Kot je že v navadi, hkrati z izidom revije Anima na spletni strani objavljamo dodatno vsebino, ki zaradi omejenega števila strani ni prišla v tiskano številko. Tokrat v povezavi s krovno temo zimske številke – moč prednikov – objavljamo prispevek Renata Petrena o izvajanju delovne terapije za duševno bolne nekoč in danes.
Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
Zametki skupnostne obravnave* v Sloveniji segajo v obdobje obravnav duševno bolnih in potrebe po ustanovitvi bolnišnice za duševne bolezni, katerih pobudnik je bil dr. Karel Bleiweis. Leta 1881 je pozval k vključitvi družin v obravnavo psihiatričnih bolnikov ter k prilagojeni nastanitvi in zaposlitvi.
Po teh zgodnjih pozivih in zametkih kakovostne obravnave duševno bolnih v lokalni skupnosti so strokovni razvoj psihiatrije vodili vplivni posamezniki – psihiatri. Zaradi nezadostne reorganizacije pa kljub pobudam za oblikovanje delovnih skupin na osnovnem nivoju lokalnih skupnosti ni prišlo do ustanavljanja centrov za duševno zdravje v regijah.
KREPITEV HOSPITALNE OBRAVNAVE Z ZAMETKI DELOVNE TERAPIJE
Bolnišnična skrb se je utrjevala s prenavljanjem in krepitvijo nekaterih kadrovskih struktur. K zastoju razvoja skupnostne skrbi je vodilo pomanjkanje psihiatrov. Nekateri so prevzeli ambulante s koncesijo, niso pa bili organizirani po regionalnem načelu, kar je dodatno omejevalo možnosti za strokovno in kakovostno obravnavo (Švab 2012).
Psihiatrična stroka pa se ni ukvarjala le s simptomi, ampak tudi s funkcioniranjem.
Dr. Bleiweis je leta 1878 spisal knjigo z naslovom Blaznice (norišnice), kakršne morajo biti, in kaj je njih namen, v kateri opredeljuje potrebe pri zdravljenju duševno bolnih z vidika delovne terapije, ki je v tistem času kot obliko zaposlitve predstavljala »delalnice«: mizarstvo, šivalnice, čevljarnice, pletarstvo slamnic, kuhinjo, pralnico in sušilnico.
To so bili načini, kako so te ljudi zaposlili. Omenja tudi, da je koristno, če ima »blaznica« kaj polja in živine. V nadaljevanju omeni še, naj se »skrbi za to, da imajo blazni primerno zabavo, kegljišča ipd.« Iz tega lahko sklepamo, da je bila zaposlitev eden izmed načinov zdravljenja in koristno preživljanje časa ter ohranjanje navad za samostojno življenje v domačem okolju po zdravljenju. Med drugim Bleiweis poudarja pomen namensko izbrane aktivnosti oz. zaposlitve ter količino odmerjene storilnosti, ki sta opredeljena kot osnovna termina delovne terapije tudi v današnjem času.
SKUPNOSTNA OBRAVNAVA DANES
Nova paradigma Svetovne zdravstvene organizacije v središče postavlja posameznika in njegove potrebe. Na podlagi tega so se izoblikovali storitve in priporočila službam na področju duševnega zdravja. Kljub temu vsak posameznik sam skrbi za svoje duševno zdravje ob podpori svojcev in bivalnega okolja, neformalne službe za duševno zdravje v skupnosti pa mu pri tem le pomagajo (Ministrstvo za zdravje, 2017).
Posamezniki z duševnimi motnjami se povsod po svetu v veliki večini zdravijo in obravnavajo zunaj institucij, čeprav iz različnih razlogov. Ponekod je prišlo do premika obravnav iz institucij v skupnost zaradi pomanjkanja institucionalne obravnave, drugod pa zaradi političnih in strokovnih odločitev. Multidisciplinarnost je eden izmed ciljev razvoja služb za duševno zdravje, ki vključuje različne strokovnjake.
Sodobna znanost dokazuje, da je uspešno zdravljenje in obvladovanje duševnih motenj mogoče le v skupini, ki jo sestavljajo zdravniki, medicinske sestre, delovni terapevti, socialni delavci in psihologi v dobro pacienta in njegovih svojcev (Švab 2004).
DELOVNA TERAPIJA V SKUPNOSTNI OBRAVNAVI
Uvajanje potreb po delovni terapiji na domu in v skupnosti zahteva veliko vztrajnega in sistematičnega dela, učenja in dodatnega usposabljanja. Kljub temu naj bi bila v tem stoletju po besedah nekaterih analitikov delovna terapija v skupnosti ali na domu poglavitna smer razvoja delovne terapije (Petek 2004). Poglavitni cilj delovne terapije je skozi razvoj veščin pri posamezniku doseči zadovoljno in produktivno življenje, ki mu omogoča funkcioniranje na zadovoljivi ravni zanj in za druge ter ki izboljša, kar je zanj pomembno (Plemelj Mohorič 2004).
