Velikonočno jajce

Osnovni življenjski cikel, ki ga doživimo na vsakoletni, sezonski ravni, in katerega vrh predstavlja velika noč, ima torej svojo globoko simbolno in duhovno sporočilnost. Izraža in opisuje osnovni življenjski misterij preporoda in obnove življenja.

Piše: dr. Matjaž Regovec

Slike: Shutterstock

avtor

Velikonočni prazniki so največje krščansko obredno praznovanje. O dejanskem in globljem pomenu »velike noči«, ki se v nekaterih kulturah imenuje tudi »veliki dan«,[1] se morda premalo sprašujemo. Krščansko izročilo preporoda, ki se pojavlja v velikonočnem proslavljanju, je hkrati krščansko in univerzalno. Zahodni človek ne more mimo krščanstva. Krščanstvo ni bilo samo dominantna religija zadnjih dveh tisočletij, temveč je krščanstvo vse do novega veka hkrati oblikovalo tudi temeljni svetovni nazor, po katerem svet in človeka ustvarja bog-stvarnik,[2] ki vlada iz drugega sveta.

Vendar pa poleg onstranskega boga po krščanskem svetovnem nazoru obstaja tudi tostranski človek-bog, ki za časa svojega zemeljskega življenja doživi svojo smrt na križu, kmalu zatem pa še svoje ponovno rojstvo in vstajenje iz groba. Jezus, ki je s tem tudi dokončno postal Kristus, to je »maziljeni«, je osrednja božje-človeška podoba krščanskega pogleda na svet – življenjskega nazora, v katerem osrednje mesto zasedata prav dinamika smrti in ponovnega rojstva – preporoda.

Krščanstvo s svojo simboliko na edinstveni način opisuje dinamiko prepleta življenja in smrti – dinamiko, katere del smo mi vsi, ne glede na to, če smo verni kristjani ali ne. To je izročilo, ki je v pravem pomenu besede duhovno, in s tem mnogo globlje od naših zavestnih prepričanj in pojmovanj. Je tirnica izmenjavanja stanj življenja in smrti – življenja in smrti, ki nista samo dobesedna in dejanska, temveč tudi in predvsem – simbolična.

Vsako prvo polno luno po spomladanskem enakonočju se prične odvijati tista pomembna prelomnica, ko dan po dolgi zimi naposled premaga noč, in ko se tista značilna podrejenost temoti in po-pustnemu postnemu prikrajšanju naposled umakne. Razbije se velikonočno jajce, prelomi se velikonočna potica, in življenje se ponovno približa in na novo zajame iz svojega resničnega, globljega misterioznega izvira.

Življenje sprejme smrt, zato da bi se ponovno lahko rodilo in zmagalo – življenje. To je cikel, ki ga ne pozna samo zunanja narava, ki ob veliki noči ponovno ozeleni, temveč ga dobro poznamo tudi na notranjepsihološki ravni.

Stari kralj Jezus na veliki petek umira na križu, zapuščen od boga, samo da bi se kmalu zatem, takoj po »veliki noči«, in na »veliki dan« triumfalno in predrzno spet pojavil na zemeljskem obličju kot ponovno rojeni kralj.

Vsi poznamo osnovni cikel življenjskega razvoja svojega določenega življenjskega obdobja, njegov vzpon, razcvet in nato razkroj, ki nato vodi v prehod in naposled v novo obdobje. Otroštvo mine, da bi v prehodu pubertete in adolescence napravilo pot zgodnjeodrasli dobi, ki nekoliko kasneje kulminira v prvi življenjski polovici. Le-ta uvene v krizo srednjih let, kjer v določenem psihološkem smislu doživimo »smrt« svoje osebnosti, kot smo jo poznali do tedaj, in tako naprej.

Osnovni življenjski cikel, ki ga doživimo na vsakoletni, sezonski ravni, in katerega vrh predstavlja velika noč, ima torej svojo globoko simbolno in duhovno sporočilnost. Izraža in opisuje osnovni življenjski misterij preporoda in obnove življenja.

