FRANCE PREŠEREN, največji slovenski pesnik, je bil po pričevanju njegove sestre Lenke in zapisu Toma Zupana, prvega prešernoslovca, rojen 3. decembra 1800 ob tretji uri popoldne. V Vrbi se je zahodnega obzorja ravno takrat dotikal planet Neptun, ki je arhetip onstranstva, vseh idealov, zlitja in zato romantike ter z njo povezanega sladko-hladnega neprenehno vzvalovljenega in bolečega doživljanja smrti in izgube.
Poet sam je vzpostavljal verigo nedosegljivih, idealističnih žensk, ki so mu služile za neptunsko ustvarjalno inspiracijo. Na drugi strani je imel nekaj pomembnih prijateljev, ki pa jih je zaradi njihovih prezgodnjih smrti vse po vrsti izgubljal. Prešeren je ves čas živel med svetovoma realnosti in mističnega zlitja. Ves čas je nihal med svetom življenja in njegove nenadne ukinitve in izgube v smrti.
Čeprav je Prešeren imel partnerko in otroke, se njegova anima ni utelesila v njej. Izražati se je morala v nikoli dokončani, vrhunski poeziji in epiki, ki pa je bila filozofsko naravnana. To so »mokrócveteče rož’ce poezíje«, ki »iz krajev niso, ki v njih sonce sije«. To pomeni, da Prešernova poezija ne izvira od Apolona, boga Sonca, temveč iz vlažnih, prepogosto hladnih nedrij arhetipske neptunske matere in njene anemične, temotno-mrzle maternice. Prešernova anima dobro pozna »viharjev jeznih mrzle domačije«, to pa je arhetipska dinamika, ki jo Slovenci predobro poznamo tudi iz drugih kulturnih virov. Še dandanes jo na primer vsakodnevno uprizarjamo v odnosu do države. To je slovenski prvohišni Neptun v kombinaciji s slovensko Luno v dvanajsti, to je Neptunovi hiši.
Odlomek iz prispevka FILOZOF – POET MED SVETOVOMA, ki je objavljen v zimski številki Revije Anima.
