revija-anima | Revija Anima

Življenjska energija kot temelj du&scaron;evnega zdravja &Scaron;tevilne du&scaron;evne motnje, pa tudi splo&scaron;no nezadovoljstvo z življenjem, po mnenju mnogih psihoterapevtov izvirajo iz ne&scaron;tetih notranjih konfliktov, razvojnih fiksacij in nepredelanih travm, ki so skupaj ali posamično prekinile normalen tok življenjske energije. Stanislav Grof, če&scaron;ki psihiater in eden ustanovnih očetov transpersonalne veje psihoterapije, ki je svoje življenje posvetil raziskavam v psihoterapiji in raz&scaron;irjenim stanjem zavesti, je pri&scaron;el do uvida, da je resnično du&scaron;evno zdrav le tisti človek, ki čuti, da je življenje samo po sebi zadovoljivo, srečno in izpopolnjujoče. To pomeni, da naj bi takrat, ko so zadovoljene njegove najosnovnej&scaron;e življenjske potrebe po hrani, pijači in zavetju, na&scaron;el srečo in globoko izpolnitev v samem dejstvu, da živi v danem trenutku »tukaj in zdaj«, ne glede na &scaron;ir&scaron;e okoli&scaron;čine, v katerih se nahaja. Preseganje vsakdanjega trpljenja Sigmund Freud, oče psihoanalize, je bil mnenja, da tak&scaron;nega stanja nekak&scaron;ne presežne in končne izpopolnitve v zemeljskem življenju ni mogoče doseči in da je največ, kar lahko storimo, to, da s pomočjo psihoanalize pretirano trpljenje nevrotika spremenimo v normalno, vsakodnevno trpljenje »zdravega« človeka, ki nato najde dovolj dobro zadovoljitev svojih potreb in izpolnitev življenja v delu in ljubezni. Grof in &scaron;tevilni drugi bolj humanistično in transpersonalno usmerjeni avtorji pa so desetletja za Freudom pri&scaron;li do nekoliko drugačnih spoznanj. Občutenje končne zadovoljitve in globoke notranje izpolnitve v »tukaj in zdaj« je po njihovem namreč mogoče doseči tudi v zemeljskem življenju, in sicer tako, da nam v globokem notranjem procesu psihospiritualne preobrazbe uspe v celoti sprostiti blokirano življenjsko energijo. Človek, skozi katerega teče življenjski tok odprto in neovirano, namreč doživlja izredno globoko zado&scaron;čenje v preprostih življenjskih okoli&scaron;činah, kot so druženje s prijatelji in družino ali uživanje v lepotah narave, v hrani in spolnosti, v umetnosti in igri, v empatični pomoči sočloveku in drugim bitjem in podobno. Torej v stvareh, v katerih nevrotičen človek ne more najti globokega zado&scaron;čenja ali pa jih jemlje za samoumevne. Življenjski cilji kot pot iskanja notranje izpopolnitve Po Grofovem mnenju je glavna ovira ljudi, ki v sebi ne doživljajo globoke izpolnitve, ta, da občutenje primanjkljaja projicirajo iz svoje notranjosti na zunanje življenjske okoli&scaron;čine. Tak človek zato meni, da je neizpolnjen predvsem zato, ker so neizpopolnjujoče okoli&scaron;čine, v katerih živi, kar ga vodi v ustvarjanje in zasledovanje &scaron;tevilnih ciljev v zunanjem svetu, v želji doseči tisto »manjkajoče nekaj«, za kar meni, da ga bo končno izpolnilo. Žal se praviloma izkaže, da ko človek doseže te cilje, pri tem ne doživi tiste resnične izpolnitve, ki jo je pričakoval. To si razloži s tem, da cilji, ki si jih je izbral, niso bili pravi ali pa niso bili dovolj ambiciozni, zaradi česar si nato ustvarja nove in nove cilje, ki jim spet slepo sledi skozi vse življenje, nikoli pa ne opazi, da se mu končna izpopolnitev in občutek zado&scaron;čenja izmikata kot zaklad na koncu mavrice. Stanislav Grof, Ken Wilber, Carl Gustav Jung in &scaron;tevilni drugi analitiki menijo, da je glavna ovira tak&scaron;nega človeka to, da se v resnici nikoli ne ustavi, premisli in po globokem samospra&scaron;evanju spozna, da je njegova