Jezus Kristus, ta božje-človeški solarni junak, je nenavadno kompleksna upodobitev dinamike tega prehoda. Je podoba človeka, v katerem se skriva bog, pri čemer lahko tega »boga« hkrati opredelimo tudi kot sposobnost človekovega simboličnega premagovanja smrti in velikonočnega ponovnega rojstva.

Krščanska velikonočna simbolika nas nagovarja na resnično duhovni ravni, kajti prav »duh« je tisti, ki v času življenjskih prehodov preživi in nas popelje v novi življenjski krog.

Pri tem pojem »duha«, ki sicer v krščanskem izročilu kot »sveti duh« predstavlja enega od treh elementov troedine božje podobe, uporabljam kot pojem, ki človeka opredeljuje in nagovarja v odnosu do svoje lastne biti, ki je on, to je človek sam, na svoji globlji ravni psihološkega ustroja. V tem smislu je Jezus Kristus osnovni model, ki nas v obliki tradicionalnega krščanskega izročila temeljno pomembno nagovarja o pomembnosti in kompleksnosti duhovnega prehoda, ki ga predstavlja »velika noč«.

»Velika noč« je tako oznaka za nekaj mnogo globljega; je beseda-ime za osnovni življenjski misterij preporoda, katerega korenine so nevidne naši vsakodnevni dnevni zavesti, in katerega delovanje nedvomno posega v globlje dimenzije človekove duševnosti. To je proces, ki ga – in v tem je resnična vrednost tradicionalnega krščanskega izročila – lahko upodabljajo samo simboli.

Pirh ni samo jajce in jajce ni samo pirh; križ nista samo prekrižani palici in palici nista vedno križ; in prav tako tudi Jezus ni samo človek, tako kot človek ni Jezus, čeprav v nekem globljem psihološko-duhovnem smislu on (oziroma ona) to lahko tudi je.

Simboli niso zgolj znaki; simbol ima hkrati zunanjo upodobitev, ampak njegov pomen je dinamičen, mobilen, izzivalen, predvsem pa globinski. Simbol nas nagovarja in z njegovo površinsko razlago nismo zadovoljni; sam od sebe nas vklene in nam ukazuje pot v globlje razumevanje.

Velikonočno jajce in alkimija

Velikonočno jajce nas preseneča v mnogih pogledih. Prvič je nekaj popolnoma nečloveškega. Iz jajc se ne rojevajo dojenčki, temveč ptiči, plazilci in ribe. In vendar jih na široko uporabljamo kot osnovni velikonočni obredni rekvizit. Drugič, jajce najprej pazljivo barvamo in ga okrašujemo – in to celo z umetnostnimi veščinami – vendar ne v končni namen umetnostnega artefakta, temveč zato, da bi ga na koncu koncev razbili in pojedli. Velikonočna jajca tudi značilno menjujemo med seboj in so torej tudi sredstvo komunikacije.

Tradicionalno krščansko izročilo sicer pove, da jajca predstavljajo kaplje Jezusove krvi ob križanju. Zato so pirhi bili tradicionalno barvani rdeče. Za kaj gre?

Pri iskanju odgovora na to vprašanje nam lahko pomaga tradicija alkimije. Alkimisti, ki so neumorno iskali »zlato«, ki ni bilo običajno zlato, temveč je iz virov jasno, da so ob kuhanju na štedilniku iskali predvsem duhovno-psihološki proizvod svojega dela, so o jajcu imeli kaj povedati. Predvsem je iz alkimijskega izročila jasno, da je jajce – treba razbiti.

Alkimisti so človeka simbolno videli »v jajcu«, iz katerega se mora za časa svojega življenja izkljuvati in se od njega osvoboditi. In resnično, če pomislimo na malce globlji ravni, lahko dejansko ugotovimo, da človek pravzaprav večino svojega življenja preživi »v jajcu«.

