjer mu je službo ponudil sorodnik. Kmalu je njegov uporniški, iznajdljivi, pravični duh prišel navzkriž z apartheidovsko oblastjo. V resnici ni prenašal rasne neenakosti – le kako bi jo lahko, z Uranom v deveti hiši in v konjunkciji s sredino neba? Njegov osebni daimon mu je neusmiljeno narekoval boj za enakost, svobodo in resnico. Navdahnila ga je tako imenovana satjagraha.[5] Postal je politični aktivist. Že v Južni Afriki je bil zaradi upora proti zakonom zaprt, ampak resnično pomembno poslanstvo se je začelo odvijati šele po letu 1915, ko se je vrnil v Indijo. To je bil v vseh pogledih vhod v njegovo drugo življenjsko polovico, ki sta ga kolektivno duhovno liderstvo in politično udejstvovanje ne smo označevala, temveč sta njegovo življenje zaobsegla v celoti – življenje, ki od takrat naprej, razen redkih momentov z družino in dela na svojem kolovratu, ni bilo več njegovo v individualnem smislu.
Gandhijev osebni daimon mu je neusmiljeno narekoval boj za enakost, svobodo in resnico. Navdahnila ga je tako imenovana satjagraha. Postal je politični aktivist.
V OBJEMU MATERE INDIJE
Matere domovine do takrat pravzaprav sploh ni dobro poznal. S soprogo sta jo z vlakom najprej prepotovala po dolgem in počez. Kmalu pa je postal znan po svojih idejah. Poleg satjagrahe je učil tudi svaradj, ki je v tem kontekstu pomenil »nesodelovanje« in politično decentralizacijo. Politično se je angažiral za neodvisnost Indije od Britancev, pri čemer pa je pridigal nenasilen, pasiven odpor (ahimsa). Postal je pravi ljudski pastir, pri tem se je zgledoval po Jezusovih načelih pasivnega zadržanja napram nasilju. Ljudstvo mu je kot filozofsko-duhovnemu voditelju (velikokrat tudi povsem nekritično) sledilo. Kadar se je vseeno pojavilo nasilje, se je Gandhi izzivalno podal na popoln post in pri tem večkrat močno shiral. S tem je izvajal pritisk na indijski narod in tako dosegal tudi določene premike na sceni trenja med indijskim kolektivom in britanskimi kolonialnimi oblastmi.
Gandhi je pomemben primer nekoga, ki se je identificiral z arhetipom. Svojo inflacijo osebnosti je sicer relativno dobro obvladoval. Je pa plačal neznosno ceno izgube svoje individuacije v ožjem pomenu besede.
V PRIMEŽU KOLEKTIVA
Pri Gandhiju v smislu njegovega osebnostnega razvoja in poslanstva naletimo na posebne razmere. Psihološkoastrološko gledano njegovo individuacijo upočasnjuje in zadržuje Pluton, ki je v natančni opoziciji z Marsom v Škorpijonu v prvi hiši, v precej natančni pa tudi z Venero, ki je vladarica ne samo Sonca, temveč tudi celotnega horoskopa (ker je vladarica ascendenta). Pluton, ki predstavlja arhetip Vélike matere, je v tem primeru seveda Indija, njegova kulturna in duhovna maternica, od katere je v prvi življenjski polovici sicer ubežal, a se je vanjo vrnil po svojem herojskem potovanju in bivanju v Londonu in Južni Afriki. Gandhi je bil v individuacijskem smislu sicer dovolj dobro opremljen za spopad z retardacijsko dimenzijo arhetipa in njegovo grozečo kastracijsko močjo. Odlična angleška »klasična« izobrazba v kombinaciji z desetletji terenskega boja z diskriminacijsko politiko bi zadostovala za to, da bi Gandhi svojo drugo življenjsko polovico lahko preživel v mirnejšem in individualno ustvarjalnejšem ozračju. In sprva, po vrnitvi iz Južne Afrike, je bilo tudi videti, da bo temu tako.
Ampak ne. Indijski kolektiv ga je prepoznal kot »izvoljenega«. Praktično čez noč je postal »mesija«. Kaj se je zgodilo? Kako si lahko to razložimo?