celotna življenjska strategija iskanja zadovoljitve napačna. Srečo in končno izpopolnitev je namreč po mnenju teh avtorjev moč doseči le tako, da se posameznik usmeri navznoter, kjer se skozi intenziven proces globoke notranje psihospiritualne preobrazbe osvobodi tako ovir, ki motijo prost pretok življenjske energije, kot tudi tlake »lažnega ega«, dela osebnosti, ki živi v prepričanju, da je svet boji&scaron;če, kjer je treba biti neprestano na preži pred različnimi nevarnostmi, in ki verjame, da je končno zadovoljitev moč doseči v zunanjem, materialnem svetu. Alternativni pristop k osvoboditvi življenjske energije Omenjeni procesi notranje psihospiritualne preobrazbe, ki naj bi vodili k sprostitvi življenjske energije, potekajo predvsem v sklopu &scaron;tevilnih duhovnih praks in določenih psihoterapevtskih pristopov, za katere je značilno, da uporabljajo kartografijo nezavednega, veliko &scaron;ir&scaron;o od klasičnega biografskega nezavednega, ki ga uporablja večina klasičnih psihoterapevtskih smeri. To so predvsem analitična psihoterapija C. G. Junga, transpersonalna psihoterapija Stanislava Grofa, logosinteza Roberta Assagiola, primalna terapija Arturja Janova in nekatere druge. Te &scaron;ole so mnenja, da se človek ne rodi »prazen in nepopisan list papirja«, temveč da ga pomembno oblikujejo tudi pred- in obrojstni vplivi (trenutek spočetja, bivanje v maternici, rojstvo) ter &scaron;tevilni vplivi s transpersonalne ravni nezavednega, kot so arhetipi in kolektivno nezavedno. Proces globoke preobrazbe v teh psihoterapevtskih smereh pogosto poteka z delom v raz&scaron;irjenih stanjih zavesti in s pomočjo tehnik, za katere je značilno, da mimo &scaron;tevilnih obramb, ki jih ego vzdržuje v vsakdanjem življenju, hitro in globoko odprejo nezavedno. V tem stanju raz&scaron;irjene zavesti se mora človek soočiti ne le z vsemi nepredelanimi in neintegriranimi deli svoje osebnosti ter zgodnjimi travmami in razvojnimi fiksacijami, temveč tudi z nepredelano travmo lastnega rojstva in na vi&scaron;ji arhetipski ravni s procesom lastne smrti in preporoda, ki vodi iz popolne identifikacije z »lažnim egom« k &scaron;ir&scaron;i in globlji kozmični identiteti. Zaradi soočenja z dejstvom lastne minljivosti in globoke eksistencialne krize, ki spremlja to soočenje, ter kot rečeno zaradi končnega odpiranja na&scaron;ega majhnega jaza proti presežnemu in neumrljivemu Bitju, ki se razkrije kot tisto večno za vsemi minljivimi oblikami tega sveta, ta proces ni le psiholo&scaron;ki, temveč psiholo&scaron;ko-spiritualni. To pomeni, da v njem presežemo klasično psihoterapijo in na neki točki stopimo v polje duhovnega popotovanja in prerajanja. Opise tega procesa zato, z izjemo Jungovih del, v zahodni psihoterapevtski literaturi najdemo le izjemoma, pogosto pa v &scaron;tevilnih virih duhovne literature, predvsem v t. i. »knjigah mrtvih«, kot so srednjeve&scaron;ki Ars moriendi ali Umetnost umiranja, Bardo Thodol ali Tibetanska knjiga mrtvih in staroegipčanska Knjiga mrtvih. V retrospektivi se ti viri izkažejo ne le kot navodila popotujočim du&scaron;am na njihovi poti v onostranstvo, temveč tudi kot opisi vseh globokih psihospiritualnih procesov, ki vključujejo smrt in preporod na&scaron;ega ega. &Scaron;tiri faze preporoda Proces globoke psihospiritualne preobrazbe je izredno multidimenzionalen, saj ga poleg arhetipskega duhovnega preporoda praviloma spremlja tudi podoživljanje lastnega biolo&scaron;kega rojstva. Zaradi tega je njegovo kompleksno dinamiko mogoče dobro napovedati in zaobjeti le s kombinacijo transpersonalne ter