Gledamo okrog sebe, ampak »ne vidimo« drugih. Bolestno se ukvarjamo s svojimi obsedenostmi, ki prihajajo od znotraj, in zato zgrešimo priložnosti za kakovostna dejanja, ki lahko spremenila svet, ki nas obdaja v osebnem in kolektivnem smislu. Narcisistično smo zazrti s svoje »težave«, pri čemer zlahka prezremo priložnosti, ki nam jih ponujajo drugi kot posamezniki in kot družba. In ne nazadnje, v življenju lahko »zaspimo«. To pomeni, da se prenehamo truditi za to, da bi živeli kakovostno življenje. Odnehamo se boriti za svoj lastni osebni razvoj. Skratka, »opna«, ki nas ločuje od resničnega življenja, lahko hitro postane akutna, to je »poapnena«.

Upravičeno se jezimo, da so to »jajca«, pri čemer pa se ne zavedamo, da smo ta jajca v resnici – mi sami. Torej, čeprav se v fizičnem smislu ne rodimo iz jajca, to za nas vseeno velja v psihološko-duhovnem smislu. Prav tako kot Jezus moramo vzdržati »zapustitev od boga« in se podati na podzemsko, to je »potovanje v grob«, kjer odžalujemo naše osnovne »smrti«, izgube, razočaranja in prikrajšanja.

Šele takrat se jajce lahko razpoči in šele takrat se, kot temu rečemo v strokovno-znanstvenem jungovskem žargonu, lahko prične proces individuacije. Proces, ki sicer z omejeno hitrostjo poteka tudi po naravni poti, lahko omogočimo in pohitrimo s psihoterapevtsko, psihoanalitično, psihološkoastrološko ali kako drugo kakovostno strokovno obravnavo.

Tradicionalnokrščanska rdeča barva pirha je v skladu z življenjskim pomenom nujnosti razbitja jajca, saj v alkimiji rdeča pomeni rubedo, ki je napredno stanje alkimijskega opusa. V fazi rdečine (rubedo) po potovanju po temi (črnina ali nigredo), in po začetni mentalni razrešitvi perečega stanja (belina ali albedo) naposled prispemo do »krvave« faze, ki pomeni konkretna dejanja, konkretno življenje v mesu in »s krvjo«, to je s polnim in strastnim angažmajem. To pa seveda lahko naredimo edinole tako, da prebijemo skorjo izolacije, ki nas, zlasti v prvi življenjski polovici, ločuje od resničnega in neposrednega polnega živetja svojega lastnega življenja.

Velikonočno jajce je torej primer simbola, ki nam ga ponuja tradicionalno krščansko izročilo, ampak je pomembno za vse – ne glede na to, če smo verni ali ne. Presenetljiv simbol, ki ima neposredno zvezo z določenimi živalmi, zaživi šele, ko ga uporabimo v globljem, simbolnem pomenu.

Niso vsi simboli neposredno uporabni v vsakodnevnem življenju, in takrat pirh ostane – zgolj neko jajce za ustvarjalno izživljanje, medsebojno trkanje in malico. Kdor pa zmore, se lahko globlje zazre v simboliko velikonočnega obredja in pri tem odstre marsikako novo tančico samozavedanja in samospoznanja. Podobno bogato tradicionalno krščansko simboliko ima križ, ampak o tem več ob naslednji priložnosti. Veselo veliko noč vam želimo!

[1] Na primer makedonsko: velik den. Isti izraz se uporablja tudi v Prekmurju. V velikonočni simboliki pomembno nastopata in se prepletata smrt in življenje. Zato je to vsekakor hkrati »noč« in »dan«.

[2] V izogib zmedi »bog« povsod enotno pišem z malo začetnico.

Vir: Baigent, M. (1994): From the Omens of Babylon, Astrology and Ancient Mesopotamia, Penguin Books, London.


dr. Matjaž Regovec: Velikonočno jajce, članek je bil v skrajšani obliki objavljen v spomladanski številki revije Anima 2018

Preberite si nadaljevanje članka – Starodavne korenine velikonočnega proslavljanja

Morda vam bo všeč tudi

1 Comment
  1. […] Preberite si uvodni del članka – Velikonočno jajce […]

Comments are closed.

X