dragon / zmaj / lintvern

Kraljestvo sebstva – Pravljica o princu lintvernu

Interpretacija simbolov v pravljici o lintvernu. Del članka iz revije Anima (pomad 2019, letn. 2, št. 2).
Piše: Lucija Logar
Slika: pixabay.com

avtor

Pravljica o princu lintvernu se začne s kraljico, ki ne more imeti otrok in se po pomoč zateče k stari vešči, ki živi v temnem gozdu. Vešča ji svetuje, naj na svojem vrtu postavi majhno čašo na glavo, in naslednje jutro bo pod njo našla dve vrtnici, belo in rdečo, ki bosta rasli iz istega stebla. Če bo pojedla rdečo vrtnico, bo rodila fantka, če bo pojedla belo vrtnico, pa punčko. V vsakem primeru bo morala izbrati eno ali drugo. Obeh ne sme pojesti, sicer bo priklicala pogubo. Kraljica se ne more odločiti in poje obe vrtnici ter tako rodi dvojčka. Prvorojeni je strašen zmaj oz. lintvern.

S pomočjo pravljice o lintvernu[1] v nadaljevanju interpretiram nekatere simbole v povezavi s samozaščitnim sistemom travme oz. s transformacijo temnih strani sebstva, ki omogoča, da nastane pozitivno delujoča psihična celota sebstva. V primeru hude travme samozaščitni sistem ranjeni osebi najprej zagotovi preživetje, v naslednjih fazah pa se mora začeti preobražati, če hoče izpolniti svojo individuacijsko funkcijo.

Simbolika kraljice in oblikovanje sebstva

Začetek pravljice nam predstavi motiv otroka in hrepenenje po njem ter kraljičin obup in prikrajšanje zaradi neplodnosti. Vešča reče kraljici, da bo morala izbrati eno izmed vrtnic, če bo želela roditi otroka. Kraljica zavrne izbiro, saj se ne odloči le za eno vrtnico, ampak zaradi svoje ambivalentnosti poje obe. Tu se srečamo s vprašanjem izbire v življenju. Izbira med različnimi življenjskimi možnostmi se pojavlja kot individuacijska nuja v določenih življenjskih prehodih. Odgovorni smo za svoje življenje in za svoje odločitve. Odločitev pomeni določeno smer v življenju – ko se odločimo za eno pot, druga pade v senco. Tako je tudi individuacija posledica naše življenjske izbire. Odločitev za individuacijo je naša zavestna izbira. To lahko povežemo tudi z motivom otroka v pravljici. Pri individuaciji se odločamo za določeno pot, ki jo predstavlja kraljičin otrok. »Otrok je simbol potenciala za uresničitev nedotakljivega osebnega duha oz. sebstva v življenju posameznika, tj. v osebni zgodovini posameznika.«[2] Otrok torej simbolizira novo življenje, ki odpira neko novo pot.

Rečemo lahko, da nas v življenju vodi odločitev oziroma izbira – moč odločitve – kot arhetip razpotja. Pomembne odločitve za nas pomenijo, da smo na življenjskem razpotju. Razpotjem je v stari Grčiji vladal Hermes kot bog prehodov in meja.

Izogibanje tej življenjski nuji ima lahko v kontekstu travme za posameznika zelo težke posledice. Če ne sprejmemo prostovoljno nujnosti življenjske izbire oz. odločitve, se lahko aktivira temna plat sebstva. Dinamika travme je temeljni vzrok take naravnanosti do življenja.

Kraljica simbolizira figuro, ki vlada, in je ekvivalent kralju. Zgodovina uči, da pravica vladanja večinoma ni pripadala ženskam. Vladale so lahko le preko poroke s kraljem. Postopoma pa so si tudi one izborile to pravico (npr. v Angliji kraljica Matilda, kraljica Elizabeta I.).

Če smo se kdaj v življenju počutili kot kraljica/kralj, kaj smo takrat občutili? Verjetno to, da nas življenje podpira v našem poslanstvu, da smo na nekem področju suvereni, občudovani ter izžarevamo posebno moč.

Kraljica pa ne simbolizira le moči, odločnosti, suverenosti in pravičniškega razsojanja. V pravljicah in mitih pogosto nastopajo tudi hudobne kraljice, kakršna je mačeha v Pepelki. Tudi v trilogiji Gospodar prstanov naletimo na »pokvarjene« kralje ter na potovanje hobitov, ki želijo uničiti prstan. Dolgotrajno potovanje, med katerim je treba premagati zlo, je v bistvu zgodba travme, ki nastane zaradi ranjenosti glavnega junaka.

Kraljevska figura od nekdaj simbolizira povezavo s sebstvom. V jungovskem smislu predstavlja kraljica figuro sebstva, stik z globljim jazom. Kadar smo v stiku s sebstvom, delujemo na osi ego-sebstvo. Ego se takrat ne odloča po svoji volji, ampak upošteva sebstvo, se podredi življenju ter spontano podpre uspeh v življenju. To je zavedanje nečesa večjega. Odločitve ega so praviloma enostranske, če niso okronane z voljo sebstva, ker sam ego nima vpogleda na življenjsko celoto.

Krona in avtoriteta

Krona je simbol vladarjev in božanstev. Simbolizira zmagoslavje, avtoriteto in nesmrtnost. V starem Egiptu so lahko krono nosili le faraoni in bogovi. V antični Grčiji je npr. Dioniz, grški bog vina, veselja in plodnosti, na glavi nosil bršljanov venec, zmagovalca olimpijskih iger pa so okronali z vencem, spletenim iz vejic svete oljke.

V globljem smislu krona simbolizira vzvišenost. Od tod tudi rek: »Okronan je bil z uspehom.«

Zanimiva je Jungova misel v zvezi s krono, ki pravi: Žareča krona[3] je prvovrsten simbol doseganja najvišjega cilja v evoluciji, zato »tisti, ki zmaga sam, osvoji krono večnega življenja«.

Avtoriteta je nujno potrebna za naše delovanje. Z avtoriteto se srečamo npr. na delovnih mestih, pri vzgoji otrok – starševska avtoriteta. O pozitivni avtoriteti govorimo takrat, ko nekdo ne izvaja oblastne funkcije, ampak je zgled drugim.

Če želimo imeti pozitivno avtoriteto, je ne smemo graditi le na formalni moči, ampak tudi s svojim vedenjem in komunikacijo z drugimi. Ko postanemo »avtorji svoje krone«, nas drugi začutijo in sprejemajo.


Članek si lahko v celoti preberete v spomladanski številki Revije Anima.

Zagotovite si svoj izvod revije Anima ali si privoščite naročnino na revijo Anima v naši spletni knjigarni.


[1] V slovenskem ljudskem slovstvu je lintvern zmaj oz. kača.

[2] Donald Kalsched, Notranji svet travme, Hermes Ipal 2019, str. 203.

[3] Ta krona simbolizira sonce oz. moči, povezane s soncem.

Morda vam bo všeč tudi

X