pred- in obrojstne psihologije, alkimije ter arhetipske astrologije. V luči teh smeri se razkrije, da ta proces tako kot samo biolo&scaron;ko rojstvo praviloma poteka skozi &scaron;tiri faze, ki pa si zaradi organske narave samega procesa ne sledijo vedno linearno. faza je del biolo&scaron;kega rojstva, v katerem so idealne okoli&scaron;čine maternice za vedno izgubljene: porodna voda je odtekla, porodni kanal &scaron;e ni odprt, situacija je videti brezizhodna. Ljudi spremlja občutek izgube, odtujenosti in kozmične zapu&scaron;čenosti, strahu, obupa ter globoke eksistencialne stiske in nesmisla, zaradi česar se praviloma identificirajo z vlogo žrtve. V katoli&scaron;ki duhovni literaturi je ta faza znana kot »temna noč du&scaron;e«, ki sta jo opisala svetnika Janez od Križa in Tereza Avilska, v budistični literaturi pa kot »&scaron;tiri videnja«, ki so Budi razkrila minljivo naravo tega sveta ter nezmožnost člove&scaron;tva, da se izogne bolezni, trpljenju in smrti – dejstvom bivanja, ki so Budo vodile na pot iskanja končne odre&scaron;itve. Na arhetipski ravni gre za vpliv matrice Saturna, v alkimiji pa za fazo, imenovano calcinatio. faza je del biolo&scaron;kega rojstva, ko se porodni kanal odpre in plod prične svojo pot k svobodi. V tej fazi, ki jo v alkimiji imenujemo solutio, gre za nadaljnji proces či&scaron;čenja in osvobajanje starih identifikacij in ovir. Proces spremljata globoka jeza in agresija zaradi trpljenja tega sveta, pri čemer je polje zavesti pogosto polno motivov iz vojn, nasilnih revolucij, atomskih eksplozij, vulkanskih izbruhov in drugih motivov presežne energije. Človek se v tej fazi praviloma identificira z vlogo agresorja. Na arhetipski ravni gre za matrico planeta Plutona, v duhovni literaturi pa za »vice«, kraj duhovnega oči&scaron;čenja in priprave du&scaron;e na nebesa. faza je del biolo&scaron;kega rojstva, ko plod prihaja iz materničnega kanala v svet. Stari jaz umira, pričenja se utele&scaron;enje, novo rojstvo. V alkimiji to fazo imenujemo coagulatio. Proces značilno spremlja občutek, da človekov stari jaz izgoreva ali umira v velikih mukah. Na arhetipski ravni gre za nadaljevanje Plutonovega arhetipa, pogosto v kombinaciji z arhetipom planeta Urana. faza je končni del biolo&scaron;kega rojstva, ko je plod zapustil porodni kanal. V alkimiji to fazo imenujemo sublimatio. Novi jaz je po dolgotrajnih mukah in trpljenju končno rojen, »novi človek« se počuti osvobojenega, odre&scaron;enega, oblivata ga globoko zaupanje do sveta in ljubezen do soljudi. Življenje je dobilo nov smisel in pomen. Novi jaz je zdaj pripravljen služiti svetu brez skritih sebičnih motivov. Stare motivacije, kot so želja po uspehu, družbeni uveljavitvi in materialnih dobrinah ter potreba po nadzoru, vse odpadejo in so v novi luči videti kot proizvod strahov starega ega, zdaj pa nevredne novega jaza. Na arhetipski ravni gre za matrici planetov Jupitra in Urana. Novo življenje S preporodom se proces zaključi in človek zaživi novo življenje, v katerem mu osvobojena življenjska energija omogoča doživljanje globoke notranje vrednosti, pozitivnega pogleda na svet in soljudi ter bivanja v »tukaj in zdaj«. Svet ni več videti kot dolina solz ali neskončno boji&scaron;če, temveč se razkrije kot Lila, neskončna igra neumrljive kozmične zavesti, ki je ustvarila ta svet z namenom samospoznavanja, igre in iskanja...

V čeljustih nezavednega

Individuacija duše v jungovski analitični psihologiji

Osvoboditev življenjske energije skozi proces notranje transformacije

Kontaktirajte nas:

Pogovor z avtorji: Aleksandra Šestir