Čeprav je travma vedno osebna, ima svoje korenine v kulturnem nezavednem. Je obenem sidrišče in torišče kulturne psihe naroda in družbe. Je pojav, ki povezuje ne samo storilce in žrtve, temveč tudi mnoge profesionalne delavce, ki se s travmo pri svojem delu srečujemo vsakodnevno.
O tem bodo čez dobra dva meseca govorili različni strokovnjaki na dvodnevni mednarodni konferenci z naslovom Dinamika travme in poti njene integracije, ki bo v organizaciji Inštituta IPAL potekala 8. in 9. februarja 2020 v ljubljanskem City Hotelu.
Za iztočnico tematiki, ko bo obravnavana na konferenci, navajamo izjavi strokovnjakov o tem, kaj je pri prepoznavanju, razumevanju in predelovanju travme pomembno.
Dr. Matjaž Regovec, direktor Inštituta IPAL:
»V življenju so vedno situacije, ki so nepravične, boleče, krivične. Življenje je polno izgub, polno agresivnosti. In seveda – agresija sproži agresijo. Nekdo, ki je bil žrtev agresije, bo spet agresor ali pa se bo zelo obsedeno in agresivno branil in ne bo hotel oziroma zmogel govoriti o nečem, kar se je zgodilo.
Danes začnejo ljudje šele pri osemdesetih govoriti o travmi. Ampak ne zaradi tega, ker ne bi hoteli govoriti o tem, kar se jim je zgodilo, ali o neki kolektivni zgodbi, ali o vojni, ali o povojnem dogajanju. Ne gre za to, da nočejo govoriti o tem ali da se s tem nočejo ukvarjati, temveč enostavno ne zmorejo. Ljudje so lahko tudi odmaknjeni, introvertni, in če ne gre samo za tak karakter, je to realen in iminenten znak, da notranji svet travme zahteva prepoznanje in obdelavo. Brez ukvarjanja z njim ne moremo živeti kakovostnega življenja. Vendar z notranjim svetom travme ne moremo nikoli delati frontalno, na neposreden način, češ, kaj se je pa tebi zgodilo, ali pa zakaj ste vi tako odmaknjeni, rezervirani, že popoldne imate na sporedu alkohol, odgovarjate na kratko, po kosilu samo malce zarenčite, nato pa se zaklenete v svojo sobo?
Ukvarjanje s travmo zahteva zelo drugačen pristop. O tovrstnih stvareh se nikoli ne sprašuje direktno, kajti travma je kompleks, samo eden od kompleksov, kar pomeni, da ima svojo značilno dinamiko, ki človeka na neki način zapre v notranji zapor in mu omeji gibanje. Omejeno gibanje, omejeno funkcioniranje pomeni, da nekaj stvari sicer zmoremo, nekaterih socialnih veščin pa enostavno ne.
Psihiatrija je tukaj pomembna zato, ker pomaga blažiti simptome. Ljudem pomaga, da se držijo nad vodo, da ne razpadejo, in da vzdržijo. Za alkoholike ogromno naredijo anonimni alkoholiki in druge skupine. Nekdo se toliko spravi nad vodo, da preneha piti, začne hoditi v skupino in potem vsaj približno uredi svoje odnose. To pomeni, da svojcev več ne muči s svojim zanikanjem življenja, to je s svojo pasivno agresivnostjo, s katero dejansko uničuje svoje in družinsko življenje.«
Odlomek je iz pogovora ob izidu prevoda knjige Donalda Kalscheda Notranji svet travme, ki je bila predstavljena z dvema gostoma, prevajalko Lucijo Logar in založnikom knjige dr. Regovcem.
8. in 9. februar 2020, City Hotel Ljubljana
Doc. dr. Robert Oravecz, predavatelj na konferenci:
»V osnovi lahko govorimo o travmi, ki se razvija v času razvojnega obdobja, ter o travmi, ki se pojavi kasneje, pravzaprav tekom celotne življenjske poti. Vsem oblikam travme pa je skupno to, da je zasidrana v nevrobioloških spremembah, ki so neredko trajne in vztrajajo tekom celotnega življenja, kar potegne za seboj hude spremembe v duševnosti in vedenjskem repertoarju posameznika. Najbolj huda, škodljiva in trajna oblika travme je tista, ki se razvije v razvojnem obdobju. Govorimo o zgodnji travmi, ki se lahko začne razvijati celo med nosečnostjo, pod vplivom stresogenih dejavnikov, s katerimi se sooča noseča bodoča mati.
V skladu s sodobnimi koncepti nevrobiologije si predstavljamo, da se možgani otroka začnejo strukturirati v prvih letih življenja pod vplivom življenjskih izkušenj, ki jim je izpostavljen. Če so ti vplivi ugodni, se otrok pozitivno naveže na osebo, ki skrbi zanj. Pomembno je, da so njegove potrebe zadovoljene, da je odnos stalen, predvidljiv in usklajen s potrebami otroka. Pozitivna, varna navezanost je pogoj za takšen razvoj otrokovih možganov, ki se potem zrcali v tolerantnosti, sproščenosti, primerni utirjenosti pozornosti, empatiji, sposobnosti nadzora čustev in afektov.
Seveda, nihče od nas ne odrašča v idealnih razmerah, tako da je nujno, da pride do rahlih udrtin na našem oklepu. To so tiste majhne travme, ki prispevajo k oblikovanju naših osebnosti. Prav nepredvidljivost teh vplivov prispeva k temu, da ni na zemlji niti dveh posameznikov z enako osebnostno strukturo. V primeru, da so ti neugodni vplivi bolj radikalni, pride do izrazite iztirjenosti opisanih razvojnih procesov, in takšen otrok ne bo več sposoben prilagajanja na sodobna načela družbenega življenja. Zaradi povišane stopnje prebujenosti bo imel težave z vzdrževanjem pozornosti, z nadzorom agresivnih impulzov, z razumevanjem odnosa z drugimi osebami, z empatijo.
Pri razumevanju travme je nujen evolucijsko usmerjen pogled na ta pojav. Čeprav danes gledamo na travmo kot izrazito neugoden pojav, ki prizadene kvaliteto življenja, odnose in učinkovitost posameznika, je nujno vedeti, da ima travma evolucijsko gledano pomembno preživetveno funkcijo.«
Odlomek je iz velikega intervjuja s psihiatrom in psihoterapevtom Robertom Oravczem v jesenski številki revije Anima 2019. Del intervjuja je na voljo na tej spletni strani tukaj.
Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