Če natančneje pogledamo njegovo rojstno karto, lahko vidimo, da štrene njegovi individuaciji meša še en nadvse pomemben arhetipski vektor: Neptun. Neptun je v res natančni inkonjunkciji z njegovim Marsom v prvi hiši in v precej natančnem trigonu z Luno v Levu. Od takšne Lune bi pričakovali veliko bolj karizmatično in sijočo pojavo. Ampak obložena, kakor je, s precej natančnimi aspekti z Neptunom in Plutonom, na koncu koncev proizvede dokaj skromno, prav ubogo podobo shujšanega, pomanjkljivo oblečenega, domala izstradanega suhega moža, katerega obraz prekrivajo nekoliko prevelika okrogla očala, ki delujejo E.T.-jevsko infantilno. Doma in po Londonu hodi z leseno pastirsko palico – prav zares, kakor da je Jezus. Sploh si ne moremo zamisliti bolj hude podobe arhetipskega odrešenika. Natančna inkonjunkcija[6] Marsa in Neptuna nam pove, da je zelo mogoče, da sta bila njegova individualna volja in strast do življenja povsem nezavedno (nehote) žrtvovana za kolektivni duhovni ideal, iz katerega celo v svoji starosti ni mogel izstopiti. Ni doživel tega, da bi lahko trenutke svojega zrelega življenja neobremenjeno preživljal s svojimi otroki in vnuki, temveč se je v duhu bramačarje, v katero se je vpeljal že pri 38. letu svojega življenja, odrekel svojemu spolnemu in s tem intimnemu življenju. Njegovo življenje zato ni moglo biti primerno zaokroženo in zaključeno. Lahko je bilo edinole brutalno prekinjeno. Gandhi je zato pomemben primer nekoga, ki se je identificiral z arhetipom. Ni sicer osebnostno razpadel, svojo inflacijo osebnosti, ki je običajna posledica takšnega psihodinamičnega položaja, je relativno dobro obvladoval. Je pa plačal neznosno ceno izgube svoje individuacije v ožjem pomenu besede.[7]
NENASILJE KOT (NE)MOČ
Nenasilje je nemoč, ki se je obrnila proti njemu kot njegova lastna nasilna smrt.
Na primeru Gandhija lahko vidimo, da nenasilje, prav tako kakor je lahko uporabna, praktična pot soočanja z nasiljem, enako lahko pomeni tudi nemoč. Nenasilje je nemoč, ki se je obrnila proti njemu kot njegova lastna nasilna smrt. Ambivalenca, s katero se je obračal na indijske Muslimane, oziroma se v resnici zanje sploh ni brigal, je bila predolgo nekritično odprta. Ušla je nadzoru in ga izdala.[8] Gandhija je tukaj ujela lastna senca kolektivne matere, ki ji je služil – ampak izven nje ni videl ničesar. Njegove individuacije izven ujetosti v arhetipu enostavno ni bilo. Uspešno je sicer zadrževal inflacijo osebnosti in do neke mere uspel preprečiti kult osebnosti, ki bi mu sicer zlahka podlegel in kateremu bi kolektiv zagotovo rade volje in navdušeno sledil. Ampak v duhu svoje transpersonalne skromnosti[9] je svoje življenje raje žrtvoval služenju kolektivu. Ni se odprto soočil z lastnim in zasebnim vprašanjem napadalnosti in se s tem ni podal na pot individuacije v ožjem pomenu besede. Nikoli ni v resnici nasilil meja lastne ego-individualnosti. Svoje energične strasti do življenja ni živel, temveč se ji je odpovedal in jo do velike mere žrtvoval za svoje kolektivno poslanstvo. S tem pa je seveda tudi maksimalno možno osmislil svoj obstoj in poslanstvo na Zemlji. Gandhi je zato podoba vélikega individuuma-filozofa, ki je mogočno jezdil na kolektivni moči odrešenika, hkrati pa utelešal nemoč individuuma, da bi postal to, kar bi kot individuum edinole lahko. Njegova satjagraha, njegovo nenasilje, je zato hkrati moč in nemoč. Njegov odnos z indijskim kolektivom je bil totalen, in zato zanj kot individuuma tudi usodno poguben. Podobno kot pri Nietzscheju je bil Gandhijev duh nadčloveški. Človek je umrl, zato da se je lahko rojeval – »nadčlovek«. In sodeč po dandanašnjem kolektivnem odzivu na oba, se najbrž tudi je!
