O slovenskih izseljencih izpred prve svetovne vojne:
“Pol milijona naj bi jih do prve svetovne vojne zapustilo Slovenijo. Tako pravijo na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije. To je ocena, evidence ni. Takrat so govorili, da je Cleveland drugo največje slovensko mesto. Ljubljana je pred vojno imela okoli 100.000 prebivalcev ali še več, Cleveland pa tudi. Govorim približne številke.
Ta predvojna izseljenska populacija je hotela pozabiti, od kod so prišli. Hoteli so se čim prej asimilirati v novo okolje. Še doma so raje opuščali slovensko govorico, da bi se tudi otroci čim laže povezovali z ostalimi. Najbolj so bili cenjeni Irci in Britanci, sledili so ostali zahodnoevropski narodi, nekako tretjerazredni so bili “bohunks”. Ta beseda je nastala iz Bohemian-Hungarian in je zajemala kar večino priseljencev iz dežel vzhodno od Nemčije. Večina teh je že v prvi generaciji, še bolj pa v naslednji, dokazovala, da niso manjvredni.
V času množičnega izseljevanja so Slovenci spadali pod Avstro-Ogrsko in še danes srečujem ljudi, ki so šele zdaj izvedeli, da po rodu niso Avstrijci. Ko pridejo potem v naše kraje raziskovat svoje korenine in v matični knjigi vidijo zapisan svoj priimek, se komu celo solza utrne. Ni malo tistih, ki v besedi Krain razumejo današnji Kranj. Ne vejo, da je bila Kranjska kronska dežela, kot sta bili Štajerska in Obalno področje (Küstenland). Ljudje so zdaj, tri generacije po tem, ko so hoteli pozabiti svoj izvor, začutili vzgon, radovednost, od kod so. Marsikomu se odprejo oči šele, ko se začne zanimati za prednike in pride v kraj, od koder izvira. To je za njih veliko odkritje. Hočejo priti sem, videti svoj kraj, stopiti na zemljo prednikov in se je dotakniti.”
Celoten intervju je na voljo v zimski številki revije Anima – najlepše vabljeni k branju. Privoščite si svoj izvod ali kar ves letnik 2019.
