V času otroštva se odnosi šele oblikujejo, vzpostavljajo, in z njimi si otrok gradi temelje za svoj svet v odraslosti. Družina je prostor, kjer naj bi čutil varnost in toplino. Ne glede na to, kaj konkretno se mu zgodi, bo nezaščiten otrok ostal v tej stiski sam. Tako razvije svoje načine preživetja. Če doživi travmo v svoji najnežnejši dobi, bo vedno znova izpostavljen travmam. Vsak, tudi najmanjši dogodek v medsebojnih odnosih bo doživel kot zelo katastrofalen.
Travma zaznamuje celotnega človeka in najbolj prizadene najranljivejšo skupino – to so otroci. Za otroka so najhujše travme zlorabe in zanemarjanja. Za taka dejanja so otrokovi možgani izjemno senzitivni in ranljivi. Posledice, ki jih zanemarjenost in zloraba pustita na otrokovih možganih, so lahko zastoji v razvoju določenih segmentov možganov.
Razvoj možganov je odvisen od odnosov, ki jih ima otrok s svojimi starši. V začetni fazi razvoja predvsem z mamo. V ta odnos je zajet način materinega stika z otrokom, ki se začne že pri dojenju – pri tem je odvisno, ali je to za oba nekaj prijetnega, lepega, ali pa pri tem mama čuti stisko, nemir, odpor (Stern 2004). Vse te izkušnje, ki jih doživlja, otrok ponotranji in postanejo del njegovega organskega spomina. Zgodnje interakcije s starši so temelj njegovih poznejših odnosov. Na primer, otrok pri šestih mesecih že razume namerne akcije, pri petnajstih mesecih pa se že selektivno odziva na interakcije iz okolja.
Družina je za otroka izjemno pomembna. V njej naj bi izkusil dovolj varnosti, sprejetosti, ljubljenosti. Lahko pa v tem okolju izkusi strah, stisko in teror. V odrasli dobi se bo najbolj odzival na tiste senzacije, ki se najbolj vtisnejo v njegov spomin, in bo vedno iskal podobnosti s temi afekti. Na tak način se oblikuje posameznikova intrapsihična struktura, ki je pomembna za posameznikov osebni razvoj. Če otrok doživlja pozitiven odnos z mamo, mu ta omogoča razvoj mehanizma samoregulacije, metaboliziranja, navezanosti in empatije. Tako bo uspešno razvil afekt-regulatorni mehanizem, kjer pomembno vlogo igrata simpatični in parasimpatični živčni sistem.
Travmatska izkušnja dogodka poruši otrokov občutek varnosti. Ogrozi in spremeni regulacijo afekta in stile navezanosti. Amigdala (del možganov) je glavni usmerjevalec refleksnega odziva na neko življenjsko ogrožajočo situacijo, saj zazna nevarnost in aktivira simpatični živčni sistem (telesno vzburjenost in izločanje kortizola). Telo se preplavi z adrenalinom, zato nastane alarmno stanje, ki posamezniku sporoča o nevarnosti in ga pripravi na boj ali beg. Travme v otroštvu povzročijo stalno vzburjenje simpatičnega živčnega sistema. Ravno te travmatične izkušnje, ki jih otrok doživlja v zgodnjih odnosih z njemu pomembnimi osebami, poznamo pod imenom relacijska travma.
Članek si lahko v celoti preberete v jesenski številki revije Anima 2019 (letn. 2, št. 3).
Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
