Travmatično doživetje pri posamezniku spremeni njegovo sliko o sebi in drugih ter o tem, koliko prijazen oz. nevaren se mu zdi svet za življenje. Osebe z zgodovino spolne zlorabe v 69 odstotkih poročajo o paničnih napadih, anksioznosti, potrebi po begu/zamrznitvi, izgubi samonadzora, o mislih vsiljivkah oz. t. i. ‘flashbackih’ (Repič Slavič 2008; Jelić Tuščić in drugi 2012).
Epigenetska in nevroznanstvena dognanja zadnjih deset do dvajset let dokazujejo, da se posledice travme lahko prenašajo tudi na prihodnje generacije, če se ne razrešijo pri posamezniku, ki je travmo dejansko doživel. Millerjeva (2005) na primeru spolne zlorabe ponazarja, da do prenosa na potomce lahko pride na dva načina:
1) telo odraslega zlorabljenega posameznika utrpi razne fizične/psihične posledice, kar se kaže v njegovi psihosomatiki, slabšem zdravju, kroničnih boleznih in čustvenih zapletih, s čimer otroka oz. svojca nezavedno ”potisne” v okolje, potencialno nevarno za razvoj podobnih zapletov ali motenj;
2) spolno zlorabljena odrasla oseba oz. starš (prav tako nezavedno) prenaša naprej svoja nepredelana občutja gnusa, sramu, krivde, jeze. Četudi starš na vse pretege poskuša zavarovati svojega otroka, obstaja veliko večja možnost, da se bo otrok soočal s podobnimi simptomi kot on sam ali celo da bo nekoč tudi sam žrtev podobne travme.
Do nezavednega prenosa čutenj lahko pride že med nosečnostjo matere, če se na še nerojen plod prenašajo nepredelana čutenja v zvezi z zlorabo (Catherall 2004). Ne moremo posploševati, da bo do medgeneracijskega prenosa prišlo ob vsakem travmatičnem dogodku, zato tovrstne navedbe velja upoštevati izključno pod pogojem, da se travma ne predela v generaciji, v kateri je nastala, in se zaradi tega kompulzivno prenaša naprej (Gostečnik 2005). To je tudi logično, če upoštevamo, da nerazrešene travme v družini delujejo tudi na duševnost otroka in se med seboj seštevajo (Rozman 2015). Poleg tega starši z lastno travmatično izkušnjo bolj pogosto kot starši brez te izkušnje svojo starševsko vlogo opravljajo manj funkcionalno ali pa jih ob tem zasedajo še lastne težave, kot so težave z izražanjem čustev do svojega otroka; kontrasti ob izražanju čustev (vzhičenost in naklonjenost na eni strani in pesimizem oz. razočaranje na drugi strani); jeza in bes; strah, da bodo tudi njihovi otroci nekoč žrtve podobne travme.
To je odlomek iz članka Martine Medved s polnim naslovom “Medgenearcijski prenos travme in možnost razrešitve“. Članek je v celoti objavljen v jesenski številki revije Anima.
Avtorica je potrdila prisotnost na okrogli mizi, ki bo potekala 8. 2. 2020 v okviru konference “Dinamika travme in poti njene integracije“. Za brezplačno vstopnico za okroglo mizo nam pišite na akademija@ipal.si.
