Helmuth Plessner (1892–1985) je oče filozofske antropologije. Njegove opredelitve tega, kako je človek kot bitje sestavljen in postavljen v svet, so nekaj temeljnega za razumevanje, kaj človek je. Plessner pokaže, da je človek, za razliko od rastlin in živali, pravzaprav nemočen glede svoje razdalje do sveta, v katerem živi. Njegovo večno in neozdravljivo »rano« predstavlja njegova zavest, ki se zaveda same sebe in tudi ustvarja samo sebe. Zaradi tega svojskega položaja svoje lastne zavesti človek ne more neposredno živeti tistega, kar mu v življenju pride naproti. Ta center, ki je očitno postavljen nekam ven iz telesa, zahteva človekovo samostojno funkcioniranje – in sicer na podlagi tega, kar človek ustvarja z razmišljanjem, opredeljevanjem, in s tem s predelovanjem svojih življenjskih izkušenj. Vsemu temu rečemo tudi refleksivnost človeka. Ta njegova izvensvetna pozicija človeka drži na večni razdalji do življenja. To je njegova »ranjenost«, ki je nikoli ne more »pozdraviti« in s tem odpraviti. Človek je obsojen na večno premagovanje razdalje do sveta, ki pa je nikoli ne more premagati. To je njegova ekscentrična pozicionalnost.
/…/
Da je človekova refleksivnost, ki je posledica njegove ekscentrične pozicionalnosti, tista, ki je na prvi pogled tako majhna, v bistvenem smislu pa tako velika razlika, smo vedeli že prej, ampak po drugi strani se tega kot vrsta še vedno ne zavedamo dovolj in popolnoma. Kolikor človek že pozna samega sebe, toliko je samemu sebi še vedno tudi uganka. Ta temeljna življenjska uganka sestavlja jedro njegovega brezkončnega razvojnega procesa. V novem veku človeka ne ustvarja več bog. Namesto tega človek sam, s svojo rastočo in neprestano razvijajočo se zavestjo ves čas sam ustvarja svet, v katerem živi. Težavno prepoznavanje tega, v čem se človek dejansko razlikuje od rastlin in živali, vključuje kot posledico tudi to, da se mu zgolj zelo postopoma rojeva tudi občutek temeljne odgovornosti za druge oblike življenja, ki jih ne zaznamuje ekscentrična pozicionalnost, katere ujetnik in talec je edinole sam. Pot razvoja človeka je zato samo v polno zavedajočem se odnosu do vsega živega okrog njega.
Članek si lahko v celoti preberete v jesenski številki revije Anima 2019 (letn. 2, št. 3).
Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
