Marie-Louise Von Franz bi nam rada s pomočjo romunske pravljice »Mačka« pokazala, kaj vse se lahko o individualni psihologiji naučimo iz arhetipskih motivov, če si jih skušamo ogledati objektivno.
Če analiziramo noseče ženske, ugotovimo, da številne med njimi fantazirajo o smrti in doživljajo velik strah pred smrtjo. Seveda ne smemo pozabiti, da so še vse do začetka 19. stoletja številne ženske umrle pri porodu. Če prebiramo biografije mož iz 16., 17. in 18. stoletja, vidimo, da imajo navadno okoli 15 otrok in po tri žene, saj niso poznali kontracepcijske tabletke. Ženske so kar naprej rojevale, pri porodu je marsikatera umrla ali pa so jih neprestane nosečnosti povsem izčrpale. Rojevanje in smrt sta bila zanje torej tako arhetipska dogodka kot tudi povsem konkretna problema. Še danes opažam, da številne sodobne ženske, zlasti pri prvem otroku, pogosto razvijejo precejšen strah pred porodom in fantazije o smrti. Ampak to je zgolj površinsko valovanje pojava, ki ima veliko globlje korenine. Tudi če porod poteka tekoče, tudi če ne grozi nevarnost in ga ženske preživijo povsem brez težav, se v njihovih sanjah še vedno pojavljajo ti nenavadni motivi smrti. Videti je, kot da mora devica oziroma neporočena, nevezana ženska, torej neka oblika ženske, umreti. Za žensko je porod torej tudi ponovno rojstvo nje same. Po porodu je ženska drugačna. Ni več ista. Preobražena je. Simbolično gre skozi proces smrti in prerojenja, pa tudi skozi resnično smrtno nevarnost.
Obstaja pa še tretji motiv, ki je tako mističen, da se mi bo kdo nemara smejal in me imel za mistikinjo, ampak ga moram kljub temu omeniti. Noseče ženske zelo pogosto sanjajo, da se v kraljestvu mrtvih hranijo določene stvari, denimo niti ali tkanine, ki pridejo vanje in tam nato spočnejo otroka. Če bi želeli racionalno, redukcionistično interpretacijo, bi lahko rekli: »Ja, seveda. To je genetska snov mrtvih prednikov, nekega pra-pra-dedka, iz katere se sedaj v ženski tke otrok. Ta genetska snov, DNK, zdaj v njenem telesu iz teles milijonov mrtvih prednikov tke novega otroka. To so celice, ki so preživele smrt.« To bi bil povsem redukcionističen, biološki pogled.
A zdi se mi, da obstaja tudi psihološka ustreznica tega. Za Indijce, ki verjamejo v reinkarnacijo, je stvar zelo preprosta. Znova se rodijo iz dežele mrtvih, iz barda, kamor so bili odšli. Sama sicer še nimam dokončno izoblikovanega mnenja o tem, ali se reinkarnacija dogaja ali ne. Rečem lahko samo to, da so me zelo presenetile sanje nosečih žensk, v katerih je otrok spočet oziroma izdelan. V teh sanjah se pojavljajo motivi, ki pričajo, da se v kraljestvu mrtvih oziroma v kraljestvu prednikov tke oziroma izdeluje nekaj, kar bo skozi maternico konkretne ženske vstopilo v življenje. Videti je, kot bi bila ženska ključna za to, da pripelje nekaj iz dežele mrtvih nazaj v življenje, in sicer ne zgolj v okviru strogo biološke razlage.
Eskimi denimo ob rojstvu otroka skličejo stare starše, če so ti še živi, in opazujejo, komu se bo otrok nasmehnil, nato pa otroka poimenujejo po njem. Če so stari starši mrtvi, otroka poimenujejo po enem od njih. Kadar se otrok ne razvija lepo in veliko joka, pravijo, da ni dobil pravega imena, nato pa toliko časa poskušajo z imeni drugih prednikov, dokler nimajo občutka, da so izbrali pravega. In prav ta prednik se ponovno rodi v otroku. Tudi če prednik še živi, je otrok njegovo nadaljevanje. Torej tudi pri Eskimih velja prepričanje, da se nekaj iz preteklosti prelije v otroka. Noseča ženska je posoda za ta skrivnostni proces; to skrivnost nosi v sebi. Zato se ženska v fantazijah in tudi v nekaterih razpoloženjih oziroma občutjih zelo približa smrti. Ko sem prvič analizirala noseče ženske, sem se včasih pošteno prestrašila. Mislila sem, da bo šlo kaj narobe, pričakovala sem take ali drugačne komplikacije. Zdaj sem to že tolikokrat opazila, in to pri povsem zdravih porodih, da si rečem: »Ne, ta bližina smrti ima drugačen pomen.« Če se izrazim poetično, gre za bližino onstranstvu, nepoznanemu viru, iz katerega se življenje poraja, po smrti pa se tudi vrača vanj.
Odlomek iz knjige Marie-Louise Von Franz: Mačka, pravljica o odrešitvi ženskega, Hermes IPAL, str. 67-69
Knjiga je na voljo po prednaročniški ceni do 5. 2. 2020: https://hermes.ipal.si/izdelek/macka
