Kitajska tradicionalna medicina označuje začetek jeseni s 7. avgustom in njen konec s 6. novembrom. V treh mesecih jeseni (avgust, september, oktober) vse stvari v naravi dosežejo polno zrelost. Žita dozorijo, začne se žetev in kot vreme se ohladi tudi nebeška energija. Jeseni začne pihati veter, ki naznanja točko spremembe, začetek preobrata iz energije jang v pasivno fazo jin. Jesen je sezona, ko žanjemo, kar smo spomladi sadili, je čas za nabiranje plodov narave, sadja in zelenjave, zrnja in oreščkov. Barve se bleščeče spreminjajo okoli nas in nebo osvetljuje čudovite pisane liste.
Kot narava potuje iz ekspresije poletja, se tudi ljudje s svojimi občutji in čustvi premikamo introvertirano, v notranjost posameznika. Prihajajoča vlaga poznoseptembrskega zraka naplavlja občutja izgube, žalosti in depresije, saj se je po pomladnem zagonu in poletnem višku začelo obdobje upadanja in upočasnitve. Naš duh se je že začel pripravljati na zimsko obdobje spokojnosti in skladiščenja. Čustveno stanje in raven energije sta jeseni zmanjšana, tudi kot posledica krajše sončne svetlobe in sprememb v vremenu. Ko se dnevi krajšajo, nas vse daljše noči ter prihajajoče nižje temperature zraka kličejo, da odpremo srce in iz svoje srčike zasvetimo z lastno svetlobo. Kot vreme v jeseni so tudi čustva v tem času temnejša. Iz teme pa se rojeva svetloba in s pomočjo dihalnih in sprostitvenih tehnik imamo tako vsako jesen vedno znova možnost ter naravno moč za večji duhovni, osebni razvoj, po katerem naša duša hrepeni. Zavedanje in uskladitev z naravo pa nam jeseni ponujata dragoceno možnost, da preoblikujemo svoje fizično telo in čustva.
Jesen je tako simbolično kot dejansko prepletena z integracijo travme. Že sama beseda travma, ki je grškega izvora, v prevodu pomeni rano, poškodbo. Vsaka travma globoko v posamezniku pusti psihično rano, saj gre za dogodke, ki ogrožajo njegovo preživetje in občutek varnosti. Prisotna so intenzivna čustva strahu, nemoči ali groze. Travmatični dogodek je preveč intenziven in preplavljajoč, da bi ga naša psiha in naši možgani zmogli uspešno predelati in integrirati. Izkušnja travme ostane zamrznjena skupaj z vsem, kar je oseba ob njej doživljala – z vsemi telesnimi občutki, čustvi in negativnimi prepričanji, s katerimi prevzema občutja lastne krivde. Vtisi travmatičnega doživetja ostajajo v obliki razdrobljenih spominskih delcev. Spomini se izgubijo, travma pa pusti množico negativnih čustev, med katerimi je veliko žalosti, tesnobe in depresije. Po preživetju travme namesto spominov ostanejo simptomi, ki jih je treba odplaviti. Kot se jeseni vse v naravi umirja, kot listje trohni in odpada, tako lahko tudi mi odpustimo, odvržemo in preobrazimo vse, česar ne potrebujemo več – vse, kar nas ovira, vse, kar smo prerasli – ter se začnemo notranje vse bolj harmonizirati s tem, kar v resnici smo.
Članek si lahko v celoti preberete v jesenski številki revije Anima 2019 (letn. 2, št. 3).
Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
