Kot je že v navadi, hkrati z izidom revije Anima na spletni strani objavimo vsebino, ki zaradi omejenega števila strani ni prišla v tiskano številko. Tu je del intervjuja z Natašo Magister, izvajalko metode postavitev družine. V celoti si ga lahko preberete v “prešerni” zimski številki revije, izšli 3. decembra – na rojstni dan Franceta Prešerna, katerga zanimiv kozmološki profil si prav tako lahko preberete v zimski Animi 2019.
Nataša Magister, po poklicu univerzitetna diplomirana socialna delavka, že od študija naprej dela z ljudmi. Preizkusila je številne tehnike in metode, a nobene ni vzela za svojo, dokler ni naletela na metodo, imenovano postavitev družine, ki jo je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja izoblikoval letos septembra preminuli nemški psihoterapevt Bert Hellinger, v Slovenijo pa v prvem desetletju novega tisočletja prinesel Matej Škufca. Na njegovih delavnicah se je dela s to učinkovito metodo naučila tudi Magistrova.
Trenutno živi v Maleziji, večkrat na leto pa se vrača v Slovenijo in takrat tu izvaja delavnice postavitve družine, s katerimi že okrog deset let pomaga ljudem razreševati težave in harmonizirati življenje.
O METODI:
Po opisih na spletu sodeč je postavitev družine sistemska fenomenološka terapevtska metoda. Kaj vse to pomeni?
Metoda se imenuje družinska zato, ker se vzrok razrešuje in zdravi po rodbini nazaj. Postavitev pa pomeni, da se znotraj družinskega sistema vzpostavi tak red, ki je najboljši za vse, ker je v skladu z zakonitostmi, ki vladajo v vesolju. Na nek način gre za fiziko.
Predstavniki v postavitvi dobijo občutke tistih oseb, ki jih predstavljajo, ne da bi te ljudi poznali in ne da bi vedeli, kako do tega pride. Nobeno “čaranje” ni potrebno in nobena iniciacija, ker ne gre za kak vudu ali sekto, ampak za naravno človeško danost. Ljudje imamo te sposobnosti v sebi. So pa večinoma latentne, ker jih v današnjem času ne uporabljamo.
Fenomenološka pa pomeni, da se med izvajanjem zgodi fenomen, ki ga znanost ne zna dokončno pojasniti. So pa s pojasnili že zelo blizu. Odvisno je tudi od tega, koga kdo šteje za znanstvenika. Polemike o tem so med starim in novim močne. A to je druga tema …
Metoda je močna zato, ker človek dobi izkušnjo. Izkušnja je slika, zvok in občutek hkrati. Zato je izkušnja za naše bitje veliko močnejša kot mentalno spoznanje.
S postavitvijo lahko razrešimo težave, za katere sploh nismo vedeli. Iz nezavednega lahko razrešimo nekaj, kar ima v rodbini vzrok več generacij nazaj. Razrešiti vzrok je tako kot koprivo izruvati s korenino, namesto da jo samo odrežemo.
Do tako oddaljenega vzroka v terapiji ena na ena ne moreš priti, ker ne vidiš povezave ne ti ne terapevt, saj do tja ni neke logične poti. Eno leto je treba delati ena na ena za približno podoben rezultat, kot ga lahko da ena postavitev, če se ta dva pristopa sploh da primerjati, ker je globina pri obeh zelo drugačna.
Ali se na srečanjih dobiva vedno ista skupina ljudi, ki predeluje svoje težave naprej?
Ne, delavnica postavitve družine je enkraten dogodek in nanjo se prijavijo ljudje, ki želijo kaj razrešiti. Večina izvajalcev te metode dela vikend delavnice. Včasih naredim tudi tedensko ali tridnevno, a ponavljati ni treba. Sicer pa vsak izvajalec dela nekoliko po svoje, ker v delo vloži sebe – tako kot je pri vsaki stvari.
Najraje imam skupine od dvajset do trideset ljudi. Če jih je več, je polje močnejše in potem je res veselje delati. Vsak prinese svojo energijo in tako je več energije za skupno delo, za razrešitev.
