Starodavne korenine velikonočnega proslavljanja

Žalovanje za nečim, kar je umrlo in nas za vedno zapustilo, je temeljni proces, na osnovi katerega lahko upamo na obnovo življenja in nadaljnji psihični ter osebnostni razvoj.

Piše: dr. Matjaž Regovec

Nalovna slika: Shutterstock, ostale slike: Pixabay

avtor

Na antičnem primeru babilonskega kralja, ki je predstavljal simbolno-duhovno vez boga in človeškega kolektiva, lahko vidimo, da svetopisemska zapustitev od boga najbrž ni »slučajna«. Jezusove besede na križu, ki jih iz sebe iztisnil v agoniji trpljenja, so morda zgolj izraz priznavanja nekega globljega psihičnega dogodja ob misteriju prehoda iz življenja v smrt in nazaj v življenje – dogodja, za katerega se zdi, da je izraz bistva velikonočnega prehoda.

Zavedati se moramo, da je ideja velikonočnega prehoda zelo starodavna. Antični človek je bil mnogo bolj kot njegov dandanašnji zahodnoevropski sodobnik izpostavljen bivanju pod milim nebom. Temu ni tako samo zaradi neprimerno bolj kompleksno razvite civilizacije in z njo povezane današnje (post)moderne kulture, temveč je bilo sredozemsko in bližnjevzhodno bivalno okolje, v katerem so nastajale in s svojim duhovnim izročilom cvetele antične kulture, v povsem klimatskem smislu neprimerno bolj naklonjeno tesnejšemu odnosu človeka in narave. Človek je nebesni svod lahko veliko bolj nemoteno opazoval tudi med nočnim počitkom, saj spanje pod milim nebom ni bilo nič neobičajnega.

Nemoteno opazovanje nebesnega svoda je pomenilo, da je antični človek lahko izgradil temeljne povezave med dogajanjem na nebu in dogajanjem v njegovem vsakdanjem svetu.

Točka pomladi, ki je pomenila prihod Sonca točno na presečišče ekvatorja in nebesne ekliptike, ni mogla pomeniti prav nič drugega, kakor nov začetek kozmosa. Pomlad, ki se je občutila v naravi kot ponovno bujenje vegetacije, še bolj neizpodbitno pa v spomladanskem enakonočju, ko je dolžina dneva dohitela in nepreklicno prehitela tisto od noči, se je na nebu izkazovala kot »pomladišče«, to je začetek zodiaka.

Nebo je s svojimi ozvezdji, skozi katerega so potovali Sonce, Luna in planeti, predstavljalo osnovno matrico, ki je bila obenem tudi osnovni kozmosov orientir. S tem, ko je Sonce pripotovalo na nič stopinj Ovna, torej na točko pomladišča, in ko ga je naposled dohitela še Luna v svojem polnem sijaju (prva polna Luna po sončevem prihodu na pomladišče), je bil simbolno »okronan«, usmrčen in pokopan stari cikel, hkrati pa so potekale intenzivne priprave na rojstvo novega.

Babilonski nissan

Glede velikonočnega proslavljanja v antičnih kulturah imamo le malo dokumentiranih virov. Vendarle nekaj vemo o babilonskemu nissanu (Baigent, 1994). V antičnem Babilonu in Asiriji je bil nissanu (nissan) prvi pomladanski mesec. Mesec se je začel z večerom, ki je bil najbližji enakonočju, in v katerem se je prvič prvi videl rastoči Lunin srp. Svečeniki so budno opazovali nebo, in ko se je na večernem nebu prvič pojavil Lunin krajec, so tudi uradno razglasili začetek festivala, ki je trajal enajst dni, torej do polne lune.[1]

Osnovni fokus festivala nissanu je predstavljal stari kralj, ki je v antičnih kulturah tradicionalno predstavljal most med človekom in bogovi. Na peti dan festivala so kralja nenavadno in značilno ponižali, na podlagi rezultatov študija glinenih ploščic poroča Baigent (1994). Králjevstvo je bilo kralju odvzeto in ritualno predano Marduku (Jupitru), vrhovnemu bogu.

Králjevstvo je bilo kralju odvzeto in ritualno predano Marduku (Jupitru), vrhovnemu bogu. Sledilo je obredno očiščevanje Mardukovega templja, nakar so kralja privedli v tempelj, in ga samega pustili »pri Marduku«. Nato je vstopil vrhovni duhovnik (svečenik), ki je kralju najprej odvzel vse kraljevske insignije – žezlo, prstan, meč in krono. Vrhovni duhovnik je nato kralja krepko udaril po obrazu in ga na vso moč potegnil za ušesa. V kolikor je kralj zajokal, se je to štelo za zelo dober znak.

Kralj je nato moral poklekniti pred boga, in svečano razglasiti, da ni zanemaril templja ali mesta, da v preteklem letu ni grešil, in da ni neprimerno užalil prebivalcev mesta. Po tej izpovedi in intenzivni molitvi so mu ponovno obredno poklonili njegove kraljevske insignije.

