Danes, 13. decembra praznujemo god Svete Lucije, svetnice in mučenice iz Sirakuze na Siciliji. Legenda pravi, da jo je mama želela omožiti s poganom in si je zato iztaknila oči, vendar ji je angel prinesel druge. V ljudskem izročilu je tako postala zavetnica vida, skoraj vse podobe pa jo kažejo s pladnjem in parom oči na njem. Zelo podobna legenda je povezana tudi s Sveto Otilijo, alzaško redovnico iz 15.stoletja, ki jo je zaradi njenih lepi oči zasnubil angleški kralj.
Po starem julijanskem koledarju je bil 13. december najkrajši dan v letu in že Primož Trubar je zapisal: “Šent Vid ima dan nerdalši, Lucija pak ner ta kratši, spet Vid ima nuč nermanšo, šent Lucija pak nerdalšo.” V tem času in posebno na ta dan so verovali, da po svetu divjajo strahovi in da je svet odprt “patet mundus”. V skladu z vražami naj bi strašil ženski demon “Sredozimka”, Cerkev pa je na ta dan postavila svetnico, ki že z imenom simbolizira luč in svetlobo. Luciji vseeno ni uspelo zatreti temne nasprotnice, izbojevala je čuden boj, saj je Sredozimka v resnici prevzela Lucijino ime. Svetloba se je združila s senco, Lucija je začela tudi strašiti.
Šega je zanimiva, saj so se na večer pred godom, torej 12. decembra, dva moška in dve ženski našemili v črno in belo Lucijo. Ponekod v Prekmurju so Lucijo spremljali parkeljni. Lucijina naloga je bila podobna Miklavževi, prihajala je v hiše, kjer so bili otroci in od njih zahtevala, da molijo. Če niso bili pridni in ubogljivi jim je zagrozila z vilicami, ki jih je imela na krožniku poleg dveh svinjskih oči ali pa z burklami. Šega se je v zadnjih 50.letih bistveno spremenila, iz nje je izginila temna Lucija, nova Lucija pa se je zavila v belo rjuho in si z belo ruto pokrila glavo in obraz. Včasih si je obraz rajši počrnila s sajami ali pobelila s pšenično moko, ponekod pa je imela na glavi tudi roge, narejene iz perja. V eni roki je imela krožnik z očmi, vilicami in nožem, v drugi pa burkle. Ko je leta 1582 papež Gregor uvedel novi, Gregorijanski koledar, se je praznovanje zime premaknilo na 23.december, god Svete Lucije pa je tako nekoliko izgubil na pomenu in simboliki.
V zvezi s praznovanjem sv. Lucije so imeli ljudje različne navade. Ponekod so spekli poseben Lucijin kruh in tega kruha je bil deležen prvi moški, ki je prišel v hišo, če je bila prva ženska pa so jo nagnali. Zanimiva so tudi različna vraževerja povezana s časom do Božiča. V tem času naj bi namreč delovale skrivnostne sile, ki naj bi pomagale človeku pri vedeževanju. Verjeli so, da lahko dekleta v tem času izvejo ime bodočega moža in da dnevi do Božiča napovedujejo vreme v prihodnjem letu. Dan Svete Lucije je znan tudi po tem, da na ta dan sejejo (Božično) žito. Posajeno žito naj bi simboliziralo plodnost in novo življenje, v njem pa lahko vidimo tudi simbol pomladi in življenja, ki se začenja vračati po sončevem obratu, kar so praznovali že stari pogani. Obstaja tudi vraža, da bolj kot je pšenica močna in čvrsta, boljše bo leto, ki prihaja.
Prirejeno po: Praznično leto Slovencev, Niko Kuret, druga knjiga
Slika: Francesco del Cossa, Saint Lucy
Napisala: Manca Švara
Več v tiskani izdaji zimske revije Anima. Zagotovite si svoj izvod ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.