V majhni skupini, recimo z desetimi, je težje, pa še manj ljudi imaš za predstavnike. Improvizirali smo tudi že s samo petimi, Ko se je zgodilo, da jih je bilo petdeset, tudi osemdeset, pa je bilo preveč intenzivno. Takšno delo je zelo zahtevno in zraven potrebuješ več pomočnikov.
O DOBROTI:
Danes imamo na voljo nešteto knjig o duhovnosti in osebni rasti, prikazujejo neko idealnost in bere jih ogromno ljudi. A to, da nekaj prebereš in ti je všeč, še ne pomaga. Če bereš recimo o tem, da je treba biti dober, in ti je to všeč, to še ne pomeni, da si res dober. Nekateri naredijo tak sklep: delam na sebi, hodim po duhovni poti in zato sem dober.
Tu se lahko vprašamo, kaj sploh pomeni biti dober … Krščanska dobrota je lahko zelo dvorezen meč, zna biti že prav vsiljiva.
V resnici je lahko dobrota neke vrste agresija. Za dobrega se imaš lahko samo, če se primerjaš s kom, ki se ti zdi slabši. Če si sam, dobrota nima nobenega pomena, ker nimaš primerjave. Ljudem pravim, ni vam treba biti dobri, bodite samo človeški. Z nekega pogleda je bil tudi Hitler dober, ker je hotel ustvariti idealen svet. In če karikiram, dober Hrvat in dober Srb se bosta pobila, slaba bosta šla pa na pivo …
Pri krščanstvu pa je dobrota združena še s krivdo. Na Vzhodu, kjer verjamejo v karmo, je drugače. Njim je popolnoma jasno, da če so nekaj zavozili, bodo morali to tudi popraviti, oddelati. Ne odtrpeti, kakor velja v krščanstvu, ampak povrniti, izravnati, razrešiti, predelati lekcijo. Trpeti je še najlažje, ostajaš v trpljenju in ne narediš nič.
Ja, v trpljenju se rešitev prelaga, ponavadi nekam v nedoločeno prihodnost. Cankarjanska mama je tipičen primer krščanske dobrote in trpljenja. Zato se mi zdi idealiziranje cankarjanske matere problematično.
Cankarjeva mama je imela energijo pohlevne uboge reve. Gre za vlogo žrtve. To otroci zelo težko prenašajo. Ko je nekdo žrtev, ljudje postanejo do njega agresivni. Nekdo, ki je v vlogi žrtve, v resnici, na globlji ravni, noče živeti. Ivan in bil agresiven do mame zato, ker mu je prinesla kavo, ampak zaradi njenega odnosa do življenja. Ona je v resnici hotela umreti, ker ji je bilo pretežko živeti. Ko člani družine na primer začutijo, da mama noče več živeti, da hoče oditi, do nje postanejo agresivni.
Storilci in žrtve drug drugega privlačijo. To se dogaja na nezavedni ravni in pojasnjuje tudi problem nasilja v družini. Pod zunanjim dogajanjem teče čisto druga dinamika. Kar se dogaja, se v resnici zaradi ljubezni, ne zaradi sovraštva ali egoizma. Če imaš nekoga rad in vidiš, da trpi in hoče umreti, postaneš jezen, ker te človek hoče zapustiti.
Recimo, da neka mama in žena dobi raka. Rak je ozdravljiva bolezen. Bolezni so vse ozdravljive, ljudje pa vsi niso ozdravljivi. Nekateri hočejo umreti. A tega se ne zavedajo, spet gre za nezavedno raven. Če ima ta žena dobrega in odgovornega moža, ki ji stoji ob strani, ji pomaga, skrbi za otroke, bo ona lažje odšla, ker vidi, da bodo zmogli brez nje. Če pa je njen mož neodgovoren in se recimo zapije, zapravlja in hodi k drugim ženskam ali jo celo zapusti, potem niti umreti ne bo mogla, ker kdo pa bo potem skrbel za otroke.
Več v tiskani izdaji zimske revije Anima. Zagotovite si svoj izvod ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