Namen delovne terapije pri osebah s težavami v duševnem zdravju je povečevanje sposobnosti posameznika, da živi čim bolj samostojno, pri tem pa se zaveda smiselne in produktivne življenjske vloge. Delovni terapevti določijo cilje, povezane z izboljšanjem sodelovanja v svojem domačem okolju, šoli, skupnosti in na delovnem mestu. Učijo se in/ali prilagajajo spretnosti na področjih reševanja problemov, pravilne rabe zdravil, socialnih veščin, aktivnosti vsakodnevnega življenja, poklicnih in prostočasnih interesov, obvladovanja stresa in več (AOTA 2016).
Skupnostna obravnava v Sloveniji prinaša delovnim terapevtom več možnosti in boljše pogoje za kvalitetno obravnavo, usmerjeno na klienta. Vendar kljub dobremu načrtu ter dogovori s svojci in zunanjimi službami ni vedno enostavna niti uspešna.
Za dosego zadovoljivega stanja posameznika je včasih treba veliko prilagajanja, sprejemanja kompromisov ter nižanja kriterijev in pričakovanj s strani tima skupnostne psihiatrične obravnave in drugih služb (Križaj 2010).
Skupnostna obravnava oseb z duševnimi motnjami v njihovem domačem okolju dokazuje, da je omenjeni način dela učinkovit in zanesljiv kljub temu, da so premiki in doseženi cilji minimalni, saj je potrebno veliko potrpežljivosti, vztrajnosti in sodelovanja z različnimi strokovnjaki v skupnosti ter timskega sodelovanja znotraj skupnostne psihiatrične obravnave. Ta strokovnjakom, med katere spada tudi delovni terapevt in ki izvajajo omenjeno obliko dela, zagotavlja realen vpogled v funkcioniranje oseb v njihovem domačem okolju. Vredno je izpostaviti in ohraniti oblikovane time skupnostne obravnave, ki v psihiatričnih bolnišnicah po Sloveniji uspešno delujejo in so osebam z duševnimi motnjami dostopni, saj jim je s tem ponujena možnost in v kriznih situacijah najbližji transfer do bolnišnice oz. hospitalizacije, ko je ta potrebna.
Vloga delovnega terapevta se je skozi čas spreminjala. Če so bili prej formirani v bolnišnicah in posameznih »delalnicah«, kjer so se izvajale okupacijske dejavnosti, ga v današnjem času v hospitalnem okolju in lokalni skupnosti opredeljuje kot enakovrednega člana tima, ki s svojim znanjem in interesi prispeva k dvigu kvalitete delovne terapije v Sloveniji in skrbi za kakovostno obravnavo oseb z omejitvami ali nezmožnostmi ter jim omogoči ali prilagodi samostojno funkcioniranje.
* Skupnostna obravnava – Organizacija služb, ki zagotavlja učinkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino prebivalstva v skladu z njihovimi potrebami.
VIRI:
- Bleiweis, K., 1878. Blaznice (norišnice), kakršne morajo biti, in kaj je njih namen. [pdf] Dostopno na: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-94L268DO/d27b6b3f-5f47-4417-ae0e-1ad581715add/PDF
- Švab, V., 2012. Skupnostna psihiatrija. [pdf] Dostopno na: http://www.varuh-rs.si/fileadmin/user_upload/word/STROKOVNI_CLANKI_-_razni/Skupnostna_psihiatrija_-_Vesna_Svab.pdf
- Ministrstvo za zdravje, 2017. Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028: predlog za javno razpravo. [pdf] Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. Dostopno na: https://e-uprava.gov.si/.download/edemokracija/datotekaVsebina /323441?disposition=inline
- Švab, V., 2004. Delovna terapija na poti v skupnost. Maribor: Splošna bolnišnica Maribor: Zbornica delovnih terapevtov Slovenije.
- Plemelj Mohorič, A., 2004. Delovna terapija na področju psihiatrije: skripta za interno uporabo. Ljubljana: Zdravstvena fakulteta, oddelek za delovno terapijo.
- American Occupational Therapy Association, 2016. Occupational therapy and quality mental health. Bethesda: American Occupational Therapy Association. Dostopno na: https://www.aota.org/~/media/Corporate/Files/Advocacy/Hill-Day-12/effective-mental-health-treatment.pdf
- Križaj, T., 2010. Izkušnje slovenskih delovnih terapevtov z uporabo pristopa usmerjenega na klienta. V: Z. Pihlar, ed. Delovna terapija v skupnosti. 5. kongres delovnih terapevtov Slovenije, Debeli Rtič, 16.–18. september 2010. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje, Sektor za zdravstveno varstvo ogroženih skupin prebivalstva, pp. 13–22.