Gandhi je podoba vélikega individuuma-filozofa, ki je mogočno jezdil na kolektivni moči odrešenika, hkrati pa utelešal nemoč individuuma, da bi postal to, kar bi kot individuum edinole lahko.
[1] Gre za tipični vzorec funkcioniranja in obnašanja, ki ga pridobimo, če analiziramo arhetipski material pravljic in drugih arhetipskih duhovnih izročil. Najmlajši brat je tipično iznajdljiv, prodoren, neobremenjen z družinskimi pravili, zato je tudi predrzen.
[2] Naivnost je tukaj mišljena pozitivno, in sicer kot sposobnost neposrednega spontanega delovanja in vere v dobro in pozitivno. Astrološki signifikator za to je Mohandasov Jupitrov kvadrat na Luno, ki je hkrati tudi najnatančnejši (in zato najmočnejši) Lunarni aspekt v njegovi rojstni karti.
[3] Tatič in kasneje pretkani govornik se vidi iz položaja njegovega Merkurja v prvi hiši v konjunkciji z ascendentom.
[4] S Tehtnico je namreč povezan psihološki tip komparativnega misleca. Gandhi je vsekakor ves čas izkazoval neverjetno mirovniško razumnost, iz katere je izhajal tudi njegov neverjetni idealizem.
[5] Satja je ohranjanje resnice. Graha je vztrajanje in pomeni »trdno se držati nečesa«. Satjagraha je posebna oblika nenasilnega odpora in civilne nepokorščine. Njegov fiksni karakter, označen s štirimi osebnimi planeti v fiksnih znamenjih (Merkur, Venera in Mars v Škorpijonu ter Luna v Levu), v konstelaciji s Plutonom in Jupitrom v Biku, ni mogel najti popolnejše astrološke postavitve. Pluton in Jupiter sta oba arhetipa moči in obsesije z njo.
[6] Inkonjunkcija predstavlja »mrtvi« oziroma »slepi« kot, to je 150°. Doživimo ga na primer pri vožnji z avtom; pod tem kotom morebitnega sosednjega avtomobila ne vidimo niti v vzvratnem ogledalu niti levo oziroma desno od sebe. Vidimo ga lahko samo v primeru, če se hoteno in poudarjeno obrnemo nekoliko nazaj. Vprašanje je, ali je Gandhijeva zavestna moč nasiljevanja lastne volje (Mars) sploh kdaj uvidela svoje osebno slepo žrtvovanje (inkonjunkcija) za idealistične kolektivne duhovne ideale (Neptun).
[7] Z drugimi besedami, zaradi svoje identifikacije z arhetipom ni bil sposoben zakoličiti in braniti meja lastnega individualnega življenja (Mars inkonjunkcija Neptun).
[8] In seveda ga je ubil Musliman, v imenu muslimanske indijske organizacije – kolektiva, ki mu Gandhi ni pripadal, in zato ni jasno videl potrebe po razmejitvi in prepoznavanju (spoštovanju) meja obeh, Indije in novonastalega Pakistana. To je bila slepota, ki je bila očitno nedopustna.
[9] »Transpersonalna skromnost« tukaj pomeni odrekanje in pomanjkanje zaradi dinamike, ki jo narekuje arhetip in ki zato večinoma ni posledica individualne oziroma individuacijske odločitve.
Prispevek je bil objavljen v zimski številki revije Anima 2018: https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-zima-2018/
Najnovejšo, jesensko številko lahko kupite na https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-jesen-2019/ ali obdarite svoje najbližje z naročnino na Revijo Anima https://hermes.ipal.si/izdelek/anima-letna-narocnina/