Na isti dan so za ljudsko množico izvedli tudi predstavo, v kateri je bil kralj, ki je predstavljal Marduka, za nekaj časa simbolno ugrabljen v stolpu, mestu pa sta v tem času grozila kaos in poguba. Z ritualnim žrtvovanjem – zakolom belega bika – se je ponovno vzpostavil red in kozmos se je lahko obnovil. To je bil vrhunec festivala, v katerem so sicer nastopali še preostali – večinoma planetarni – bogovi (Baigent, 1994).

Za naše proučevanje pa je pomemben predvsem vrhunec, to je dogodje ob kraljevi ritualni »obnovi«. To dogodje nam namreč daje slutiti, da se za krščanskim ritualnim križanjem boga-človeka skriva neka dimenzija prehoda, ki je očem na površini nevidna.

Zapustitev od boga

Na antičnem primeru babilonskega kralja, ki je predstavljal simbolno-duhovno vez boga in človeškega kolektiva, lahko vidimo, da svetopisemska zapustitev od boga najbrž ni »slučajna«. Jezusove besede na križu, ki jih iz sebe iztisnil v agoniji trpljenja, so morda zgolj izraz priznavanja nekega globljega psihičnega dogodja ob misteriju prehoda iz življenja v smrt in nazaj v življenje – dogodja, za katerega se zdi, da je izraz bistva velikonočnega prehoda.

To dogodje je nedvomno vsebovano v smrti, za katero pa se kasneje izkaže, da pravzaprav ni tista smrt, ki jo sicer doživimo ob umirajočem človeku. Smrt, kateri sicer noben človek ne uide, in ki smo ji vsi zavezani od rojstva naprej, ima očitno tudi svojo simbolno dimenzijo in ne pomeni zgolj ene vrste dogodka. Misterij preporoda, ki se očitno skriva v ozadju oziroma globini velikonočnega dogodja, se na eni strani izraža kot nesmrtnost boga, s katerim je Jezus izenačen, na drugi strani pa od nas zahteva, da kot smrtniki nepreklicno sprejmemo tudi »zapustitev od boga«. Ali je ta potrebna zato, da Jezus kot človek lahko na križu tudi zares umre? Kaj je ta »zares«?

Velikonočno dogodje se z nami poigra tako, da nam v nadaljevanju postreže s prerojenim – ne samo bogom-Jezusom, temveč tudi s prerojenim Jezusom-človekom. Tudi babilonski kralj se je moral bogu najprej popolnoma odpovedati, in za nekaj časa ostati »brez božjih pravic«.

To je bil za antičnega človeka obredni okvir, ki je pomenil očiščenje ter obnovo kozmosa. Ampak šele krščanstvo je velikonočni misterij pomembno nadgradilo z dogodjem, ki neverjetno pretresljivo in presunljivo izraža arhetipski paradoks preporoda življenja. Šele ko, simbolno gledano, na notranjepsihični ravni sprejmemo smrt, se lahko tudi v resnici prerodimo in na novo zaživimo. Tako je z vsemi življenjskimi prehodi, pomembnimi ločitvami od drugih, izgubami in rojstvi novega. To je dinamika, s katero se v psihoanalizi in psihoterapiji vsakodnevno srečujemo.

Žalovanje za nečim, kar je umrlo in nas za vedno zapustilo, je temeljni proces, na osnovi katerega lahko upamo na obnovo življenja in nadaljnji psihični ter osebnostni razvoj. Kadar so bili proces žalovanja in z njim povezana stanja žalosti prezgodaj prekinjeni ali celo onemogočeni, nastane depresija oziroma »melanholija«, kot jo je sprva poimenoval Sigmund Freud.

Nihče ne more vnaprej točno napovedati, koliko časa traja žalovanje in kdaj se mora žalovanje ponovno obuditi, da bi se lahko omogočila psihična progresija in s tem življenjski napredek. Misterij smrti oziroma preporoda je, tako kot vsak arhetip, kompleksen in se pri vsakem posamezniku izraža nekoliko drugače.

Pri študiju individualnih značilnosti tega procesa nam tudi v tem smislu lahko pomaga posameznikova rojstna karta, ki je temeljna upodobitev individualno pogojene arhetipske dinamike tako njegovega notranjega (psihološkega), kot tudi zunanjega kozmosa (sveta okrog njega).

[1] Glede na to, da je Luna na večernem nebu vidna šele nekaj dni po mlaju (ko je šele dovolj oddaljena od Sonca in ima proti Zemlji že obrnjenega dovolj svojega s Soncem obsijanega površja), 11 dni festivala pomeni, da je ta najbrž trajal prav do polne Lune. Od mlaja do ščipa (polne lune) namreč preteče dobrih 14 dni, kar je pogojeno s časovno dolžino ene revolucije Lune okrog Zemlje.

Vir: Baigent, M. (1994): From the Omens of Babylon, Astrology and Ancient Mesopotamia, Penguin Books, London.


dr. Matjaž Regovec: Velikonočno jajce, članek je bil v skrajšani obliki objavljen v spomladanski številki revije Anima 2018

Preberite si uvodni del članka – Velikonočno jajce

Morda vam bo všeč tudi

1 Comment
  1. […] Preberite si nadaljevanje članka – Starodavne korenine velikonočnega proslavljanja […]

Comments are closed.

X