sanje metulji

Sanje kot izhod iz iluzije

Sanjanje je ena od možnih poti za preseganje iluzij.

Piše: Mia Južina Žagar
Slika: pixabay.com

avtor

Zanimivo je, da so sanje, ki jih sanjamo ponoči in jih mnogokrat sploh ne jemljemo resno (češ, saj gre zgolj za sanje), v različnih svetovnih tradicijah že od nekdaj veljale za del najmočnejše duhovne prakse, saj nam skozi simbole odstirajo resnico o nas samih in nas preobražajo. Sanje nikoli ne lažejo, kajti simbolna govorica sanj zaobide um, ki nam v vsakodnevnem življenju dostikrat zapleta zadeve, saj je pretkan in manipulativen. Sanje pa so jezik duše, povezujejo se neposredno s podzavestjo, zato nam omogočajo, da jo spoznamo in preobražamo. Podzavestni vzorci namreč kreirajo našo realnost. Sanje pa nam dajejo priložnost za uvid v lastno psiho, za predelovanje izkušenj, reševanje težav, za rast in razvoj. Pomagajo nam na poti individuacije najti odgovore na pomembna življenjska vprašanja; če jih le znamo pravilno zastaviti, se sanj zjutraj spomnimo in jih razumemo. Ponavadi želimo razumeti, kaj nam sporočajo sanje, ampak to včasih niti ni potrebno – zato govorimo o energijskem namenu sanj. Dostikrat so sanje same po sebi odgovor na vprašanje, kar pomeni, da jih našemu umu ni treba razumeti, ker se proces skozi sanjanje odvije sam po sebi. Včasih je namreč že sam proces sanjanja tisti, ki razreši neko dogajanje na nezavedni ravni. Gre za uvid v modrost, ko se nam nekaj nezavednega kar naenkrat razjasni. Zato je energija sanj tista, ki jo moramo razumeti.

V šamanizmu govorijo o sedmih vratih sanjanja, poznane pa so predvsem tri kategorije sanj, in sicer sanje ignorance oz. nezavedanja, sanje t. i. karme in sanje luči oz. svetlobe. V vseh duhovnih tradicijah so poudarjali pomen lucidnega oz. budnega sanjanja, kar pomeni, da sanje sami zavestno usmerjamo tako, kot želimo. Na ta način lahko v sanjah sprejmemo zelo zavestne odločitve, se na primer na kreativen način soočamo s svojo t. i. senco, ozaveščamo in preobražamo nefunkcionalne vzorce svojega vedenja in podobno. Če nečesa ne želimo sanjati, to preprosto spremenimo; lahko na primer letimo ali hodimo skozi stene in tako krepimo stik s t. i. magičnim telesom. Naše fizično telo si te informacije zapomni in lahko tako (na simbolični ravni) deluje tudi v realnosti.

Poleg šamanov so tudi v tibetanski filozofski praksi že pred tisoč leti vadili lucidno sanjanje. Cilj tovrstne prakse so bila ezoterična spoznanja in izkušnje, kot so vaja duhovne discipline, obiskovanje različnih krajev, nivojev in svetov (lok), komuniciranje z razsvetljenimi bitji; prek lucidnih sanj naj bi duhovni mojstri prenašali znanja, iniciirali učence in podobno. Višji cilj tibetanske joge sanjanja je, kako sanje „raztopiti“ in se tako premakniti onstran iluzornih tančic Maje ter raziskati najčistejšo obliko zavesti skozi globoko meditacijo v lucidnih sanjah.

Sanje se porajajo in umirajo v tistih, ki jih sanjamo. Živimo v svetu Maje, v svetu sanj, kjer se vse nenehno spreminja. Toda da bi to lahko prepoznali, mora nekaj vendarle ostati nespremenjeno – to je naša esenca, večna bit. Ta je popolna in je ni mogoče izboljšati ali spreminjati. Težava nastane, ker se identificiramo s svojo osebnostjo, z vso periferijo. Globoko v našem centru pa je naša popolna in nespremenljiva bit, zato smo že krasni in popolni takšni, kakršni smo. Naša individualnost je nekaj najboljšega, kar lahko podelimo s svetom. Vendar je biti pod vplivom kolektivne zavesti, kjer vladajo zakoni boginje Maje, nekako lažje, saj nas ta nagrajuje, dokler smo takšni kot vsi ostali. Če pa sledimo individuacijski poti in smo drugačni, naletimo na odpor. Zato se resnični duhovni popotniki s pravili kolektivne zavesti spopadajo skrito, skozi stranska vrata (npr. skozi simbolično govorico sanj), da lahko na neki točki pridobijo spet toliko moči, da se osvobodijo zavajajoče igre Maje in dvignejo zavedanje nad kolektivno raven. Potovanje je namreč lažje, kot si mislimo, če prenehamo razmišljati o njem.


Članek je drugi del prispevka Mie Južine Žagar Svet kot igra iluzije in sanje kot pomoč pri izhodu iz nje, objavljenega v 5. številki revije Anima, december 2018. Prispevek v prvem delu govori o svetu kot iluziji, kot ga razumejo npr. hindujci in budisti.


Zagotovite si svoj izvod Anime ali si privoščite naročnino na revijo v naši spletni knjigarni.

Morda vam bo všeč tudi

X